Jedro

Sodišče prve stopnje ni dalo zadostnega pomena osnovnemu kriteriju za odmero denarnega povračila, ki je v trajanju tožnikove zaposlitve pri toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku. Šlo je namreč za 6 let in pol trajajočo zaposlitev, kar je izhodišče za odmero denarnega povračila oziroma, za presojo, ali je tožnikovo upravičenje do vrnitve na delo k toženi stranki ustrezno nadomeščeno z denarnim povračilom zgolj v višini ene tožnikove plače.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se spremeni tako, da se I. in II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje na novo glasita: "I. Tožena stranka je dolžna obračunati tožeči stranki denarno povračilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v višini 3.150,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožeči stranki neto znesek, v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

II. Višji tožbeni zahtevek (glede 2.100,00 EUR s pp) se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki denarno povračilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi v višini 1.050,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti davke in prispevke ter izplačati tožeči stranki neto znesek v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 280,91 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče zviša priznano denarno nadomestilo za znesek v višini dveh plač, kar bi skupno znašalo 3.150,00 EUR, ter mu prizna višje pravdne stroške. Navaja, da mu je sodišče denarno povračilo zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi napačno priznalo le v višini ene plače. To spodbuja delodajalce, da nezakonito odpustijo delavca, saj bodo v primeru sodne razveze plačali nizek znesek denarnega povračila. Poudarja, da je sodišče napačno upoštevalo ključni kriterij - trajanje zaposlitve. Tožnik je bil namreč pri tožencu oz. pravnem predniku zaposlen več kot šest let. V primeru odpovedi iz poslovnega razloga bi mu pripadala odpravnina 1.260,00 EUR. Njegove zaposlitvene možnosti so bile res dobre. Nedopustno pa je sodišče poudarilo, da je tožnikovo ravnanje obremenjeno z resnim sumom kršitve številnih predpisov. Tudi je odvečno poudarilo, da je odpoved nezakonita zgolj zaradi procesnih napak, vsebinsko pa utemeljena. Za takšno ugotovitev niti ni podlage v izvedenih dokazih. Treba bi upoštevati, da je šlo pri tožniku za izpad plače, kar pomeni socialno stisko. Zaradi načina prenehanja delovnega razmerja tudi ni bil upravičen do denarnega nadomestila za brezposelnost. Navaja še, da so mu znani primeri iz sodne prakse, da stranki v manj zapletenih primerih stroški odvetnika iz naslova kilometrine ne pripadajo. Vseeno predlaga, da se mu glede odvetnika prizna kilometrina. Tožnik, ki si je izbral odvetnika iz A., bi si lahko izbral odvetnika tudi iz območja sodišča v B., npr. iz C., ki leži med B. in A.. Zato predlaga, da se mu prizna vsaj še kilometrina v razdalji 62 km x 2, kolikor znaša pot iz B. do C. v obe smeri.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z okoliščinami, ki so relevantne za odmero denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz tretjega odstavka 118. člena ZDR-1, po katerem sodišče višino denarnega povračila (do katerega je delavec upravičen namesto reintegracije k delodajalcu v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča) določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve pri toženi stranki, njegove možnosti za ponovno zaposlitev, glede na okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi in tudi glede na pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Vendar pa sodišče prve stopnje te določbe ni uporabilo pravilno.

7. Pritožba pravilno poudarja, da sodišče prve stopnje ni dalo zadostnega pomena osnovnemu kriteriju za odmero denarnega povračila, ki je v trajanju tožnikove zaposlitve pri toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku. Šlo je namreč za 6 let in pol trajajočo zaposlitev, kar je izhodišče za odmero denarnega povračila oziroma za presojo, ali je tožnikovo upravičenje do vrnitve na delo k toženi stranki ustrezno nadomeščeno z denarnim povračilom zgolj v višini ene tožnikove plače. 8. Četudi celo tožnik sam v pritožbi izraža strinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so bile njegove zaposlitvene možnosti (voznik tovornjaka) dobre, saj se je nenazadnje kmalu po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki (14. 7. 2016) zaposlil pri drugem delodajalcu že 25. 7. 2016, pa to še ne daje podlage za odmero denarnega povračila zgolj v višini ene plače. 9. Pritožba utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z okoliščinami, ki so pripeljale do nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi, neustrezno razlogovalo o tem, da naj bi bilo tožnikovo ravnanje obremenjeno z resnim sumom kršitve številnih predpisov, da se je tožnik pri toženi stranki neprimerno in nespoštljivo obnašal, zavračal delo, zanemarjal svoje vozilo. Pri tem je tudi neutemeljeno poudarilo, da naj bi bila odpoved nezakonita zgolj zaradi procesnih napak, vsebinsko pa, da je utemeljena. Redna odpoved je bila namreč ugotovljena za nezakonito na podlagi pripoznave tožene stranke. To procesno dejanje je torej tista ključna okoliščina, ki je privedla do ugoditve tožbenemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi, ne pa dokazni postopek. Sklepanje o tem, v čem so bili razlogi za to, da je tožena stranka pripoznala zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, ni pravilno. Torej je sodišče prve stopnje po izdani sodbi na podlagi pripoznave glede zahtevka na ugotovitev nezakonitosti odpovedi zaradi odločitve o zahtevku iz naslova denarnega povračila v dokaznem postopku po nepotrebnem raziskovalo in nato razlogovalo o tem, ali je odpoved nezakonita po vsebini ali iz formalnih razlogov.

10. Pritožba utemeljeno izpostavlja tudi okoliščino, da je imel tožnik zaradi odpovedi nenaden izpad dohodka, pri čemer redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga izključuje tudi pravico do denarnega nadomestila za brezposelnost. 11. Ni pa relevantno pritožbeno sklicevanje na upoštevanje okoliščine o tem, koliko bi znašala tožnikova odpravnina za primer redne odpovedi iz poslovnega razloga, saj ni šlo za takšno odpoved, ampak za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, v posledici katere delavec do odpravnine niti ne more biti upravičen.

12. Iz prej navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sledilo predlogu pritožbe za priznanje višjega denarnega povračila v višini treh plač (tožbeni zahtevek je bil postavljen v višini petih plač, sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku v višini ene plače, višji zahtevek pa je zavrnilo). Poseglo je torej v zavrnilni del sodbe in na novo oblikovalo izrek glede odločitve o glavni stvari tako, da se ugodilni del glasi na znesek 3.150,00 EUR, zavrnilni pa na znesek 2.100,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

13. Navedena spremenjena odločitev o glavni stvari namreč ni nalagala tudi zvišanja že dosojenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da se pri odločanju o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 stroški odmerjajo na način kot tudi sicer velja v sporih o prenehanju delovnega razmerja, to je upoštevaje tarifno številko 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015), ki za te spore določa enotno izhodiščno postavko 300 točk. 14. Pritožba navaja, da so ji znani primeri iz sodne prakse, da stranki v manj zapletenih primerih stroški odvetnika iz naslova kilometrine niso bili priznani. Takšna osamljena stališča v sodni praksi niso pravilna. Niti takšnega stališča ni zavzelo sodišče prve stopnje v spornem primeru. Vseeno pa je pravilno zavrnilo priglašeni strošek kilometrine tožnikovega odvetnika iz A. za prihod na sodišče v B., kamor je tožnik vložil tožbo v skladu z 8. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Pravilno je razlogovalo, da ne gre za potreben strošek po 155. členu ZPP, ki bi ga bilo dopustno prevaliti na nasprotno stranko, saj bi bil tožnik upravičen do povračila kilometrine le glede odvetnika, ki bi si ga izbral iz okrožja navedenega sodišča, kar pa še ne pomeni, da je možno odvetniku priznati strošek kilometrine, kot da je potoval iz C., torej iz kraja z okrožja sodišča v B..

15. Stranki nista priglasili stroškov pritožbenega postopka.