U-I-210/07

18. 9. 2008

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Borisa Skomine, Dornberk, ki ga zastopa Sebastjan Kerčmar, odvetnik v Novi Gorici, na seji 18. septembra 2008

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. I Cp 267/2006 z dne 24. 4. 2007 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici Dn. št. 3266/2002 z dne 28. 11. 2005 in s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici Dn. št. 3266/2002 z dne 23. 1. 2004 se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 86. člena Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zemljiškoknjižno sodišče je z izpodbijanim sklepom (na podlagi obvestila izvršilnega sodišča, kateremu je bil priložen sklep o izvršbi) po uradni dolžnosti dovolilo zaznambo sklepa o izvršbi ter vknjižbo hipoteke pri nepremičninah, ki so v lasti pritožnika (tedaj nasprotnega udeleženca). Pritožnik je zoper izpodbijani sklep vložil ugovor, ki ga je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Sodišči sta zavrnili pritožnikov ugovor, po katerem bi bilo treba pri odločanju o dovoljenosti vpisa zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo upoštevati tudi vsebino izvršilnega naslova, na podlagi katerega je bil sklep o izvršbi izdan. Pritožniku sta pojasnili, da bi moral vse ugovore o zavezi, ki naj bi zanj izhajala iz izvršilnega naslova, uveljavljati v izvršilnem in ne v zemljiškoknjižnem postopku.

2.Pritožnik meni, da so mu bile s stališčem sodišč, po katerem naj bi za dovolitev vpisa zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo zadostovalo zgolj obvestilo izvršilnega sodišča, kršene človekove pravice iz 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Po njegovem mnenju bi moralo zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o dovoljenosti zaznambe sklepa o izvršbi upoštevati tudi vsebino tega sklepa ter še posebej vsebino izvršilnega naslova. V nasprotnem primeru naj bi bila nasprotnemu udeležencu pravna sredstva v zemljiškoknjižnem postopku zagotovljena le formalno, medtem ko naj mu učinkovitega varstva njegovih pravic ne bi omogočala. Pritožnik dalje navaja, da je bila v konkretnem primeru zaradi sporne razlage zakonske določbe zaznamba sklepa o izvršbi dovoljena pri nepremičninah, ki niso bile predmet izvršilnega naslova.[1] Če naj bi se 86. člen Zakona o zemljiški knjigi (Uradni list RS, št. 58/03 – v nadaljevanju ZZK-1) razlagal tako, kot sta ga razlagali zemljiškoknjižni sodišči v obravnavanem primeru, meni, da je navedena zakonska določba v neskladju z Ustavo. Pritožnik zato z isto vlogo predlaga tudi presojo ustavnosti navedene zakonske določbe.

B. – I.

3.Po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih pravnih sredstvih).

4.Pritožnik očitke o kršitvi človekovih pravic v ustavni pritožbi utemeljuje z navedbami o uporabi domnevno ustavno neskladnega zakona oziroma o njegovi ustavno neskladni razlagi. Drugih samostojnih argumentov, s katerimi bi prav tako utemeljeval domnevne kršitve človekovih pravic v konkretnem zemljiškoknjižnem postopku, ne uveljavlja. Iz izpodbijanih sklepov izhaja, da je za pobudnika sporno razlago izpodbijane zakonske določbe, po kateri zemljiškoknjižno sodišče pri odločanju o zaznambi izvršbe vsebine izvršilnega naslova ne upošteva, zavzelo že sodišče prve stopnje (prim. sklep Okrajnega sodišča v Novi Gorici Dn. št. 3266/2002 z dne 28. 11. 2005). Vendar pobudnik konkretnih trditev o tem, da takšna razlaga posega v njegovo pravico do zasebne lastnine oziroma v (ustavna) procesna jamstva, kot jih uveljavlja sedaj v ustavni pritožbi, v pritožbi zoper navedeni prvostopenjski sklep ni uveljavljal. Uveljavljal je le materialnopravno napačnost takšne odločitve. To pomeni, da pravnih sredstev po vsebini ni izčrpal. Zato je Ustavno sodišče njegovo ustavno pritožbo zavrglo (prva točka izreka).

B. – II.

5.Pobudnik v svoji vlogi predlaga tudi presojo ustavnosti 86. člena ZZK-1, po katerem zemljiškoknjižno sodišče na podlagi obvestila izvršilnega sodišča (kateremu mora biti priložen sklep o izvršbi) po uradni dolžnosti odloči o zaznambi sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnino.

6.Po prvem odstavku 24. člena ZUstS mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj (drugi odstavek 24. člena ZUstS). Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora biti pravni interes neposreden in konkreten, morebitna ugoditev predlogu pa mora privesti do izboljšanja pobudnikovega pravnega položaja.

7.Pobudnikov pravni interes za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ZZK-1 je temeljil na vloženi ustavni pritožbi, ki pa jo je Ustavno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrglo. Glede na to morebitna razveljavitev izpodbijane določbe v pobudnikovi zadevi v nobenem primeru ne bi več mogla učinkovati. To pomeni, da pobudnik ne izkazuje pravnega interesa za presojo ustavnosti izpodbijanega predpisa. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo (druga točka izreka).

C.

Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS in tretjega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik

[1]Izvršilni naslov (zamudna sodba pravdnega sodišča) je pritožniku v konkretnem primeru nalagala obveznost dopustitve poplačila terjatev tožeče stranke iz določenih, v izreku sodbe izrecno navedenih, nepremičnin, ki naj bi bile v lasti pritožnika.