Jedro

Tožnikova zahteva, da se upošteva avstrijski standard minimalnega dohodka (1.909 EUR), nima pravne podlage. Slovenski pravni red pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev uporablja slovenske standarde in kriterije. Navedeno je logično, saj gre za dodelitev sredstev iz slovenskega proračuna za postopke pred slovenskimi sodišči.

Tožnik je v relevantnem obdobju (september-november 2024) prejemal 971,60 EUR mesečnega dohodka, kar presega mejo 969,76 EUR.

Tožnik je lastnik nepremičnine v Republiki Sloveniji, da ima stalno prebivališče prijavljeno v Avstriji; da v slovenski nepremičnini ne prebiva; njegov center življenjskih interesov je v Republiki Avstriji, kjer prejema vse svoje dohodke (bolniško nadomestilo, socialno pomoč), ima prijavljeno stalno prebivališče in kjer dejansko neprekinjeno prebiva.

Tožnik lahko s slovensko nepremičnino prosto razpolaga. Razpolaganje ne pomeni le prodaje, ampak tudi oddajo v najem ali drugo obliko unovčenja. Možnost pridobivanja dohodkov iz nepremičnine dodatno potrjuje, da gre za premoženje v smislu zakonskih določb.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1.Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, zaradi priznanja dodatka za pomoč in postrežbo in invalidnine za telesno okvaro. Zadeva se vodi pod opravilno številko XII Ps 1199/2024.

2.V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka ugotavlja, da tožnik živi v Avstriji, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče in, da je v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje (september do november 2024) iz naslova bolniškega nadomestila oziroma s strani avstrijskega zavoda za zaposlovanje prejel po 1.022,84 EUR mesečno. Toženka nadalje ugotavlja, da je tožnik v vlogi z dne 23. 12. 2024 pojasnil, da je dejansko iz naslova bolniškega nadomestila prejel 971,60 EUR mesečno. Po ugotovitvah toženke to v obeh primerih pomeni, da tožnik ne izpolnjuje osnovnega finančnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je njegov povprečni mesečni dohodek v relevantnem obdobju presegel višino dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, to je znesek 969,76 EUR, ki predstavlja mejo, do katere je prosilcu še mogoče odobriti brezplačno pravno pomoč. Toženka še navaja, da je pri ugotavljanju finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči relevantna zakonodaja lahko zgolj slovenska, ne pa tuja.

3.Toženka je vpogledala v evidenco nepremičnin in ugotovila, da je tožnik lastnik nepremičnine na naslovu ..., v izmeri 65,4 m². Ker tožnik, čeprav zgolj začasno, v tej nepremičnini ne živi, jo je treba upoštevati pri ugotavljanju njegovega premoženjskega stanja. Po podatkih Geodetske uprave RS znaša posplošena tržna vrednost predmetne nepremičnine 64.100 EUR. Toženka tako zaključi, da tožnik ne izpolnjuje niti premoženjskega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj ima premoženje, ki presega znesek 23.274,24 EUR, do katerega je še mogoče odobriti brezplačno pravno pomoč. Toženka je tožnikovo prošnjo BPP zavrnila.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

4.Opisanim odločitvam tožnik oporeka in vlaga tožbo. V tožbi navaja, da je v tujini na zdravljenju, da je 70% invalid in da se preživlja pod minimumom v Republiki Avstriji, kjer živi. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati minimum za preživetje v Republiki Avstriji, ki znaša 1.909 EUR. Meni, da bi mu moralo sodišče nepremičnino v Sloveniji šteti kot nepremičnino, v kateri živi, saj je v Republiki Avstriji na zdravljenju. V Republiki Avstriji prejema socialno podporo. Iz sredstev, ki jih dobi ima precej stroškov in sicer za najemnino, vodo, elektriko, gretje, komunalo, ipd. Tožbi priloži dokazilo o prejemu socialne podpore v Republiki Avstriji.

5.Toženka je na tožbo odgovorila, poslala je upravni spis zadeve. V odgovoru toženka ponovi ugotovitve iz izpodbijane odločbe in dodatno navaja, da je tožnik šele v tožbi navedel, da je prejemnik denarne socialne pomoči, kar pomeni, da njegove navedbe v zvezi s tem predstavljajo tožbene novote, glede katerih je prekludiran. Podredno pa, da tožnik ni izkazal, da bi bil do socialne pomoči upravičen v relevantnem obdobju. Toženka še pojasni, da so listine, ki jih je tožnik predložil prošnji BPP v tujem jeziku, zato jih toženka pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči ni bila dolžna upoštevati. Enak ugovor ima tudi za listine oziroma dokazne predloge, na katere se tožnik sklicuje v tožbi. Sklicujoč se na določila ZSVarPre, ki določajo, da se kot premoženje ne upošteva zgolj tisto stanovanje, v katerem posameznik oziroma družina živi, je toženka pri ugotavljanju premoženjskega kriterija nepremičnino, katere lastnik je, upravičeno upoštevala. Toženka predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odločanje brez izvedbe glavne obravnave in dokazni postopek

6.Glavna obravnava ni potrebna, če se na primer postopek nanaša izključno na pravna vprašanja ali kadar ni vprašanj kredibilnosti ali izpodbijanja dejstev, ki zahtevajo ustno obravnavo, in sodišče lahko pošteno in razumno odloči na podlagi trditev strank in drugih pisnih dokumentov.

7.V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 se morajo dokazi, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, na glavni obravnavi izvesti, če novo izvedeni dokazi ali druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Vsebinska analiza tožbenih trditev pokaže, da tožnik v resnici ne uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč zmotno uporabo materialnega prava. Pri vprašanju, ali se nepremičnina, v kateri tožnik ne prebiva in kjer nima prijavljenega stalnega prebivališča, ne upošteva pri določitvi premoženjskega stanja tožnika ne gre za to, ali je bilo pravilno ugotovljeno neko dejstvo iz resničnega življenja, ampak za to, ali ugotovljeno dejstvo ustreza abstraktnemu pravnemu pojmu iz pravne norme. To pa je pravno in ne dejansko vprašanje. Pristojnost sodišča v zadevi se zato omejuje le na nadzor nad pravilnostjo dela toženke, ne pa na vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Glede na navedeno je sodišče odločilo, da glavne obravnave ne bo opravilo (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

8.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine v upravnem spisu zlasti v prošnjo tožnika za odobritev BPP, izpodbijano odločbo, dokazila o prejemu bolniškega nadomestila, prijavo stalnega prebivališča v Republiki Avstriji, podatke iz GURS in e- RISK in v listine sodnega spisa, razen priloge A2.

9.Sodišče je zavrnilo dokazne predloge za vpogled v listino A2 (višina denarnih prejemkov iz naslova socialnega zavarovanja), ker gre za nedovoljene tožbene novote po 52. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tožnik jih ni predlagal in tudi ne predložil že v postopku izdaje upravnega akta, niti ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj tega ni storil.

10.V zvezi z zavrnjenimi dokaznimi predlogi sodišče pojasnjuje, da prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v upravnem sporu (52. člen ZUS-1) izhaja iz tega, da je predmet sodnega varstva v tem postopku zakonitost upravnega akta, s katerim je odločeno o pravici in obveznosti stranke. Stranka je zato dolžna že v upravnem postopku takoj, ko je mogoče, navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze, ki so pomembni za odločitev, in tako upravnemu organu omogočiti, da izda zakonito odločbo.

K I. točki izreka

Tožba ni utemeljena.

- Pravna podlaga

11.ZBPP v 13. členu določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek). V 14. členu ZBPP določa, da se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek).

11.Iz ugotovljenega (nespornega) dejanskega stanja izhaja, da je tožnik v relevantnem obdobju (september-november 2024) prejemal 971,60 EUR mesečnega dohodka, kar presega mejo 969,76 EUR. Sodišče ugotavlja, da toženka pravilno ni mogla upoštevati kasnejših tožnikovih navedb o prejemanju socialne pomoči, saj gre za prekludirane dokaze. Ob tem sodišče dodaja, da bi moralo biti prejemanje socialne pomoči izkazano za relevantno obdobje, česar tožnik ni storil.

Glede na navedeno tožnik ne izpolnjuje finančnega kriterija iz drugega odstavka 13. člena ZBPP.

- O premoženjskem kriteriju (vprašanje možnosti razpolaganja s premoženjem)

12.Po prvem odstavku 27. člena ZSVarPre se brezplačna pravna pomoč ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina premoženje, ki dosega ali presega višino 23.274,24 EUR. V premoženje osebe se šteje tudi nepremično premoženje (1. točka prvega odstavka 17. člena ZUPJS), razen stanovanja (stanovanjske hiše), v kateri oseba dejansko prebiva in ima tam prijavljeno stalno prebivališče (1. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS) ter katerega vrednost ne presega 120.000 EUR (27. člen ZSVarPre). Zakonodajalec je torej materialni pogoj upravičenja do BPP omejil z višino prihrankov oziroma premoženja. Na navedeni cenzus sta pri odločanju o dodelitvi BPP vezana tako organ za BPP kot tudi to sodišče. Na tej pravni podlagi je toženka tožnikovo nepremičnino štela kot njegovo premoženje. Toženka je v skladu z zgoraj navedenimi določili ugotavljala premoženjsko stanje tožnika in se pri tem oprla na uradne podatke GURS o vrednosti nepremičnine. Ni sporno, da tožnik nima prijavljenega stalnega prebivališča na svoji nepremičnini na naslovu .... Stalno je prijavljen na naslovu ..., Avstrija. Sporno pa je ali je toženka pri svoji presoji pravilno upoštevala (tudi) tožnikovo nepremičnino. Tožnik meni, da bi jo morala toženka izločiti, ker se v Avstriji nahaja zgolj začasno, zaradi zdravljenja.

13.Po jasni določbi 1. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS se kot premoženje ne upošteva le tisto stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima tam prijavljeno stalno prebivališče. Gre za kumulativna pogoja, ki morata biti izpolnjena hkrati.

14.Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve je razvidno, da je tožnik lastnik nepremičnine v Republiki Sloveniji, da ima stalno prebivališče prijavljeno v Avstriji; da v slovenski nepremičnini ne prebiva; njegov center življenjskih interesov je v Republiki Avstriji, kjer prejema vse svoje dohodke (bolniško nadomestilo, socialno pomoč), ima prijavljeno stalno prebivališče in kjer dejansko neprekinjeno prebiva. Zakonskim pogojem tako ni zadoščeno.

15.Sodišče ob tem še ugotavlja, da tožnikova trditev o zdravljenju v Avstriji ne spremeni dejstva, da s slovensko nepremičnino lahko prosto razpolaga. Razpolaganje ne pomeni le prodaje, ampak tudi oddajo v najem ali drugo obliko unovčenja. Možnost pridobivanja dohodkov iz nepremičnine dodatno potrjuje, da gre za premoženje v smislu zakonskih določb.

16.Ker vrednost tožnikove nepremičnine (64.100 EUR) presega zakonski cenzus 23.274,24 EUR in ker tožnik v njej nima prijavljenega stalnega prebivališča niti ne prebiva, je toženka pravilno ugotovila, da ne izpolnjuje premoženjskega kriterija za dodelitev BPP.

- Sklepno

17.Sodišče je na podlagi obrazloženega ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K II. točki izreka

18.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------

1

Odločba Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, 11.-15. točka obrazložitve.