Jedro

Ob takem ravnanju nasprotna udeleženka v posledici duševne bolezni (nasprotna udeleženka ni sposobna poskrbeti za elementarne življenjske potrebe, izguba kratkoročnega spomina ima za posledico begavost) najmanj huje ogroža svoje zdravje, če ne že svoje življenje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo, da se nasprotna udeleženka zadrži v oddelku pod posebnim nadzorom UKC, Oddelek za psihiatrijo, brez privolitve v nujnih primerih, najdalj do 6. 2. 2018. 2. Prvostopni sklep s pritožbo izpodbija nasprotna udeleženka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpostavlja, da v predmetni zadevi ni z gotovostjo ugotovljeno, da bi udeleženka v posledici duševne bolezni ogrožala svoje zdravje in življenje, kot zmotno zaključuje prvostopno sodišče. Tak zaključek ne izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke V. F. Ž., kot tudi ne iz izpovedbe same nasprotne udeleženke ter njene hčerke N. D.. Padec nasprotne udeleženke iz sedežne garniture na tla pa ni v nobeni zvezi z izrekom obravnavanega ukrepa. Po pritožbi v obravnavani zadevi ne obstajajo okoliščine, ki bi izkazovale resno ogrožanje zdravja oziroma življenja nasprotne udeleženke, kar je temeljna predpostavka za izdajo izpodbijanega ukrepa. Časovno obdobje treh mesecev pa tudi predstavlja prehud ukrep v ustavno varovano pravico do osebne svobode in bi ta moral biti krajši v primeru, da so izpolnjeni vsi pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ukrep sprejema na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih, predstavlja prisilni ukrep, ki posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), v pravico do varstva duševne integritete in v pravico do prostovoljnega zdravljenja (51. člen Ustave RS). Dovoljen je le v izjemnih primerih, ko so prepričljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz 53. člena v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr. Na podlagi citiranih določb je sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih dopusten, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, če je navedeno ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. V obravnavani zadevi v pritožbenem postopku ni sporen obstoj duševne motnje (nasprotna udeleženka boleha za progresivno demenco in psihoorganskim sindromom, zaradi katere ima hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja), katero prvostopno sodišče pravilno ugotavlja na podlagi izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrične stroke V. F. Ž., lečeče zdravnice M. M. ter tudi izpovedbe hčerke nasprotne udeleženke N. D. in same nasprotne udeleženke. Pritrditi ni pritožbenim izvajanjem, da nasprotna udeleženka v posledici navedene duševne motnje ne ogroža svojega življenja oziroma huje ogroža svojega zdravja. Takim pritožbenim izvajanjem ni pritrditi na podlagi samih navedb nasprotne udeleženke, iz katerih izhaja, da je nekritična do svojega bolezenskega stanja in prostovoljno noče jemati zdravil. Zlasti pa takšnim pritožbenim izvajanjem ni pritrditi na podlagi izvedenskega mnenja, iz katerega jasno izhaja, da nasprotna udeleženka nima uvida v svojo bolezen, zaradi zelo izraženega kognitivnega deficita v smislu že razvijajočega se dementnega procesa je stik z realnostjo hudo moten in tako ni sposobna presojati, kaj je glede njenega zdravljenja pomembno. Iz navedenega razloga, v kolikor ni nadzorovana in vodena, ogroža svoje življenje in hudo ogroža svoje zdravje, ker zaradi stanja zmedenosti ni sposobna ustrezno poskrbeti za svoje osnovne življenjske potrebe in koristi (prehrano, pitje tekočin, osebno higieno, jemanje zdravil, brez nadzora zaradi hudo prizadetega kratkoročnega spomina lahko tudi brez ciljno odtava in se izgubi ter s tem ogrozi svoje življenje). Ob takem ravnanju nasprotna udeleženka v posledici duševne bolezni (nasprotna udeleženka ni sposobna poskrbeti za elementarne življenjske potrebe, izguba kratkoročnega spomina ima za posledico begavost) najmanj huje ogroža svoje zdravje, če ne že svoje življenje. Nasprotna pritožbena izvajanja so neutemeljena.

6. Presoja prvostopnega sodišča, da navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo) ni predmet pritožbenega izpodbijanja. Prvostopno sodišče pa je tudi glede tega pogoja pravilno na podlagi izvedenke medicinske stroke presodilo, da izpodbijanega ukrepa ni mogoče nadomestiti z drugimi oblikami pomoči. 7. Prvostopno sodišče je tudi pravilno določilo obdobje trajanja ukrepa za dobo treh mesecev, to je najdalj do 6. 2. 2018, ker iz izvedenskega mnenja že navedene izvedenke psihiatrične stroke izhaja, da je toliko časa trajajoče časovno obdobje potrebno, da se stabilizira duševno zdravje nasprotne udeleženke.

8. O priglašenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker glede na določbo 51. člena ZDZdr to niso stroški, ki bi jih moral nositi kateri od udeležencev postopka. Stroški bodo kriti iz sredstev sodišča (68. člen ZDZdr) in bo zato o njih odločalo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

9. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in 30. členom ZDZdr.