Jedro

Izvedenec je res ugotovil, da bi B. B. teoretično lahko preprečil nesrečo in to ugotovitev je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče, vendar je nadalje pravilno zaključilo, da teoretična možnost še ne pomeni, da je to tudi vsebina B. B. dolžnostnega ravnanja. Drugače povedano – bilo bi lepo, če bi B. B. nesrečo uspel preprečiti, vendar mu zgolj zaradi tega, ker mu to v danem primeru ni uspelo, še ni mogoče pripisati soodgovornosti za nesrečo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

_Dejansko stanje in odločitev prvostopenjskega sodišča:_

1. Predmet pravde je plačilo odškodnine za premoženjsko škodo na tožničinem avtomobilu BMW ..., ki je bil poškodovan v prometni nesreči 22. 5. 2015 v ... Nesreča se je pripetila tako, da je toženkin zavarovanec A. A. s svojim avtomobilom Volvo na večpasovni Cesti ... z desnega voznega pasu nenadoma zapeljal na levi vozni pas in tam ustavil, ker je hotel zaviti levo, vendar je bil pas za levo zavijanje poln. Pri tem se je B. B., ki je vozil tožničin avto, od zadaj zaletel v zavarovanca toženke. Zavarovalnica je tožnici plačala le polovično odškodnino, ker meni, da je B. B. sokriv v enaki meri kot njen zavarovanec, ker vožnje ni prilagodil razmeram na cesti.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo še druge polovice odškodnine. Ugotovilo je, da bi B. B. sicer lahko preprečil nesrečo, vendar mu ni mogoče pripisati soodgovornosti, saj ni kršil nobenega predpisa (niti glede hitrosti niti glede varnostne razdalje); po drugi strani je nevarno situacijo povzročil zavarovanec toženke, ki je kršil več določb Zakona o pravilih cestnega prometa,1 zato je toženka v celoti odškodninsko odgovorna.

_Pritožbeni postopek:_

3. Zoper odločitev se pritožuje toženka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in med drugim navaja, da iz izvedenskega mnenja in izpovedbe izvedenca izhaja, da bi voznik BMW-ja lahko spremljal spremembo voznega pasu in zmanjšanje hitrosti Volva. Voznik, ki pelje naravnost, je dolžan omogočiti drugemu vozniku vključevanje na levi vozni pas. Voznik BMW-ja je imel realno možnost preprečiti nezgodo. Moral bi zmanjšati hitrost, ko je pred sabo zaznal vključevanje Volva z desnega na levi pas, in s pravočasno ustavitvijo preprečiti trčenje. B. B. je kršil določbe prvega odstavka 45. člena ZPrCP in prispeval k nastali nezgodi v enakem deležu kot zavarovanec toženke, zato je materialnopravno napačna odločitev, da je slednji v celoti odgovoren.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR, zato gre za spor majhne vrednosti (443. člen Zakona o pravdnem postopku2). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka, ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 458. člena ZPP). O pritožbi zoper sodbo v sporu majhne vrednosti lahko odloča višji sodnik posameznik (peti odstavek 458. člena ZPP).

_Odločitev pritožbenega sodišča:_

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Ker gre za spor majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga tudi pritožba ne polemizira, temveč je sporna le pravno vrednotenje ravnanj in opustitev obeh udeležencev. Potek nesreče je povzet v prvi točki te obrazložitve. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na dano dejansko stanje sprejelo pravilno odločitev. Pravilno je ugotovilo (23. točka obrazložitve), da je v obravnavani zadevi bistvena okoliščina, da je zavarovanec toženke na smernem vozišču ceste v naselju z več prometnimi pasovi (40. točka prvega odstavka 3. člena ZPrCP) najprej nenadoma zapeljal z desnega voznega pasu na sredinski vozni pas, po katerem je s primerno hitrostjo vozil B. B., in nato nenadoma in nepričakovano ustavil, s čimer je kršil 14. točko četrtega odstavka 65. člena ZPrCP, ki prepoveduje ustavljanje na večpasovnicah v naselju.

8. Pritožbeno sodišče dodaja, da je A. A. kršil tudi prvi odstavek 42. člena ZPrCP (ki določa: _Preden zapelje na drug prometni pas in pred vsako drugo spremembo smeri vožnje ali premikom vozila, se mora voznik [...] prepričati, da to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa ali premoženje.),_ ko je nenadoma in nepazljivo zamenjal vozni pas, s čimer je B. B. zaprl pot (dejanska ugotovitev v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je pravilno ovrednotilo, da je A. A. s temi ravnanji povzročil nevarno situacijo.

9. Pritožbene navedbe, da so vozniki, ki vozijo po levem voznem pasu, dolžni omogočiti vključevanje z desnega na levi vozni pas, so pravilne. Vendar ima voznik, ki vozi po svojem pasu, prednost pred tistim, ki vozni pas menja, slednji pa se mora pred menjavo voznega pasu prepričati, ali lahko to varno stori (že citirani prvi odstavek 42. člena ZPrCP). V obravnavani zadevi je ugotovljeno, da A. A. ni ravnal v skladu s tem pravilom, saj je pas zamenjal nenadoma (ker je prepozno ugotovil, da mora zaviti) in je na zaslišanju tudi iskreno potrdil, da je spregledal B. B. vozilo (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

10. Pravilna in bistvena je nadaljnja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je B. B. v dani nevarni situaciji ravnal kot povprečno skrben voznik (24. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Tudi pritožbeno sodišče soglaša s presojo, da od povprečno skrbnega voznika ni mogoče pričakovati, da bi v konkretni nevarni situaciji, ki jo je nesporno povzročil toženkin zavarovanec, vedno izbral optimalno možnost in reagiral tako, da bi uspel preprečiti nesrečo. Upoštevati je treba tudi, da mora voznik, ki želi vozilo ustaviti ali menjati vozni pas, pred tem preveriti, ali lahko to varno stori. Navedeno pomeni, da če bi želel B. B. reševati nevarno situacijo z nenadnim silovitim zaviranjem ali menjavo voznega pasu (z levega na desnega), bi se moral najprej prepričati, ali lahko to varno stori, ne da bi ogrožal druge (za njim ali ob njem vozeče voznike oziroma vozila).

11. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je vse dogajalo zelo hitro in da je B. B. pravzaprav ravnal instinktivno (pri čemer ni bilo niti zatrjevano niti dokazano, da bi imel instinktivne sposobnosti posebej izurjenega, profesionalnega ali športnega voznika), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel B. B. zelo majhne realne možnosti, da v kratkem času: a) zazna in pravilno oceni nevarno situacijo, b) izbere ustrezen način reagiranja in c) se pred udejanjenjem reakcije prepriča, ali lahko manever izvede brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je B. B. imel vse možnosti, da bi ob spremljanju dogajanja na vozišču in pravočasni reakciji preprečil trk med vozili. Izvedenec je res ugotovil, kar poudarja pritožba, da bi B. B. teoretično lahko preprečil nesrečo in to ugotovitev je upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče (primerjaj 23. in 24. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar je nadalje pravilno zaključilo, da teoretična možnost še ne pomeni, da je to tudi vsebina B. B. dolžnostnega ravnanja. Drugače povedano – bilo bi lepo, če bi B. B. nesrečo uspel preprečiti, vendar mu zgolj zaradi tega, ker mu to v danem primeru ni uspelo, še ni mogoče pripisati soodgovornosti za nesrečo. 12. Pritožbeno citirani prvi odstavek 45. člena ZPrCP določa, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram itd. tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma da ga lahko ustavi pred oviro, _ki jo glede na okoliščine lahko pričakuje_ [poudarilo višje sodišče]. Od povprečno skrbnega oziroma izurjenega, skratka običajnega amaterskega voznika se torej pričakuje in zahteva, da bo vozil tako, da bo lahko ustavil pred oviro, ki jo lahko pričakuje, torej zazna v okviru realnih možnosti. V zvezi s tem je pomembno tudi pravilo tretjega odstavka 4. člena ZPrCP (t. i. načelo zaupanja v cestnem prometu), ki določa, da sme udeleženec cestnega prometa pričakovati, da bodo vsi udeleženci cestnega prometa ravnali v skladu s predpisi o pravilih cestnega prometa.

13. A. A. manever, ki se je zgodil hitro in je bil v nasprotju z več pravili cestnega prometa, je pomenil dogodek oziroma oviro, ki je B. B. v dani situaciji ni bil dolžan pričakovati. Zato je pravilen materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je nevarno situacijo, ki je pripeljala do trčenja, povzročil izključno toženkin zavarovanec in da B. B. ni mogoče pripisati soodgovornosti.

14. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podane niti izrecno uveljavljane niti uradoma upoštevne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

15. Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je nanjo vsebinsko odgovoril, mu je toženka na podlagi prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njegove pritožbene stroške, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora (375 točk ali 225 EUR), 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Stroške mora plačati v roku 8 dni (četrti odstavek 458. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje (378. člen Obligacijskega zakonika3).

1 Uradni list RS, št. 82/2013 – UPB in nadaljnji, v nadaljevanju ZPrCP. 2 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 3 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji.