Jedro

Ob dokazanem ustnem dogovoru je postal neodločilen ugovor tožene stranke o tem, da tožeča stranka ni izkazala domnevno opravljenih vknjižb. Ugovor bi bil odločilen, če tožeča stranka ne bi dokazala obstoja in vsebine ustnega dogovora. S sklenjenim ustnim dogovorom je tožena stranka priznala, da je tožeča stranka opravila dogovorjene storitve in se zavezala, da bo opravljene storitve plačala. Nadaljnjo dokazovanje o tem, katere storitve so bile opravljene, je zato odpadlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 82688/2016 z dne 23. 8. 2016, v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 338,90 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpeljanega dokaznega postopka ugotovilo naslednje dejansko stanje: Tožeča in tožena stranka sta sklenili pisno Pogodbo o vodenju poslovnih knjig (v nadaljevanju: Pogodba, A2) in Aneks št. 1 k Pogodbi (v nadaljevanju: Aneks, A3). Tožeča stranka je ves čas izvajanja pogodbe opozarjala toženo stranko, da opravljala več računovodskih storitev kot je dogovorjeno s pavšalnim zneskom. Tožena stranka je vedela koliko vknjižb je zaobjetih v pavšalnem znesku ter število dejansko opravljenih vknjižb. Na sestanku dne 12. 4. 2016 je tožeča stranka toženi stranki predstavila katere in koliko več vknjižb je dejansko opravila. Želela je dvigniti pavšalni znesek, tožena stranka pa se z dvigom ni strinjala in je izrazila željo po odstopu od pogodbe. Zaradi slednjega je bil istega dne med strankami sklenjen ustni dogovor, s katerim se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki plačala opravljene vknjižbe, ki so presegale pavšalni znesek. Tožeča stranka je tako toženi stranki izstavila račun za dodatnih 4639 vknjižb, ob tem pa je toženi stranki, skladno z dogovorom, na cene iz veljavne računovodske tarife, priznala popust v višini 55 %.

6. Predmet te tožbe je torej terjatev, ki predstavlja, skladno z računovodsko tarifo, preračunano vrednost opravljenih vknjižb nad pavšalnim zneskom, dogovorjenim s Pogodbo. Pravna podlaga zahtevka je torej Ustni dogovor z dne 12. 4. 2016, zaradi česar je irelevanten pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje uporabilo napačno pravno podlago, saj Pogodba ne predvideva plačila za nazaj, ampak samo za naprej. Ob povedanem je neutemeljen tudi pritožbeni razlog, da se sodišče ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da tožeča stranka ni izkazala postopka predhodne preveritve po 15. členu Pogodbe in da pogodba ne določa koliko vknjižb obsega pavšal, niti ne določa koliko je vredna posamezna vknjižba. Kot že povedano, je pravni temelj zahtevka Ustni dogovor in ne Pogodba (ki je sicer bila iztočnica za sklenitev konkretnega ustnega dogovora).

7. V obligacijskem pravu velja načelo pogodbene svobode (3. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ), ob veljavno sklenjenem dogovoru, pa so stranke dolžne pogodbo izpolnjevati tako, kot je bilo med njima sporazumno dogovorjeno (9. člen OZ). Ob dokazanem ustnem dogovoru je postal neodločilen ugovor tožene stranke o tem, da tožeča stranka ni izkazala domnevno opravljenih vknjižb in se pritožbeno sodišče strinja z 11. točko obrazložitve ter se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje. Ob tem dodaja, da bi bil ugovor odločilen, če tožeča stranka ne bi dokazala obstoja in vsebine ustnega dogovora. S sklenjenim ustnim dogovorom je tožena stranka priznala, da je tožeča stranka opravila dogovorjene storitve in se zavezala, da bo opravljene storitve plačala. Nadaljnjo dokazovanje o tem, katere storitve so bile opravljene, je zato odpadlo. Ugotovitev, da je bil ustni dogovor z vsebino kot jo je zatrjevala tožeča stranka, sklenjen, pa predstavlja ugotovljeno dejansko stanje, ki ga v sporih majhne vrednosti ni dovoljeno izpodbijati (458. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

8. Tožeča stranka je že v dopolnitvi tožbe z dne 16. 11. 2016 navedla, da je bilo ustno dogovorjeno, da tožena stranka plača storitve, ki presegajo pavšalni znesek, tožeča stranka pa ji pri obračunu nudi popust in da je na podlagi takšnega dogovora bil izdan račun, ki je podlaga predmetnega postopka (A11). Na podani ugovor tožene stranke o neobstoju takšnega dogovora, je v svoji nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 3. 1. 2017 tožeča stranka odgovorila tako, da je točno navedla vsebino dogovora (glej tudi 7. točko obrazložitve). Neresnične so zato pritožbene navedbe, da zaključki sodišča presegajo trditveno in dokazno podlago tožeče stranke. Pri tem je nebistveno kateri dan po sklenitvi dogovora je bil izdan račun. Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da prekluzija po 451. členu ZPP lahko predstavlja samo relativno bistveno kršitev, ki je po 458. členu ZPP nedovoljen pritožbeni razlog, na kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (pravica do izjave) pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, tudi sicer pa se pritožba na takšni kršitvi niti ne sklicuje.

9. Sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve povzema navedbe tožeče stranke, v 8. točki pa povzema izpovedbo priče A. A., na koncu obeh odstavkov pa poda vrednostno oceno. Očitek nejasnosti je neutemeljen. Obrazložitev zakaj sodišče prve stopnje sledi izpovedbi priče A. A. dosega standard obrazloženosti (glej tudi 9. točko obrazložitve).

10. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so se pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, našlo pa ni niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeča stranka mora sama kriti stroške, ki so ji nastali z odgovorom nanjo. Ta namreč ni v ničemer prispeval k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).