Jedro

Tako je moglo revizijsko sodišče preizkusiti le, ali so bile določbe zakona o denacionalizaciji (ZDen), posebno določbi 5. in 72. člena pravilno uporabljene glede na ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je predlagatelj prodal nepremičnino s parcelno št... (sedaj ...) k.o... dne 19.4.1966 zaradi pritiskov in groženj s strani predstavnikov občine; da je predlagatelj kot prodajalec s tedanjo kupnino 25.000,00 novih din prejel le 12,68% od vrednosti nepremičnine; da je znašala vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja 7,595.893,37 SIT; da znaša vrednost te nepremičnine po sedanjem stanju manj in da je sporna parcela ves čas enake izmere (čeprav je po prvotnih izmerah merila 228 m2, po sedanjih točnih izmerah pa meri 268 m2). Glede na take ugotovitve sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je predlagatelj upravičenec do denacionalizacije po 5. členu ZDen in sta zato odločili, da mora nasprotni udeleženec vrniti predlagatelju nepremičnino s parc. št... k.o... z objekti na tej parceli vred.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se nepremičnina parc. št..., vpisana v vl. št... k.o... in na njej stoječe stavbe vrnejo v last in posest predlagatelju A. Ž. in da se prenos lastninske pravice vpiše tudi v zemljiški knjigi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo nasprotnega udeleženca zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeni sklep potrdilo.

Zoper sklep sodišča druge stopnje je vložil revizijo nasprotni udeleženec, ki je uveljavljal zmotno uporabo materialnega prava in predlagal, da naj se sklep razveljavi. Zmotno naj bi bilo uporabljeno materialno pravo zato, ker da je sodišče vrnilo predlagatelju več kot pa mu je bilo odvzeto. Dejstvo je, da je bila parcela št... ob odvzemu velika zgolj 228 m2, vrača pa se mu 268 m2 in tudi večje stavbišče, povečanje pa je posledica udeleženčevih investicij. Tako se predlagatelju vrača 20% večja parcela od prodane. Presoja, da je predlagatelj prejel zgolj 12,68% vrednosti nepremičnine v času prodaje, pa je posledica izvedenčevega napačnega izračuna.

Na revizijo predlagatelj ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dovoljuje uveljavljanje le nekaterih kršitev določb (pravdnega, nepravdnega) postopka oziroma le omejen preizkus pravnomočne odločbe. Temu skladno je tudi obseg preizkusa pravnomočne odločbe po uradni dolžnosti omejen zgolj na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in na zmotno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP). Revident postopkovnih kršitev v reviziji ni uveljavljal, uradoma upoštevna zgoraj navedena bistvena kršitev pa v tem primeru po oceni revizijskega sodišča ni bila zagrešena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa revizija izrečno uveljavlja. Ta je po revizijskih izvajanjih podan zato, ker je s sodno odločbo vrnjeno predlagatelju več kot mu je bilo odvzeto (s pogodbo), pa tudi vrednost leta 1966 izročene kupnine je bila višja kot pa 12,68%, ki se ugotavlja v odločbi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da se z navedenimi izvajanji dejansko uveljavlja napačna ugotovitev nekaterih odločilnih okolnosti, ki so predstavljale dejansko podlago pobijane odločbe. Toda revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP). Pri tem pa se ugotavlja, da revizija ne uveljavlja tudi nobenih takih razlogov (v smislu procesnih ali materialnopravnih kršitev), ki bi posledično mogle vplivati na sprejete dejanske ugotovitve. Tako je moglo revizijsko sodišče preizkusiti le, ali so bile določbe zakona o denacionalizaciji (ZDen), posebno določbi 5. in 72. člena pravilno uporabljene glede na ugotovljeno dejansko stanje. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je predlagatelj prodal nepremičnino s parcelno št... (sedaj ...) k.o. . dne 19.4.1966 zaradi pritiskov in groženj s strani predstavnikov občine; da je predlagatelj kot prodajalec s tedanjo kupnino 25.000,00 novih din prejel le 12,68% od vrednosti nepremičnine; da je znašala vrednost podržavljenega premoženja po stanju v času podržavljenja 7,595.893,37 SIT; da znaša vrednost te nepremičnine po sedanjem stanju manj in da je sporna parcela ves čas enake izmere (čeprav je po prvotnih izmerah merila 228 m2, po sedanjih točnih izmerah pa meri 268 m2). Glede na take ugotovitve sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je predlagatelj upravičenec do denacionalizacije po 5. členu ZDen in sta zato odločili, da mora nasprotni udeleženec vrniti predlagatelju nepremičnino s parc. št... k.o... z objekti na tej parceli vred.

Po presoji revizijskega sodišča je odločitev nižjih sodišč materialnopravno pravilna. Obveznost revidenta, da vrne predlagatelju sporno nepremičnino, je podana, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili obstoj vseh zahtevanih predpostavk po določbah zakona o denacionalizaciji, posebno pa 5., 56., 72., drugega odstavka 90. člena ZDen. Pravnih razlogov za zatrjevano kršitev materialnega prava revident vsebinsko niti ne podaja v reviziji, kot je bilo pojasnjeno že spredaj. V zvezi z revizijskimi izvajanji, da je vrnjeno več kot pa je bilo predlagatelju odvzeto in da je kupnina predstavljala več kot pa 12,68% vrednosti nepremičnine, je opozoriti, da so to trditve dejanskega značaja, ki jih z revizijo ni dovoljeno pobijati, so pa bile po presoji revizijskega sodišča pravno pravilno ocenjene tako kot tudi vse ostale okoliščine, zaradi česar ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je zato neutemeljeno revizijo nasprotnega udeleženca zavrnilo (393. člen ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 56. členom ZDen).