Jedro

Toženi stranki avtobusno podjetje in zavarovalnica sta materialna sospornika, ki odgovarjata tožeči stranki solidarno. Vendar gre tu za navadno sosporništvo in tako dejanja enega sospornika ne koristijo drugemu. Ker je revizijo vložila le prva tožena stranka, njen uspeh ne koristi drugi toženi stranki, za katero ostaja v veljavi pravnomočna sodba.

Izrek

Reviziji prve tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi te stranke ugodi še v nadaljnjem obsegu tako, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni in poslej glasi: "Prva in druga tožena stranka morata nerazdelno plačati tožeči stranki 4,809.726 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2002 dalje do plačila - vse v petnajstih dneh.

Druga tožena stranka mora plačati tožeči stranki še 4,960.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2002 dalje do plačila - vse v petnajstih dneh.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke nad prisojenima zneskoma do zneska 17,500.000 SIT in za zakonske zamudne obresti za čas od 4.11.1993 do 26.3.2002 se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške." V ostalem se ta revizija in revizija tožeče stranke zavrneta.

Tožeča stranka mora povrniti prvi toženi stranki 157.200 SIT revizijskih stroškov v petnajstih dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo, ki jo je 5.10.1999 sopovzročil delavec druge tožene stranke, odgovornostno zavarovane pri prvi toženi stranki, je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem v višini 4,000.000 SIT od zahtevanih 5,600.000 SIT, za strah 2,000.000 SIT od zahtevanih 4,600.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 7,500.000 SIT od zahtevanih 10,800.000 SIT, torej skupaj 13,500.000 SIT od zahtevanih 21,000.000 SIT. Od odmerjenega zneska je odštelo 20-odstotni delež tožnikove soodgovornosti in 1,030.274 SIT valorizirane akontacije in tako razsodilo, da morata toženi stranki plačati tožeči stranki 9,769.726 SIT in 894.767 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.3.2002 dalje. V presežku glede plačila glavnice in obresti za čas od 4.11.1993 do 26.3.2002 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbama toženih strank delno ugodilo tako, da je odškodnina za telesne bolečine in neprijetnosti med zdravljenjem znižalo na 2,500.000 SIT in za strah na 1,200.000 SIT in tako spremenilo prvostopenjsko sodbo, da morata toženi stranki plačati tožeči stranki 7,929.726 SIT in 755.963 SIT pravdnih stroškov. V ostalem je njuni pritožbi in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in tožeči stranki naložilo naj povrne toženima strankama 73.696 SIT pritožbenih stroškov.

Proti tej sodbi sta vložili reviziji tožeča stranka in prva tožena stranka. Uveljavljata razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlagata vrhovnemu sodišču - tožeča naj sodbo tako spremeni, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa zadevo odstopi nazaj v nadaljnje postopanje in odločanje. Prva tožena stranka pa predlaga, naj prisojeno odškodnino zniža za 4,700.000 SIT.

Reviziji sta bili vročeni drugi toženi stranki in revidentoma nasprotni stranki, ki nanju niso odgovorili, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija prve tožene stranke je delno utemeljena, tožnikova revizija pa ni utemeljena.

V tej zadevi gre za škodo, ki se je tožniku pokazala šele naknadno, saj je za prvotno odkrite poškodbe (več-fragmentarna odprta fraktura leve stegnenice, pretres možgan in zlom rebra) in njene posledice že prej prejelo odškodnino od prve revidentke. Zdaj gre za naknadno ugotovljeno preponsko kilo in z njo povezane posledice, opisane v sodbah nižjih sodišč.

Pri odmeri odškodnine za posamezne oblike škode je bilo treba upoštevati za ta primer specifično dejstvo, da je tožnik moral čakati na pravnomočno razsodbo v tej zadevi dobrih deset let, kar po utečeni sodni praksi vpliva na odškodnino tako, da se ta odmeri v ustrezno višjem znesku, kot bi sicer šla po zakonskih merilih. Vendar se je ob preučitvi celotne zadeve pokazalo, da je kljub tej okoliščini tudi pritožbeno sodišče prisodilo previsoko odškodnino.

V zvezi s telesnimi bolečinami ni mogoče mimo dejstva, da je šlo pri tožniku za relativno kratko bolečinsko obdobje (šest dni hudih in tri tedne lahkih bolečin), sedanje bolečine pa so takšne narave (kot sam poudarja v svoji reviziji), da so povezane s količino zaužite hrane. Tem bolečinam se torej lahko sam izogne s primernim doziranjem hrane. Izvedenec je namreč v zvezi s tem menil le, da tožnik ne sme jesti prevelike količine hrane naenkrat. Upoštevaje specifičnost tožnikovega primera glede na naravo in trajanje bolečin, prej omenjeno čakanje na sodbo in dejstvo, da je bil tožnik star šele trideset let, ko so se začele trajne bolečine, je primerna odškodnina iz tega naslova v višini 1,000.000 SIT.

Glede odškodnine za strah sodišči materialnega prava nista povsem pravilno uporabili. Odškodnina za strah se prizna, če gre za tako imenovani primarni (ob samem dogodku) ali sekundarni strah (npr. za izid zdravljenja). V obeh primerih gre za strah, ki izzveni. Če pa ostane strah trajen, za kar gre v tožnikovem primeru, potem se ta oblika nepremoženjske škode obravnava v sklopu duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti oziroma sposobnosti. Za primarni strah v obravnavanem primeru ni šlo, ker je tožnik posledice tu obravnavane poškodbe začel zaznavati šele pozneje. Sekundarni strah pa je nastopil, ko so mu zdravniki povedali, da ima v prsnem košu želodec in del črevesja in da je stanje zelo resno, če se ne bo dal operirati. Za opisano obliko strahu in upoštevaje sodno prakso gre tožniku odškodnina iz tega naslova le v višini 300.000 SIT.

Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je treba, kot rečeno upoštevati trajno navzoč utemeljen tožnikov strah, da se utegnejo pojaviti takšne težave, da bo potrebna takojšnja, in to zahtevna operacija. Poleg tega še dejstva, da tožnik ni sposoben za skrajne napore in da je manj sposoben za težko fizično delo, da tudi lažja kmečka dela opravlja le s povečanim naporom, da mora zaradi morebitne operacije prebivati v kraju, kjer je bolnišnica, ter že poprej omenjene okoliščine, relevantne pri odmeri odškodnine v tem primeru, upravičujejo vsekakor višjo odškodnino, kot jo je pripravljena poravnati prva tožena stranka. Po drugi strani pa je treba upoštevati v zvezi s poudarkom iz tožnikove revizije o omejenih in opuščenih njegovih aktivnostih, da so bile le-te že delno upoštevane v odškodnini, ki jo je tožnik prejel na podlagi izvensodne poravnave v zvezi z uvodoma omenjenimi poškodbami in posledicami. Upoštevaje povedano in ob primerjavi prisojenih odškodnin v podobnih primerih je primerna odškodnina kot zadoščenje za to obliko tožnikove nepremoženjske škode v višini 6,000.000 SIT.

Tako gre tožniku ob pravilni uporabi materialnega prava (200. in 203. člen ZOR) za vse tri oblike nepremoženjske škode skupaj 7,300.000 SIT. Zaradi tožnikove 20-odstotne soodgovornosti se ta znesek zniža za 1,460.000 SIT na 5,840.000 SIT. Od tega se odšteje še valorizirana akontacija 1,030.274 SIT, kar da znesek 4,809.726 SIT.

Opisani razlogi za delen uspeh revizije prve tožene stranke pomenijo hkrati razloge za zavrnitev revizije tožeče stranke.

Zaradi v tem obsegu uspešne revizije prve tožene stranke je sodišče spremenilo izpodbijano sodbo (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) tako, da je še nadalje ugodilo pritožbi prve tožene stranke in znižalo njeno obveznost povračila škode. Toženi stranki sta materialna sospornika (1. točka prvega odstavka 191. člena ZPP), ki odgovarjata tožeči stranki solidarno (drugi odstavek 20. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, Ur. l. RS, št. 70/94). Vendar gre tu za navadno sosporništvo (195. člen ZPP) in tako dejanja enega sospornika ne koristijo drugemu. Ker je revizijo vložila le prva tožena stranka, njen uspeh ne koristi drugi toženi stranki, za katero ostaja v veljavi pravnomočna sodba. Zato je bilo treba (zaradi jasnosti) izoblikovati izrek prvostopenjske sodbe na novo, kakor je to razvidno iz izreka te odločbe.

Zaradi spremembe sodbe je bilo treba poseči v odločitev o pravdnih stroških. Končni uspeh tožeče stranke je v razmerju do solidarne zaveze obeh toženih strank 27-odstoten (tožbeni zahtevek 17,500.000 SIT in zdaj prisojenih 4,809.726 SIT), do druge tožene stranke pa 45-odstoten (ta mora tožniku plačati poleg zneska, s katerim je sodišče solidarno zavezalo obe toženi stranki, še 4,960.000 SIT). Pravdni stroški tožeče stranke (izvedensko mnenje medicinske fakultete) pa so bili večji kot tožene stranke. Zato je bilo treba odločiti, da trpita stranki vsaka svoje pravdne stroške prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP).

Revizijske stroške mora tožeča stranka povrniti toženi stranki (prvi odstavek 154. člena ZPP), odmerjene po taksni in odvetniški tarifi od zneska, s katerim je uspela (3,900.000 SIT) prva tožena stranka (drugi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe glede njene revizije (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).