Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili določila ZOR o odgovornosti, ki načeloma uzakonja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom, zaradi katerega bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnici nastala škoda brez njene krivde. To ji v pravdi ni uspelo , saj Odlok o javnem redu in miru v Občini Kranj nalaga lastnikom poslovnih zgradb določeno aktivnost. Tako morajo očistiti sneg z dohodka k poslovni stavbi in "ob poledici posipati pločnike ob stanovanjskih in poslovnih zgradbah s soljo, peskom ali žaganjem" (2. in 3. točka 16. člena Odloka). Seveda navedena aktivnost ni sama sebi namen, temveč je predpisana zato, da se poslovnim strankam omogoči normalen in nenevaren dostop do zgradb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, tako da je ugotovilo odškodninsko odgovornost tožene stranke za 50% tožničine škode, za preostalo polovico nastale škode pa je ugotovilo tožničino soodgovornost. Tako je razsodilo zato, ker je verjelo tožnici, da je 9.12.1991 padla pred poslovno zgradbo tožene stranke in se telesno poškodovala. Ker je bila za to kriva tožena stranka, ki ni vzdrževala okolice poslovnega prostora v skladu z Odlokom o javnem redu in miru v Občini Kranj (Uradni vestnik Gorenjske, št. 11 z dne 15.1.1988) in ni preprečila, da bi ljudje pri 4 cm debeli snežni odeji in -9,8 řC zdrsnili na poledenelih tleh. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi tožničino sokrivdo, ker ni bila dovolj pazljiva pri hoji, čeprav bi se morala zavedati nevarnosti zaradi vremenskih razmer.

Po pritožbah tožeče in tožene stranke proti tej sodbi, je sodišče druge stopnje ugodilo tožničini pritožbi in razveljavilo izpodbijano sodbo glede soodgovornosti tožeče stranke do 50% tožnici nastale škode ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke proti sodbi je zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo prvo sodbo.

Pritožbeno sodišče se je strinjalo, da je prvo sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo utemeljenost -tožbenega zahtevka na podlagi pravil o krivdni odgovornosti po prvem odstavku 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) in ne po načelu vzročnosti. Sprejelo je dokazno oceno prvega sodišča o tožničinem padcu na kraju, kjer bi morala tožena stranka vzdrževati površine v skladu z občinskim odlokom, kar je očitno opustila. Sodišče druge stopnje pa je razveljavilo odločitev o tožničini sokrivdi, ker je izpovedala, da je bila primerno obuta in je vedela, da mora zaradi vremenskih razmer paziti, kako hodi.

Proti pravnomočni sodbi je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi reviziji, razveljavi sodbi sodišč druge in prve stopnje, in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977 očita sodišču druge stopnje, ker da je ugotovilo, da je sodba prvostopenjskega sodišča pravilna, hkrati pa jo je razveljavilo v delu, ki se nanaša na odgovornost toženke. Dodaja, da je pritožbeno sodišče zmotno tolmačilo Odlok o javnem redu in miru v Občini Kranj, ker ta ne nalaga dolžnosti odstranjevanja poledice. V tretjem odstavku 16.člena nalaga le dolžnost posipanja pločnikov s soljo, peskom ali žaganjem in priča Z. S. je povedala, da so delavci čistili površine in jih posipali s soljo. S tem je tožena stranka storila vse, da bi preprečila škodo, zato ni kriva.

Po 390. člena ZPP 1977 je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V zvezi z uporabo določil procesnega prava je treba pojasniti, da je tudi revizijsko sodišče v danem primeru odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po prvem odstavku 498. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1999, Ur.l. RS, št. 26/99), ki je medtem začel veljati, nadaljevati postopek po dotedanjih predpisih, če je bila pred uveljavitvijo novega procesnega zakona na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka, ki pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, v reviziji izkrivlja razlago, češ da je odločitev sodišča prve stopnje povsem pravilna glede obstoja odgovornosti tako v materialnopravnem kot v dejanskem pogledu. Iz utemeljitve sodbe pritožbenega sodišča v četrtem odstavku na 3. strani sodbe namreč jasno izhaja pritrjevanje odločitvi o krivdni odgovornosti tožene stranke in zanikanje obstoja objektivne odgovornosti, ki jo uveljavlja tožeča stranka. Šele po potrditvi dokazne ocene, sodišče na 4. strani sodbe navaja, da ni razlogov za uporabo prvega odstavka 192. člena ZOR o tožničini soodgovornosti. Zato ne drži trditev, da je obrazložitev sodbe v nasprotju z izrekom in da ni jasna.

Revizijsko sodišče ni imelo nobenih težav pri njenem razumevanju, zato očitana kršitev ni podana in ker tudi ni podana kršitev pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977), revizijski razlog bistvenih kršitev procesnih pravil ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, predvsem določila ZOR o odgovornosti, ki načeloma uzakonja krivdno odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Ta je za toženo stranko milejša od objektivne odgovornosti, ki je izjemoma tudi lahko podana. Kljub temu, da sta sodišči za presojo konkretnega primera uporabili prvi odstavek 154. člena ZOR o krivdni odgovornosti, pa bi morala tožena stranka dokazati, da je tožnici nastala škoda brez njene krivde. To ji v pravdi ni uspelo, saj Odlok o javnem redu in miru v Občini Kranj nalaga lastnikom poslovnih zgradb določeno aktivnost. Tako morajo očistiti sneg z dohoda k poslovni stavbi in "ob poledici posipati pločnike ob stanovanjskih in poslovnih zgradbah s soljo, peskom ali žaganjem" (2. in 3. točka 16. člena Odloka).

Seveda pa navedena aktivnost ni sama sebi namen, temveč je predpisana zato, da se poslovnim strankam omogoči normalen in nenevaren dostop do zgradbe. Res občinski odlok toženi stranki neposredno ne nalaga dolžnosti odstranjevanja poledice, nalaga pa ji čiščenje in posipavanje, da do nje ne bi prišlo. Zato ne zadošča, da delavci čistijo sneg in posujejo površino z nekaj soli, pomemben je cilj: posipanje z ustreznim sredstvom, ki v danih vremenskih razmerah prepreči drsljivost tal. Ker tožena stranka ni dokazala, da 9.12.1991 tla pred njeno poslovno zgradbo niso bila spolzka, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in razsodili, da je odgovorna za tožnici nastalo škodo. Seveda pa je v civilnem pravu mogoča deljena odgovornost in v konkretnem primeru bo sodišče prve stopnje še odločalo o tožničini sokrivdi do največ 50%. Če bo tožena stranka dokazala, da je tožnica tudi sama kriva za nastalo škodo, bo morala po prvem odstavku 192. člena ZOR plačati za toliko zmanjšano odškodnino, kolikor bo ugotovljen delež tožničine sokrivde.

Tako se izkaže, da revizija ni utemeljena, zato jo je sodišče po 393. členu ZPP 1977 zavrnilo. Zaradi neuspešnosti revizije je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov v zvezi z njo (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP 1977).