Jedro

Ker v izpodbijani odločbi ni navedena storitev konkretnega dejanja, ki bi se moglo po zakonu opredeliti kot prekršek, ampak samo okrnjen prepis zakonskega besedila, ter v zvezi s tem tudi ni nobene utemeljitve z navedbo dokaza oziroma vsebina zagovora je treba šteti, da ni bilo storjeno nobeno tako dejanje, katero bi se moglo opredeliti kot prekršek.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni odločbi o prekršku poverjeništva za notranje zadeve okrajnega ljudskega odbora iz leta 1949 in komisije za kaznovanje prekrškov okrajnega ljudskega odbora spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper kaznovano ustavi.

Obrazložitev

Z odločbo poverjeništva za notranje zadeve okrajnega ljudskega odbora iz leta 1949 je bila A.B. kaznovana zaradi prekrškov po 6. in 7. točki 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS št. 16/49) na 3 mesece poboljševalnega dela. Z odločbo komisije za kaznovanje prekrškov okrajnega ljudskega odbora pa je bil kaznovani na podlagi 6. člena istega zakona izrečen še varstveni ukrep družbeno koristnega dela za dobo 22 mesecev.

Javni tožilec je zoper obe odločbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerih uveljavlja, da v njih ni navedeno nobeno tako dejanje, ki bi moglo biti sankcionirano kot prekršek s kaznijo in z nadaljnjim izrekom varstvenega ukrepa. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe odločbi spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper kaznovano po 1. točki 1. odstavka 167. člena zakona o prekrških ustavi.

Zahteva javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vodenje postopka o prekršku je namenjena predvsem temu, da se ugotovi, ali je bilo storjeno dejanje, za katero se uporabi ali ne uporabi neka določba materialnega zakona, ki določa prekršek. Odločba, ki jo izda organ o prekršku, v bistvu pomeni končno izražanje ocene o tem, kakšno dejanje je bilo storjeno in katera materialna določba naj se zanj uporabi in kako naj se uporabi. Kadar se zahteva, da ima pisna odločba izrek (oz. dispozitiv) in obrazložitev (oz. utemeljitev), potem je zagotovo izrek tisti, v katerem se določno izrazijo vse odločilne sestavine omenjene ocene, v obrazložitvi pa se pojasni, kaj je bila podlaga za takšno oceno. Zakon o prekrških, ki je veljal v času izrekanja izpodbijane odločbe (Uradni list FLRJ št. 107/47) je predpisoval kot obvezni sestavini pisne odločbe dispozitiv, v katerem se "odloči o prekršku, o povračilu škode in o stroških postopka" (125. člen) ter utemeljitev, v kateri se "na kratko navede stanje stvari v zvezi z dokazi in zagovorom ter pravni predpisi, na katerih je utemeljena odgovornost obdolženca oziroma njegova oprostitev od kazni ali ustavitev postopka" (126. člen). Četudi za dispozitiv ni bilo podrobneje navedeno, kaj mora vsebovati, bi se moralo šteti kot samo po sebi umevno, da je ta popoln samo takrat, kadar so v njem navedene vse sestavine omenjene ocene, to je kakšno dejanje je bilo storjeno, kateri predpis o prekršku se zanj uporabi in kako se uporabi. Da je temu res tako, potrjuje tudi zahtevana vsebina utemeljitve, da mora biti v njej navedeno stanje stvari v zvezi z dokazi z zagovorom. Na dlani je namreč, da se dokazi in zagovor smiselno lahko povezujejo samo z dejstvi, izraženimi v izreku. Se pravi, da izpodbijani pravnomočni odločbi, v katerih se v izreku samo navaja, kakšna kazen oziroma kakšen varstveni ukrep se kaznovani izreče in po kateri določbi, obrazložitev pa vsebuje le delni prepis besedila zakonske določbe, nikakor nista v skladu s predpisano vsebino pisne odločbe. Po določbah 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir, ki so označene v izrekih izpodbijanih odločb, stori prekršek, kdor "si izmišlja ali razširja lažnive vesti, ki rušijo mir in zadovoljstvo državljanov" (6. točka) ali "omalovažuje državne organe ali njihove zakonite predpise in ukrepe" (7. točka). Z navedbami v utemeljitvi odločbe, da je kaznovana "si izmišljala in razširjala neresnične vesti o ureditvi današnje ljudske oblasti ter o predstavnikih iste ter omalovaževala državne organe" in s sklicevanjem na take navedbe v utemeljitvi odločbe komisije, sta pravzaprav podana samo okrnjena prepisa zakonskega besedila iz 6. in 7. točke 2. člena omenjenega zakona. Toda, tudi če bi bilo zakonsko besedilo obeh prekrškov prenešeno v obrazložitev v polnem obsegu, bi s tem še vedno manjkala njena odločilna sestavina - navedba storjenega dejanja, na katero se zakonsko besedilo nanaša in za katero je bila izrečena kazen. Glede na to, da tako dejanje v odločbi ni navedeno in da v zvezi s tem tudi ni nobene utemeljitve z navedbo dokaza oziroma vsebina zagovora obdolženke, je treba šteti, da pač ni bilo storjeno nobeno tako dejanje, katero bi se moglo opredeliti kot prekršek.

Zahtevi za varstvo zakonitosti, ki glede na vse zgoraj povedano utemeljeno uveljavlja kršitev materialnega zakona, je bilo torej treba ugoditi in to tako, da se pravnomočni odločbi v skladu z določbo 221. člena (veljavnega) zakona o prekrških spremenita in se postopek za prekršek zoper kaznovano po 1. točki 1. odstavka 167. člena tega zakona ustavi.