Jedro

Po ugotovitvah nižjih sodišč je pok. L. R. dne 15.8.1989 sklenil s toženima strankama pogodbo o dosmrtnem preživljanju (117. čl. in nasl. ZD), ki je bila v celoti odplačna (ugotovitev sodišča prve stopnje na 7. str. razlogov sodbe). Tožniku, ki ne sodi v krog nujnih dedičev pok. L. R. (25.člen ZD), sta zato sodišči druge in prve stopnje s sklicevanjem na določbo 119. člena ZD le pojasnili, da toženca kot preživljalca, po smrti L. R. kot preživljanca, nista odgovorna za njegove dolgove.

S podrejenim tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka terjatev, ki jo je imela do pok. L. R. Zaradi določbe 119. člena ZD te terjatve ne more uveljaviti proti toženima strankama. Lahko pa bi tožeča stranka, tako kot sta materialnopravno pravilno odločili tudi sodišči prve in druge stopnje, izpodbijala dne 15.8.1989 sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz razloga, ker je pok. L. R. kot dolžnik, s sklenitvijo te pogodbe oškodoval tožečo stranko kot upnika (280. člen ZOR). Ker je bila pogodba, ki je bila sklenjena dne 15.8.1989, po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), v celoti odplačen pravni posel, bi morala tožeča stranka vložiti izpodbojno tožbo v roku enega leta (1. odstavek 285. člena ZOR), ki je začel teči z dnem, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (2. odstavek 285. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, naj se razveljavi pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki so jo dne 15.8.1989 sklenili sedaj že pok. L. R. in toženi stranki, kot tudi podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo zneska 1.011.847 SIT s pp. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženima strankama v znesku 98.473 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, glede stroškov pritožbenega postopka pa odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Odločitev sodišča druge stopnje je pravno napačna zato, ker je bil tožbeni zahtevek zavrnjen le ob uporabi določb zakona o dedovanju, določbe zakona o obligacijskih razmerjih pa niso bile upoštevane. V primeru pogodbe, ki je bila sklenjena dne 15.8.1989, gre za tvegano pogodbo. Zato velja za njeno izpodbijanje triletni in ne le enoletni rok. Napačen je tudi zaključek pritožbenega sodišča, da tožnik obogatitvenega zahtevka ne more uveljaviti proti toženima strankama. Pok. R. svojega premoženja ni zapustil tožniku, ampak je s pogodbo z dne 15.8.1989 s tem premoženjem razpolagal v korist obeh tožencev. Zato sta toženca brez dvoma obogatena za tožnikove investicije v R. premoženje. Podrejenemu tožbenemu zahtevku bi moralo zato sodišče ugoditi. Ker ni, naj ob pravilni uporabi materialnega prava to stori revizijsko sodišče. Podrejeno pa naj se reviziji tako ugodi, da se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

V revizijskem odgovoru je tožena stranka mnenja, da revizija ni utemeljena. Sodišče je materialno pravo pravilno uporabilo. Zato naj se revizija zavrne kot neutemeljena.

Revizija ni utemeljena.

Ni utemeljen revizijski očitek, da je pritožbeno sodišče pri odločitvi o uveljavljenih tožbenih zahtevkih uporabilo le določbe zakona o dedovanju - ZD, ne pa tudi določb zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Podrejeni tožbeni zahtevek (le zavrnitev tega zahtevka se z revizijo izpodbija) sta namreč sodišči prve in druge stopnje zavrnili z, tudi po oceni revizijskega sodišča materialnopravno pravilnim, sklicevanjem na določbe 280. člena in nasl. ZOR.

Po ugotovitvah nižjih sodišč je pok. L. R. dne 15.8.1989 sklenil s toženima strankama pogodbo o dosmrtnem preživljanju (117. čl. in nasl. ZD), ki je bila v celoti odplačna (ugotovitev sodišča prve stopnje na 7. str. razlogov sodbe). Tožniku, ki ne sodi v krog nujnih dedičev pok. L. R. (25.člen ZD), sta zato sodišči druge in prve stopnje s sklicevanjem na določbo 119. člena ZD le pojasnili, da toženca kot preživljalca, po smrti L. R. kot preživljanca, nista odgovorna za njegove dolgove.

S podrejenim tožbenim zahtevkom uveljavlja tožeča stranka terjatev, ki jo je imela do pok. L. R. Zaradi določbe 119. člena ZD te terjatve ne more uveljaviti proti toženima strankama. Lahko pa bi tožeča stranka, tako kot sta materialnopravno pravilno odločili tudi sodišči prve in druge stopnje, izpodbijala dne 15.8.1989 sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju iz razloga, ker je pok. L. R. kot dolžnik, s sklenitvijo te pogodbe oškodoval tožečo stranko kot upnika (280. člen ZOR). Ker je bila pogodba, ki je bila sklenjena dne 15.8.1989, po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, tožeča stranka pa jih z revizijo tudi ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), v celoti odplačen pravni posel, bi morala tožeča stranka vložiti izpodbojno tožbo v roku enega leta (1. odstavek 285. člena ZOR), ki je začel teči z dnem, ko je bilo storjeno izpodbijano pravno dejanje (2. odstavek 285. člena ZOR). Tožeča stranka je vložila tožbo dne 23.5.1991, izpodbijano pravno dejanje pa je bilo storjeno 15.8.1989, za kar je po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje tožnik izvedel že v mesecu septembru leta 1989 (1. odstavek na 10. strani razlogov sodbe sodišča prve stopnje). Sicer pa, kar sta tudi ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožnikovo izpodbijanje pravnega dejanja svojega dolžnika (pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil pok. L. R.) ne bi bilo pravočasno niti v primeru, če bi se kot začetek roka za vložitev izpodbijane tožbe štel dan smrti tožnikovega dolžnika L. R., ki je umrl dne 27.2.1990, tedaj več kot leto dni pred vložitvijo tožbe.

Po povedanem revizija tožeče stranke ni utemeljena. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker povrnitve teh stroškov ni zahtevala nobena od pravdnih strank.