Jedro

Zahtevo za obnovo kazenskega postopka je mogoče zavrniti, če je predhodno izveden poizvedbeni postopek in če je rezultat tega postopka takšen, da se na podlagi njega ne more dovoliti obnova kazenskega postopka. Navedeno torej pomeni, da je ponujeni dokaz potrebno izvesti, ga preizkusiti in v primeru, da ocenjeni dokaz ne bi mogel vplivati na pravnomočno ugotovljena odločilna dejstva, ki se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja, kazensko odgovornost in uporabo kazenskih sankcij, zavrniti.

Izrek

Pritožbi zagovornika obsojene M. O. se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijanim sklepom na podlagi 1. odstavka 414. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo zahtevo obsojenkinega zagovornika za obnovo kazenskega postopka.

Zoper sklep se pritožuje obsojenkin zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče napadeni sklep spremeni tako, obsojenko oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da napadeni sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Sodišče druge stopnje prvenstveno poudarja, da je zahtevo za obnovo kazenskega postopka mogoče zavrniti (1. odstavek 414. člena ZKP), če je predhodno izveden poizvedbeni postopek in če je rezultat tega postopka takšen, da se na podlagi njega ne more dovoliti obnova kazenskega postopka. Navedeno torej pomeni, da je ponujeni dokaz potrebno izvesti, ga preizkusiti in v primeru, da ocenjeni dokaz ne bi mogel vplivati na pravnomočno ugotovljena odločilna dejstva, ki se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja, kazensko odgovornost in uporabo kazenskih sankcij, zavrniti.

Ne glede na povedano pa je iz razlogov izpodbijanega sklepa pravzaprav razvidno, da je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevo za obnovo kazenskega postopka po 1. odstavku 413. člena ZKP, ker je ocenilo, da ponujeni dokaz in sicer zaslišanje priče D. D. ni takšen, da bi se mogla dovoliti obnova kazenskega postopka zoper obsojeno. Sodišče namreč ugotavlja, da ne gre za nov dokaz, saj je bil že ponujen v pravnomočno končanem postopku, pa zavrnjen ter da tako ali tako tudi ne gre prezreti, da obsojenka v svojem zagovoru o kakršnemkoli očividcu ne govori. Takšne razloge izpodbijanega sklepa zagovornik obsojene upravičeno napada. Točne so namreč njegove pritožbene trditve, da D. D. v pravnomočno končanem postopku ni bila predlagana kot priča, saj ne gre za cvetličarko, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, ko navaja, da je bil predlog po zaslišanju cvetličark v postopku zavrnjen ter da je napačno navajanje izpodbijanega sklepa, da je obsojenka v zagovoru povedala, da na kraju kaznivega dejanja ni bilo nobenega očividca, ravno nasprotno iz zagovora obsojene, kot pravilno navaja zagovornik in sicer na glavni obravnavi dne 6.2.2006 izhaja, da je povedala „zelo sram me je bilo, saj je bilo veliko ljudi okrog, mene namreč veliko ljudi pozna“.

Upoštevaje navedeno je torej napačen zaključek izpodbijanega sklepa, da predlagani dokaz v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ni nov dokaz ter da na kraju storjenega kaznivega dejanja ni bilo očividcev.

V zahtevi za obnovo predlagani dokaz in sicer zaslišanje priče D. D., ki naj bi videla, kaj se je dogajalo med obsojenko in oškodovanko na parkirišču in ko v pisni izjavi opisuje, da je oškodovanka pristopila do obsojenke in jo napadla s prepirom, zmerjanjem, grdimi besedami in mahanjem s cekarjem, je nov dokaz, s katerim poskuša obsojenka omajati odločilna dejstva v izpodbijani sodbi glede njene krivde za storitev kaznivega dejanja. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje je takšne narave, da ga mora sodišče prve stopnje izvesti, torej pričo zaslišati in šele za tem oceniti v smeri ali je vsebina in njegova teža takšna, da je mogoče, bodisi ugoditi zahtevi in dovoliti obnovo kazenskega postopka ali pa zahtevo zavrniti (1. odstavek 414. člena ZKP).

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi obsojenkinega zagovornika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.