Jedro

Prošnja za azil je očitno neutemeljena in se jo zavrne v pospešenem postopku, če prosilec zavaja in zlorablja postopek, za kar se šteje tudi, če vloži prošnjo za azil zato, da bi preprečil svojo odstranitev iz Slovenije. Uradni jezik v Sloveniji je slovenščina. V nobenem zakonu ni določeno, da je treba prosilcu za azil odločbo pritožbenega organa oz. sodišča izdati v prevodu v njegov materni jezik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB1, Uradni list RS, št. 134/03 in 85/05-odlUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.11.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil in odločila, da mora zapustiti Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Zavrnilo je tožbene navedbe, da bi bilo treba tožniku vročiti odločbo tožene stranke v popolnem prevodu v njegov jezik. Pri tem se sklicuje na svoje stališče v zadevi, št. U 1474/2004 z dne 9.8.2004, in določbo 12. člena ZAzil. Po tej določbi ni nujno, da prosilec za azil uporablja uradni jezik organa kot materni jezik, temveč, da za jezikovni standard, ki ga zahteva ZAzil, zadošča že, da jezik, v katerem teče postopek, prosilec razume dovolj dobro. V pritožbi tudi ni navedel, zakaj mu skrajšana oblika prevoda odločbe onemogoča dostop do sodišča in učinkovito pravno sredstvo, ampak je ta ugovor navedel pavšalno. Tožbo pa je vložil njegov odvetnik, ki mu je lahko dodatno pojasnil razloge izpodbijanja odločbe. Tožniku je bila namreč izpodbijana odločba vročena s skrajšano obrazložitvijo v maternem jeziku 11.11.2005, 14.11.2005 je podpisal pooblastilo odvetniku za zastopanje in ta odvetnik je 14.11.2005 vložil tudi tožbo. Pritrdilo je tudi dokazni oceni tožene stranke, da je tožnik vložil prošnjo za azil, da bi preprečil prisilno odstranitev iz države in da je zato podan razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene. Gre za njegovo drugo prošnjo za azil, ki jo je vložil po dveh dneh bivanja v centru za tujce, kjer je čakal na odstranitev v zvezi z prvo pravnomočno odločeno zahtevo o njegovi prvi vlogi za azil. Na odločitev o stvari ne more vplivati njegovo zatrjevanje, da je drugič zaprosil za azil šele po dveh dneh bivanja v centru za tujce zaradi šoka. Prvostopno sodišče se je sklicevalo tudi na upravno sodno prakso, po kateri se posamezne žaljivke in pretepi ter lažji primeri diskriminacije pripadnikov romske narodnosti v Bosni in Hercegovini ne štejejo za preganjanje v smislu ZAzil (sodba Vrhovnega sodišča RS v zadevi, I Up 1163/2005 z dne 5.10.2005); enako velja glede verbalnega maltretiranja Romov na Kosovu (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 1234/2005 z dne 19.10.2005) ali verbalne žalitve in zaničevanja Romov s strani večinskega prebivalstva (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 1271/2005 z dne 9.11.2005).

Zoper prvostopno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da se pritožbi ugodi, napadena odločba pa razveljavi. Meni, da bi mu moral biti vročen celoten prevod odločbe, s katero je tožena stranka odločila o njegovi prošnji za azil. S tem bi mu bile v celoti zagotovljene njegove pravice. Med postopkom ves čas sodeluje tolmač. Zato bi bilo treba prevesti tudi odločbo. Le tako lahko prosilec razume odločitev organa. Pooblaščenec oziroma svetovalec za begunce ne more nadomestiti prevoda. Prosilcu lahko le na kratko obrazloži vsebino odločbe, nima pa (razen če je istočasno tolmač) sposobnosti kvalitetnega prevoda. Tožnik prošnje za azil ni vložil z namenom, da se izogne prisilni odstranitvi iz Slovenije. Zaradi šoka, ki ga je doživel, ko je bil nastanjen v Centru za tujce v P., se je šele po določenem času zavedel svojih pravic in takrat je zaprosil za azil. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 11. členu Ustave Republike Slovenije je uradni jezik v Sloveniji slovenščina. Le na območjih občin, v katerih živita italijanska ali madžarska narodna skupnost, je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina.

Glede na to določbo Ustave Republike Slovenije je tudi v postopkovnih zakonih, kot je Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP-UPB1, Uradni list RS, št. 22/05), ki se v azilnih postopkih subsidiarno uporablja glede na določbo 23. člena ZAzil, ki ga uporabljajo upravni organi, in v postopkovnih zakonih, ki jih pri sojenju uporabljajo sodišča, za ta primer je pravno pomemben Zakon o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04 in 69/05-odlUS), ki se glede na določbo 1. odstavka 16. člena ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena z ZUS, določeno, da upravni organi oziroma sodišča poslujejo v slovenskem jeziku. Strankam je omogočeno v procesnih dejanjih pred sodiščem uporabljati svoj jezik in se jim v tem primeru zagotovi tolmač (102. člen ZPP, 62. člen ZUP). Niti ZUP niti ZPP pa ne določata, da bi bilo treba upravni akt ali odločbo sodišča tujcu vročiti v prevodu v njegov materni jezik.

ZAzil ima glede uporabe jezika v azilnem postopku posebne določbe v 12. členu. Tudi v teh pa ni določeno, da bi organ, ki odloča o prošnji za azil, moral prosilcu za azil vročiti izdani upravni akt v prevodu v njegov materni jezik. Določa le, da lahko prosilec za azil postopek spremlja in v njem sodeluje v jeziku, ki ga razume, ter da se mu za ta namen zagotovi tolmač. Omogočeno mu je, da dokumente predloži v svojem jeziku in da pristojni organ zagotovi prevajanje v slovenski jezik za tiste dokumente, ki so pomembni za odločitev o prošnji za azil. Ima pa prosilec za azil po 3. odstavku 9. člena ZAzil pravico do pravnega svetovalca oziroma svetovalca za begunce, ki ga plača država Slovenija, da mu pomaga med postopkom. To pravico je v obravnavanem primeru tožnik izkoristil šele po vročitvi odločbe tožene stranke, čeprav je bil nanjo pravočasno in pravilno opozorjen, kar dokazujejo tudi upravni spisi. Naloge svetovalca za azil so navedene v 16. členu ZAzil, naloge odvetnika pa v Zakonu o odvetništvu.

Zato pritožbeno sodišče meni, da v obravnavanem primeru niso bile kršene pravica do uporabe jezika in tudi ne določbe Ustave Republike Slovenije glede enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije). Glede na navedeno pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da bi bilo treba tožniku vročiti odločbo tožene stranke v celoti prevedeno v jezik, ki ga tožnik razume.

Kot neutemeljeno pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeno navedbo, da niso podani razlogi za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

Iz izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke, kar potrjujejo tudi upravni spisi, izhaja, da je bila predmet obravnave v upravnem postopku tožnikova druga prošnja za azil. Azilni postopek v zvezi s prvo prošnjo je bil ustavljen s sklepom tožene stranke z dne 20.5.2005, ker je tožnik samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v roku treh dni od samovoljne zapustitve. Drugo prošnjo za azil pa je vložil dne 13.7.2005, po tem, ko je bil od 11.7.2005 v centru za tujce zaradi odstranitve iz Slovenije v zvezi s prvim azilnim postopkom.

Glede na te okoliščine sta po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka in prvostopno sodišče pravilno sklenila, da tožnik zavaja in zlorablja azilni postopek s tem, ko je namen za vložitev druge prošnje za azil izrazil, ko je bil že 2 dni nastanjen v centru za tujce z namenom, da bo odstranjen iz Republike Slovenije. Pri tem se oba organa utemeljeno sklicujeta na 8. člen ZAzil in 4. člen Direktive sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito, in vsebino priznane zaščite, v katerih je določeno, da mora prosilec za azil zaprositi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, razen, če lahko z dobrim razlogom obrazloži, zakaj tega ni storil. Tožnikovo sklicevanje na šok, ki naj bi ga doživel s tem, ko je bil nameščen v centru za tujce, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen razlog, zaradi katerega bi bilo treba šteti, da ni mogel prošnje za azil vložiti prej.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.