15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 991/2006 z dne 4. 5. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. In 2005/00250 z dne 5. 12. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izvršbo, ki ga je pritožnik (tedaj upnik) vložil na podlagi sodne poravnave, sklenjene v kazenskem postopku. Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev sodišč temelji na stališču, da navedena sodna poravnava, s katero se je dolžnik med drugim zavezal, da "bo pustil A. A. in njegove pri miru", ni primeren izvršilni naslov, ker predmet obveznosti v njej ni dovolj določno opredeljen.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi nasprotuje takšnemu stališču sodišč. Poudarja, da velja v izvršilnem postopku načelo stroge formalne legalitete, zato meni, da sodišče v izvršilnem postopku ne more preverjati pravilnosti izvršilnega naslova. Sodiščema očita, da nista upoštevali, da sta vezani na Ustavno in zakon. Dalje jima očita, da tudi nista upoštevali človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki varujejo človekovo osebno dostojanstvo, njegovo zasebnost in varnost kot tudi pravico do zasebne lastnine. Navaja, da bi ugoditev predlogu za izvršbo zanj pomenila izboljšanje njegove varnosti ter varnosti njegove lastnine, česar brez učinkovitega sodnega varstva ne more doseči. Uveljavlja kršitev 14., 22., 32., 33., 34., 67., četrtega odstavka 15. in drugega odstavka 155. člena Ustave ter 1. člena Prvega Protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Pritožnik v ustavni pritožbi med drugim zatrjuje kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da je učinkovita izvršba sestavni del te človekove pravice. Vendar pravno pravilo, po katerem je primernost izvršilnega naslova po 21. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – ZIZ) ena izmed (materialnih) predpostavk za dopustnost izvršbe, ne pomeni omejitve navedene pravice in tudi ne krši načela formalne legalitete v izvršilnem postopku. Navedeno pravilo namreč služi cilju, zagotoviti jasnost in gotovost v medsebojnih pravnih razmerjih ter na ta način tudi cilju, zagotoviti učinkovito izvršbo. Zato očitek o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave ni utemeljen.

4.Navedbe pritožnika, da sodišči nista odločali na podlagi Ustave in zakona, bi bile lahko pomembne z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Vendar tudi ta očitek ni utemeljen. Sodišči sta namreč pritožniku v izpodbijanih sklepih razumno pojasnili, zakaj sta šteli, da predložena sodna poravnava ni primeren izvršilni naslov. Višje sodišče je pritožniku tudi pojasnilo, da načelo formalne legalitete ne pomeni, da sodišče v izvršilnem postopku ne more preizkušati primernosti izvršilnega naslova. S tem sta zadostili ustavnim zahtevam iz navedenih določb Ustave. Več od tega pa po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), po katerem Ustavno sodišče preizkuša le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ne presoja.

5.Ker je predmet tega postopka za preizkus ustavne pritožbe le odločitev sodišč o zavrnitvi pritožnikovega predloga za izvršbo, v izpodbijanih sklepih tudi ne more biti pravnih stališč, ki bi utegnila nasprotovati pravici do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave, pravici do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave (oziroma iz 1. člena Prvega Protokola k EKČP) ter pravici do svobode gibanja iz 32. Ustave. Teh očitkov pritožnik tudi sicer ne utemelji.

6.Pritožnik dalje zatrjuje kršitev četrtega odstavka 15. člena Ustave. S tem očitkom po vsebini zatrjuje kršitev pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, do tega očitka pa se je Ustavno sodišče že opredelilo v 3. točki obrazložitve.

7.Ker drugi odstavek 155. člena Ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov) človekovih pravic in temeljnih svoboščin neposredno ne ureja, se pritožnik nanj za utemeljitev ustavne pritožbe ne more sklicevati.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana dr. Franc Grad in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger