Jedro

Trditev izvedenca, da gre le za kozmetično okvaro, še ne pomeni, da skaženosti v pravnem pomenu ni. Ta oblika škode se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Tožencu je naložilo, da mora tožniku za nepremoženjsko škodo, ki jo je pretrpel dne 7.10.1987, plačati odškodnino v skupnem znesku 854.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Prisojeni znesek predstavlja razliko med priznanim zneskom odškodnine 1.000,000,00 SIT in protivrednostjo že plačane akontacije 2.200 DEM. Tožencu je še naložilo, da mora tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 58.970,00 SIT. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je po njegovem mnenju kršilo ZPP s tem, ko je sprejelo tožnikov način obračuna akontacije. Sodišče ne bi smelo dopustiti, da to stori tožnik, temveč bi moralo samo določiti obseg odškodnine in od nje nato odšteti revalorizirani znesek akontacije. Sodišče pa je tudi previsoko ocenilo škodo. Odškodninski zahtevek za skaženost nima opore v mnenju izvedenca kirurga in bi ga zato sodišče moralo zavrniti. Ostale postavke pa so previsoko odmerjene. Zato toženec predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču v nov postopek.

Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Postopek sodišča prve stopnje pri obračunu akontacije je bil povsem v skladu z zakonom o pravdnem postopku (ZPP). V očitani smeri ga sodišče prve stopnje tudi ni moglo kršiti, ker sodi obračun odškodnine v domeno materialnega prava. To pa je bilo pravilno uporabljeno. Sodišče je namreč odškodnino najprej odmerilo, nato pa od nje odštelo že plačano akontacijo. Storilo je torej prav to, kar bi po toženčevem mnenju moralo. Sicer pa že preprost izračun pokaže, da je za končni izid v primeru, ko oškodovanec, ki ni soodgovoren za nastalo škodo, pove, koliko zahteva in koliko znaša že plačana akontacija, povsem vseeno, kdaj se akontacija odšteje. Pozornost je potrebna le tedaj, ko je podana soodgovornost in ko je lahko rezultat drugačen, če se akontacija odšteva od celotne priznane odškodnine ali pa od sorazmernega dela. Da pa je bil konkretni končni izračun napravljen v korist toženca, ker je bila akontacija obračunana po zanj ugodnejšem tečaju, je opozorilo že sodišče druge stopnje.

Toženec v nadaljevanju izpodbija odločitve o posameznih odškodninskih postavkah. Tako toženec v celoti izpodbija odločitev o odškodnini za skaženost, ker naj ne bi imela podlage v izvedenskem mnenju. Revizijsko sodišče ugotavlja, da podlaga v mnenju je. Trditev izvedenca, da gre le za kozmetično okvaro, še ne pomeni, da skaženosti v pravnem pomenu ni. Ta oblika škode se presoja po objektivnih in subjektivnih merilih. Ugotovljeno je bilo, da ima tožnik številne brazgotine, ki so vidne in vzbujajo pozornost okolice, ter da zaradi njih trpi. Izpodbijanje teh dejstev lahko pomeni le izpodbijanje dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). V zvezi s to škodo revizijsko sodišče še ugotavlja, da odškodnina tudi po višini ne odstopa od meril iz 200. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

V preostalem delu pa toženec izpodbija le višino prisojene odškodnine. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so tudi ostale odškodnine odmerjene v skladu z navedeno določbo ZOR. Ker jih toženec le pavšalno izpodbija, jih je vrhovno sodišče preizkusilo le v okviru presoje materialnega prava po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Ugotovilo je, da je glede na obseg škode in dosedanjo sodno prakso za takšno škodo, odškodnina v okvirih, ki niso v škodo toženca.

Glede na navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi ostali procesni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, niso podani, zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).