Jedro

Dokazno breme glede tega, da so bile ure dela plačane, je na tožencu kot delodajalcu, ne na tožniku. Delodajalec je tisti, ki za delavca izvaja obračune plač in posledično tudi razpolaga s podatki in listinami za dokazovanje plačila. Toženec zgolj s svojo izpovedjo, brez drugih dokaznih predlogov v smeri dokazovanja gotovinskih izplačil tožniku, pri dokazovanju tega po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni bil uspešen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko v plači v skupnem neto znesku 9.730,00 EUR, nanj obračunati bruto znesek, od katerega je dolžna odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto zneske in zakonske zamudne obresti, in sicer od zneska 1.485,00 EUR neto od 19. 1. 2012 dalje do plačila, od zneska 1.960,00 EUR neto od 19. 1. 2013 dalje do plačila, od zneska 2.885,00 EUR od 19. 1. 2014 dalje do plačila, od zneska 2.490,00 EUR od 19. 1. 2015 dalje do plačila, ter od zneska 910,00 EUR od 19. 1. 2016 dalje do plačila, vse v roku 15 dni. Kar je bilo iz naslova razlike v plači zahtevanega več (razlika do vtoževanih 18.804,00 EUR neto s pp), je sodišče zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 obračunati bruto znesek 748,10 EUR in mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, za leto 2013 obračunati bruto znesek 319,66 EUR in mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2013 dalje do plačila, za leto 2014 obračunati bruto znesek 789,15 EUR in mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, za leto 2015 obračunati bruto znesek 523,59 EUR in mu po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni. Višji obrestni zahtevek iz naslova regresa za letni dopust je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 612,84 EUR z nakazilom na transakcijski račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v roku 15 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Zoper sodbo (dejansko zoper njen ugodilni del) se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče odločitev zmotno oprlo na izpovedi tožnika ter prič A.A. in B.B.. Te niso bile skladne, jasne in prepričljive. A.A. je, zaslišan kot priča, izpovedal, da je bil seznanjen s tem, da ima tožnik probleme z izplačilom v delu, ki se je izplačeval na roke. Ker pa gre za tožnikovega sina, sodišče izpovedi te priče ne bi smelo dati večjega dokaznega pomena. Šlo je za obdobje, ko A.A. ni več delal pri tožencu, pri čemer je izpovedal, da sam z izplačilom ni imel problemov. Sodišče ni ocenilo in ugotovilo, kaj pomeni njegova izjava, da mu je toženec plačo nakazal na bančni račun, ostalo pa na roke. Glede tega, kako so potekali obračuni in izplačilo plač, sodišče ni zadosti ocenilo izpovedi navedenih prič. Obe sta izpovedali, da je toženec upošteval njuno lastno evidenco o opravljenih urah na gradbišču ter evidenco, ki jo vodil tožnik kot delovodja. Toženec jima je znesek plače, ki je bila dogovorjena po pogodbi o zaposlitvi, nakazal na račun, razliko je izplačal na roke. Evidenca opravljenih ur je bila merilo za izplačilo plače. Tudi B.B. je izpovedal, da mu toženec nič ne dolguje. Torej je toženčeva izpoved, ne pa izpoved tožnika skladna z izpovedjo teh dveh prič. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo napačen sklep, da toženec tožniku ni plačal vseh ur dela. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

5. Pritožba ne vsebuje nobenih očitkov glede odločitve o regresu za letni dopust. Zato pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom odločitve na podlagi preizkusa po uradni dolžnosti pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz določb Zakona o delovnih razmerjih, veljavnih v spornem obdobju (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., ter ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Po 131. členu ZDR in ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače, pri čemer ga mora izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta, pri čemer ima delavec v primeru, da ima pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Toženec je izrecno priznal, da tožniku ni plačal regresa za letni dopust za leti 2014 in 2015, glede preostalih dveh let pa je dolg zgolj pavšalno zanikal. Tožnik je bil pri tožencu zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 3. 2007 in je bil tako za vsa vtoževana leta upravičen do celotnega regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je glede odločitve po višini pravilno upoštevalo višino predpisane minimalne plače v spornem obdobju, delna poplačila ter datume, od katerih tečejo zakonske zamudne obresti obresti od neto zneskov, dobljenih po odvodu akontacije dohodnine.

6. Pritožbene navedbe se nanašajo predvsem na zmotno dokazno oceno glede zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik za opravljene ure dela pri tožencu ni prejel celotnega plačila.

7. Med strankama ni bilo sporno, da sta bili stranki dogovorjeni za plačilo po urni postavki 5,00 EUR neto. Kljub temu torej, da je bila v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 3. 2007 določena osnovna plača v višini 550,00 EUR bruto, je bil med strankama ključen dogovor za plačilo po urni postavki 5,00 EUR neto.

8. Tožnik in dve priči, zaslišani na njegov predlog (B.B. in A.A.), pa tudi toženec, so izpovedali o tem, da so bile podlaga plačila za opravljeno delo evidence o opravljanih urah, ki so jih vodili delavci ter tožnik kot delovodja. Prav tako so vsi zaslišani skladno izpovedali o načinu izplačila plače - da se je del plače (ki je ustrezal plačilu po pogodbi o zaposlitvi) nakazoval na račun, preostali del pa se je izplačeval v gotovini ''na roke''. Četudi sta omenjeni priči izpovedali, da jima je toženec plačal vse opravljene ure (tudi sami sta imeli plačilo za delo dogovorjeno po urni postavki, ki pa je bila nižja kot v tožnikovem primeru), to ne pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje že zgolj iz tega razloga zaključiti, da toženec tudi do tožnika nima nobenega dolga. Kot navaja pritožba, A.A. ni bil celotno sporno obdobje zaposlen pri tožencu in je že prej prenehal z delom pri njem. Kot tožnikov sin pa je vseeno vedel izpovedati o tem, kaj mu je oče povedal o težavah glede prejemanja plače. 9. Predvsem pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je dokazno breme glede tega, da so bile ure dela plačane, na tožencu kot delodajalcu, ne na tožniku. Utemeljeno je izpostavilo, da je delodajalec tisti, ki za delavca izvaja obračune plač in posledično tudi razpolaga s podatki in listinami za dokazovanje plačila. Toženec zgolj s svojo izpovedjo, brez drugih dokaznih predlogov v smeri dokazovanja gotovinskih izplačil tožniku, pri dokazovanju tega po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ni bil uspešen.

10. Pritožba ugotovljenega števila ur in izpodbijane odločitve po višini, ki je po presoji pritožbenega sodišča prav tako pravilna, niti ne izpodbija.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).