Jedro

Tožnika sta tožbo umaknila, tožena stranka pa je z umikom soglašala. Prvi odstavek 158. člena ZPP določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnice tožbe niso umaknile zaradi tega, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč zato, ker je glede na datum sklenitve kolektivne pogodbe očitno, da bi bil, upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožnika sta zato toženi stranki dolžna povrniti pravdne stroške po načelu odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka). Odločilo je, da sta tožeči stranki dolžni toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 529,23 EUR v roku 8 dni od pravnomočnosti, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka).

Tožnika vlagata pritožbo zoper odločitev o stroških postopka in navajata, da je odločitev sodišča nepravilna in izdana v nasprotju z določili ZPP. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. O tem, kateri stroški so bili potrebni in koliko znašajo, pa mora sodišče odločiti po skrbni presoji vseh okoliščin (155. člen ZPP). Ravno predmetni postopek, ko so se tožniki iz razlogov, na katere so se utemeljeno sklicevali zanesli na veljavnost relevantne določbe KP, je tožena stranka za dosego uspeha v tej pravdi zasledovala ugotovitev ničnosti sporne določbe KP, to pa odkazuje na dopusten in potreben odmik sodišča od uporabe prvega odstavka 54. člena (pravilno: 154. člena ZPP), po katerem je dolžna stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Tožnika sta v pravdi uveljavljala terjatev iz enakega pravnega naslova oziroma podlage, kot je bilo odločeno že pod opr. št. I Pd 213/2013, ko so stranke uspele tudi pred Višjim sodiščem v Ljubljani, po izdani odločbi Ustavnega sodišča RS, pa tudi v ponovljenem postopku odločanja pred pritožbenim sodiščem. KP je bila sklenjena 18. 3. 1993 in ker je Svet tožene stranke na svoji seji dne 18. 2. 2013 sprejel sklep, da tožena stranka od tistih tožečih strank, ki bodo vložene tožbe za izplačilo regresa za letni dopust, glede na odločitev Ustavnega sodišča RS, umaknile najkasneje do 15. 3. 2013, ne bo zahteval povračila pravdnih stroškov, sta tožnika v tem postopku tožbene zahtevke v celoti umaknila in se hkrati tudi odpovedala tožbenim zahtevkom. Skladno z določili 91. člena OZ bi bilo potrebno toženi stranki naložiti, da tožnikom povrne stroške tega postopka. Po citirani določbi pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. V konkretnem primeru je bila glede na stališče Ustavnega sodišča RS, določba KP o višji višini regresa v letu 1993 prepovedana zgolj toženi stranki kot pravni osebi s področja negospodarstva. Kljub temu je tožena stranka celotno KP, vključno s spornim določilom o višini regresa, ves čas do spornega obdobja priznavala in jo izvrševala. Tožniki niso bili dolžni vedeti za vzrok ničnosti. V tem sporu bi torej moralo sodišče pri odločanju o stroških postopka zavrniti zahtevek tožene stranke, hkrati pa bi moralo sodišče iz naslova škode, ki je tožnikom ob tem nastala, upoštevajoč tudi načela pravičnosti, priznati pravdne stroške in jih naložiti v plačilo toženi stranki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izteka paricijskega roka v sklepu o njihovi odmeri, dalje do dneva plačila. Tožniki priglašajo pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožnikov in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnikov in navaja, da je v predmetni zadevi odločilno to, da je bila določba 30. člena KPZPIZ nična, saj je dne 13. 3. 1993 torej še pred podpisom KPZPIZ oziroma pred sprejemom 30. člena KPZPIZ, to je dne 18. 3. 1993, že veljal interventni zakon – Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač, ki je v 13. členu limitiral višino regresa (med drugim tudi za javne zavode – toženo stranko) in v 20. členu izrecno odpravil 1. in 2. točko 40. člena KPZPIZ. Navedena določba ZNOIP je kogentna in je nedvomno prisilen predpis, ki so ga socialni partnerji bili dolžni upoštevati, saj je neupoštevanje prisilnih predpisov po takrat veljavnem Zakonu o obligacijskih razmerjih bil razlog za ničnost (103. člen). ZOR pa je veljal tudi na področju sklepanja kolektivnih pogodb. Po 107. členu ZOR nekaj kar je nično, naknadno ne more postati veljavno (tudi če je kasneje prisilni predpis odpadel). Glede na navedeno tako 30. člen KPZPIZ iz leta 1993 v letih od 2003 do 2008 (sporno obdobje) ne more „oživeti“. Tožnika sta svojo tožbo dne 7. 3. 2013 umaknila, tožena stranka se je z umikom strinjala, tako da je edina možna razlaga za odločitev v predmetni zadevi 158. člen ZPP. Po prepričanju tožene stranke so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je tožena stranka dolžna poravnati stroške tožnikom, kot odškodnino, na podlagi 91. člena OZ, ker naj bi tožena stranka bila kriva za sklenitev nične pogodbe in kot taka odgovorna svojemu sopogodbeniku za škodo. Umik tožbe je procesno dejanje, zato ne more biti pogojen in umika tožbe ni mogoče preklicati. Ugotoviti je tudi, da sta bila tožnika skozi celoten postopek zastopana s strani odvetnika, zato je neutemeljeno sklicevanje, da so se kot neuke stranke utemeljeno sklicevale in zanesle na veljavnost 30. člena KPZPIZ, zlasti upoštevaje dejstvo, da tožena stranka 30. člena KPZPIZ tudi nikoli ni izvrševala. Upoštevati pa je potrebno tudi, da je glede na določbo 105. člena ZOR nično le določilo o regresu, ne pa celotna KPZPIZ.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjskega sklepa preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Zmotno je stališče tožnikov, da so podane posebne okoliščine tega primera, ko je bilo ugotovljeno, da je določba 30. člena KPZPIZ nična, saj je dne 13. 3. 1993, to je pred podpisom KPZPIZ oziroma sprejetjem 30. člena KPZPIZ že veljal interventni zakon – Zakon o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (Ur. l. RS, št. 13/93 – ZNOIP), ki je v 13. členu limitiral višino regresa za letni dopust. Zakon o Ustavnem sodišču RS v določbi tretjega odstavka 1. člena jasno določa, da so odločbe Ustavnega sodišča RS obvezne, kar pomeni, da morajo sodišča odločbo ustavnega sodišča z dne 8. 11. 2012, upoštevati. Tako ni mogoče upoštevati navedbe glede odmika od načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP. Tožnika sta tožbo umaknila, tožena stranka pa je z umikom soglašala. ZPP v prvem odstavku 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo umakne takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ta pogoj v konkretnem primeru ni bil izpolnjen, saj tožnika nista umaknila tožbe iz razloga, ker bi tožena stranka izpolnila tožbeni zahtevek, temveč zato, ker je glede na datum sklenitve KPZPIZ očitno, da bi bil upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožbeni zahtevek zavrnjen. Poudariti pa tudi je, da sta tožnika ves čas bila zastopana s strani odvetnika, tako da je neutemeljeno sklicevanje tožnikov, da sta neuki stranki, ki sta se zanesli na veljavnost 30. člena KPZPIZ.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da naj bi obveznost tožene stranke, da povrne tožnikom stroške postopka izhajala tudi iz razloga odškodninske odgovornosti tožene stranke, določene v 91. členu OZ, oziroma v 108. členu v času sklenitve KPZPIZ veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 29/78 s sprem. - ZOR). V skladu z navedenima določbama pogodbenik, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe, odgovarja svojemu sopogodbeniku za škodo, ki mu nastane zaradi ničnosti pogodbe, če ta ni vedel in ni bil dolžan vedeti za vzrok ničnosti. Ta določba ne more biti podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke do tožnikov že iz razloga, ker tožnika nista bila pogodbena stranka KPZPIZ. Pogodbene stranke te kolektivne pogodbe so bili Upravni odbor tožene stranke in Sindikat delavcev tožene stranke. Tudi sicer je nepravilno pritožbeno stališče, da je bila za ničnost določbe o regresu za letni dopust lahko kriva zgolj tožena stranka, češ, da je bila samo ona dolžna paziti na prepovedi iz interventne zakonodaje. Tudi za stranki KPZPIZ je smiselno veljala omejitev svobode urejanja obligacijskih razmerij, kakor je bila določena v 10. členu takrat veljavnega ZOR. Ta je določal, da udeleženci v prometu svobodno urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih uveljaviti v nasprotju z ustavnimi načeli družbene ureditve, s prisilnimi predpisi in z moralo. Obveznost upoštevanja prisilnih predpisov velja za obe stranki pogodbe in ne le za eno.

Tudi okoliščina, da je Svet tožene stranke dne 18. 2. 2013 prejel sklep, da tožena stranka ne bo zahtevala svojih stroškov postopka, če bodo delavci do vključno dne 15. 3. 2013 podali umik tožbe, ne more vplivati na drugačno odločitev glede stroškov postopka. Tožena stranka je stroške postopka priglasila, zato je sodišče prve stopnje o njih moralo odločati, v skladu z že citirano določbo prvega odstavka 158. člena ZPP.

Pri odmeri stroškov postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbe v času vložitve tožbe veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 – OT).

Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo nista uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.