Jedro

Dedni dogovor ima po prevladujočem stališču sodne prakse značaj sodne poravnave, zato ga je mogoče izpodbijati le s tožbo na razveljavitev sodne poravnave in ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju.

Dedič, ki je dal dedno izjavo (ki je nepreklicna), lahko zahteva njeno razveljavitev le s tožbo v pravdnem postopku in ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v sklepu o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pokojnem U. L. in za dedinji na podlagi zakona razglasilo zapustnikovo vdovo A. U. ter njegovo hčer A. Š. ter glede razdelitve zapuščine v sklepu povzelo dedni dogovor, da prejme zapustniku do 1/2 solastno stanovanje zapustnikova hči, zapustnikova vdova pa ima pravico brezplačnega stanovanja, dokler bo v njem prebivala, denarna sredstva pa prejme zapustnikova vdova.

Proti sklepu se zapustnikova vdova po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge po čl. 338/I Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s čl. 163 Zakona o dedovanju (ZD).

Pritožnica navaja, da je smrtovnico podpisala in da med njo in pokojnim, s katerim sta bila poročena sedemnajst let, ni bilo sporno, da sta skupna lastnika stanovanja na K. ... v C., v katerem sta živela in med njima tudi ni bilo sporno, da bo pritožnica po njegovi smrti dedovala polovico njegovega deleža, drugo polovico pa bo dedovala njegova hči A. Š., ker pa je A. Š. za časa zapustnikovega življenja od njega v dar prejela osebno vozilo, je bila volja zapustnika, da pritožnica prejme denarna sredstva na njegovem računu. V duhu navedenega je pritožnica tudi ves čas mislila, da bo sodišče tako odločilo tudi na zapuščinski obravnavi. Nadalje navaja, da se s pokojnikovo hčerko nič od tega, kar je zapisano v zapisniku zapuščinske obravnave kot dedni dogovor, ni dogovorila, niti sodnici nič od tega ni izjavila in gre očitno za zmoto v dedni izjavi. Sodnico je na naroku namreč razumela, da bo podedovala tudi ½ zapustnikovega deleža na skupnem stanovanju ter denarna sredstva in ji je kot državnemu organu tudi zaupala ter v prepričanju, da slednje izhaja tudi iz zapisnika, tega tudi podpisala. Pritožnica je stara 80 let, prava neuka, na zapuščinski obravnavi ni imela pooblaščenca, v času zapuščinske obravnave pa je bila tudi psihično izredno nestabilna, kar izkazuje z zdravniškim potrdilom z dne 17.7.2009. Pritožnica je dala dedno izjavo v zmoti, zato ji mora dati sodišče po zakonu možnost uveljavljati svojo pravico. Zakon o dedovanju namreč določa, da je dedna izjava sicer nepreklicljiva, vendar lahko dedič, ki je dal dedno izjavo, zahteva njeno razveljavitev, če je bila dana v zmoti.

Pritožba nadalje uveljavlja tudi absolutni bistveni kršitvi postopka iz tč. 14 in 15, čl. 339/II ZPP v zvezi s čl. 163 ZD, ker ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v sklepu so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, izrek pa je nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, o odločilnih dejstvih pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami in zapisniki. Pritožnica ob tem navaja, da iz ugotovitvenega dela sklepa izhaja, da zapustnik oporoke ni napravil in da sta zakoniti dedinji pritožnica in zapustnikova hči, iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je bilo dedovanje po pokojnem izvedeno na podlagi zakona, da sta se dedinji k dedovanju priglasili, pri dogovoru o delitvi zapuščine pa sta upoštevali voljo zapustnika, ki pa je v formalni obliki ni izrazil. Pritožnica ob tem poudarja, da se niti na zapuščinski obravnavi niti pred njo s pokojnikovo hčerko nikoli ni pogovarjala o kakršnikoli razdelitvi zapuščine po pokojnem, slednje tudi ne izhaja iz zapisnika, ki je kratek in skop in ne vsebuje dednih izjav. Nasprotno, iz zapisnika in sklepa o dedovanju izhaja, da naj bi se dedinji o delitvi zapuščine dogovorili glede na voljo zapustnika, za katero pa pritožnica sploh ne ve, da bi jo zapustnik za časa življenja sploh kadarkoli na zapisani način izjavil. Ker naj bi sodišče očitno na zapuščinski obravnavi ugotavljalo voljo zapustnika, pri čemer ni jasno, na podlagi česa, je očitno, da je sodišče dejansko stanje nepopolno oz. zmotno ugotovilo, posledično pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Storilo pa je tudi bistveno kršitev postopka, saj zaradi postopanja sodišča pritožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pritožnica poudarja, da je nepravdni postopek neformalen, kjer mora sodnik nazorno pojasniti udeležencem postopka, kakšne pravne posledice imajo njihova ravnanja, še posebej, kadar gre za starejše ljudi, ki so pod čustvenim stresom zaradi izgube bližnjih. V konkretnem primeru so bile pri pritožnici podane vse navedene okoliščine, vendar je očitno, da sodišče svojih ravnanj ni dovolj pojasnilo, zlasti v smislu, da pritožnica po pokojnem ne bi pridobila 1/2 predmetnega stanovanja in da naj bi polovico tega brezplačno odsvojila pokojnikovi hčerki, sebi pa izgovorila pravico do brezplačne uporabe stanovanja. Pritožnici ni jasno, zakaj sodišče ni pojasnilo bistvenih okoliščin, še posebej glede na dejstvo, da je pritožnica stara 80 let in pod stresom, da pa pritožnica ni bila seznanjena s postopkom, pa izhaja tudi iz okoliščin, da ima borno pokojnino, ki ne zadostuje niti za nastanitev v domu za upokojence, kamor bi odšla, kolikor bi ji njene življenjske funkcije opešale. Nepremičnina, v kateri sta živela s pokojnim možem, je pritožnici predstavljala edino varnost in zagotovilo, da bi bila preskrbljena do smrti, čemur se pritožnica že po logiki stvari ni želela odpovedati, še posebej glede na to, da je zdaj ostala sama in upoštevaje, da dedinja A. Š. ni njena hči in torej nima nikakršne obveznosti v smislu skrbi zanjo.

Pritožnica predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo dedinja A. Š. poudarja, da je delitev zapuščine bila posledica dednega dogovora, da zatrjevane zmote dedinje A. U. pri podaji dedne izjave ni bilo in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne izpodbija obsega zapuščine po pokojnem, kot je ugotovljen v sklepu o dedovanju, niti dedne pravice obeh dedinj po pokojnem, izpodbija pa delitev pokojnikove zapuščine med dedinji, ki je povzeta kot dedni dogovor v sklepu o dedovanju (čl. 214/(3) ZD). Trdi, da takšnega dednega dogovora, kot je zapisan v zapisniku o zapuščinski obravnavi, med dedinjama ni bilo in še, da je dedno izjavo dala v zmoti.

Dedni dogovor ima po prevladujočem stališču sodne prakse značaj sodne poravnave in ga je mogoče izpodbijati le s tožbo za razveljavitev, če so podani razlogi iz drugega odstavka člena 392 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in torej ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju.

Čeprav iz vsebinskih razlogov pritožbe ni povsem jasno, ali pritožnica izpodbija le dedni dogovor, torej razdelitev zapuščine, ali tudi dedno izjavo, ki pomeni izjavo o sprejemu ali odpovedi dediščini, pa pritožnica pravilno že sama ugotavlja, da je dedna izjava nepreklicljiva (čl. 138/(1) ZD). Res je, da dedič, ki je dedno izjavo dal, lahko zahteva njeno razveljavitev, če je povzročena s silo, grožnjo ali zvijačo, ali če je bila dana v zmoti (čl. 138/2 ZD). Vendar tudi to ravno zaradi nepreklicljivosti takšne izjave lahko stori le s tožbo in torej ne s pritožbo zoper sklep o dedovanju. Zato pritožbi v tem delu ni slediti.

Tudi pritožbeno očitane postopkovne kršitve niso podane.

V sklepu o dedovanju ni zaslediti nejasnosti in nasprotij v izreku sklepa niti med samimi razlogi niti nasprotij med listinami v spisu in sklepom, razlogi sklepa pa so po presoji pritožbenega sodišča povsem jasni in razumljivi, sklep pa vsebuje tudi vsa potrebna odločilna dejstva za uporabljeno materialno pravo.

V sklepu o dedovanju je glede razdelitve zapuščine povzet dedni dogovor v vsebini, kot je zapisan tudi na zapisniku na zapuščinski obravnavi, na kateri je bila pritožnica prisotna in ga je tudi pritožbeno nesporno podpisala. Iz izreka ter iz obrazložitve sklepa jasno izhaja, da je podlaga dedovanju zakon in da razdelitev zapuščine temelji na dednem dogovoru. Res je v obrazložitvi zapisano, da sta dedinji pri dednem dogovoru upoštevali voljo zapustnika, ki pa je ni izrazil v formalni obliki, vendar dejstvo, ali je dedni dogovor v skladu z zapustnikovo voljo, za katero pritožnica trdi, da ni bila takšna, niti se o njej ni razpravljalo, sodi v okvir samega sklenjenega dednega dogovora, ki pa ga, kot je že obrazloženo, s pritožbo zoper sklep o dedovanju iz pritožbeno navajanih razlogov ni mogoče izpodbijati.

Tako ni pritrditi niti pritožbeno očitani bistveni kršitvi postopka iz 14. in 15. tč. čl. 339/II ZPP v zvezi s čl. 163 ZD niti pritožbenemu razlogu zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede dednega dogovora.

Pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev postopka, ker pritožnici zaradi postopanja sodišča ni bila dana možnost obravnavanja (smiselno očitana absolutna bistvena kršitev iz tč. 8 čl. 339/II ZPP v zvezi s čl. 163 ZD ali tudi glede na pritožbene navedbe smiselno očitana relativna bistvena kršitev postopka iz čl. 339/I ZPP v zvezi s čl. 163 ZD v zvezi s čl. 166 ZD).

Pritožnica je bila na zapuščinski obravnavi pritožbeno nesporno osebno prisotna, sodni zapisnik je tudi podpisala, na njem tudi ni zaslediti pripomb na vodenje obravnave. Iz spisovnega gradiva ter listin v spisu do zapuščinske obravnave, vključno z zapisnikom o zapuščinski obravnavi, ne izhaja, da bi obstajale okoliščine, ki bi omogočale sklepanje, da sodišče prve stopnje na zapuščinski obravnavi ni delovalo v skladu z določilom čl. 166 ZD, na kar smiselno meri pritožba, po katerem je sodišče zavezano skrbeti, da pridejo do svojih pravic tudi osebe, ki bodisi zaradi svoje mladoletnosti, duševne bolezni ali drugih okoliščin niso sposobne ali niso popolnoma sposobne, da bi same skrbele za svoje zadeve. Zdravniško potrdilo, ki ga je pritožnica predložila šele k pritožbi in je bilo glede na datum izdaje tudi izdano šele po zapuščinski obravnavi sicer potrjuje, da je pritožnica kronični bolnik, da se tri leta zdravi tudi zaradi problematike, povezane s psihosocialnimi okoliščinami doma, da je na redni terapiji in je v tem času bistveno zmanjšana njena psihična rezerva in s težavo prenaša vsak psihofizični napor. Vendar to potrdilo kljub starosti pritožnice (80 let) in njeni osebni prisotnosti na zapuščinski obravnavi, ko je imela nenazadnje sama možnost opozoriti sodnico, da ima tovrstne težave, tako še ne daje dovolj podlage za zaključek, da sodišče ni ravnalo v skladu s čl. 166 ZD niti za zaključek, da je bistveno kršilo določbe postopka tako, da pritožnica ni imela možnosti do izjave pred sodiščem. Zato so tudi očitki o tej bistveni kršitvi postopka neutemeljeni.

Ob obrazloženem je tako pritožba dedinje neutemeljena. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo dedinje zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (čl. 365 tč. 2 ZPP v zvezi s čl. 163 ZD).