Jedro

Odškodnina po 118. čl. ZDR pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Pri odmeri odškodnine je zato treba izhajati in upoštevati kriterije v zvezi s škodo delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu nastaja oziroma mu bo nastajala škoda po datumu zaključka delovnega razmerja. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera – tožnikovo starost 43 let, možnost nadaljnje zaposlitve kot policist v roku enega leta in višino plače – je odškodnina v višini 15.000,00 EUR, ki pomeni približno enoletni znesek tožnikove plače, primerna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (2. odstavek 2. točke izreka) delno spremeni tako, da se 1. in 2. točka izreka v celoti na novo glasita: „1. Ugotovi se, da je tožeči stranki trajalo delovno razmerje pri toženi stranki do dne 31.3.2009. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 24.1.2007 do 31.3.2009, vključno s plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne zapadlosti mesečne plače v plačilo do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

2. Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati odškodnino v višini 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2009 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (za reintegracijo in višjo odškodnino) se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v znesku 252,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v tem delovnem sporu, v katerem je že pravnomočno razveljavljena nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29.5.2006 in so bile tožniku priznane vse pravice iz delovnega razmerja do vključno 23.1.2007, v ponovljenem postopku ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 23.1.2007 na podlagi 2. odstavka 118. člena Zakona o delovnih razmerjih in da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 15.000,00 EUR. Višji zahtevek iz naslova reintegracije in odškodnine je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.715,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper zavrnilni del in odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z določbo 2. odstavka 286. člena ZPP dopustilo toženi stranki navajanje dejstev in predlaganje dokazov v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Brez tega sodišče prve stopnje ne bi moglo utemeljiti odločitve o sodni razvezi, s čimer je bilo tožniku onemogočeno enako varstvo pravic. Napačna je tudi ugotovitev, da se je tožnik z razvezo strinjal, saj ji je ves čas nasprotoval. Zgolj to, da je postavil podredni zahtevek, ne pomeni, da se z razvezo strinja. Sodišče prve stopnje je določilo tudi napačen datum razveze, to je datum prvotne odločitve, ki je bila razveljavljena. Če je določilo ta datum, bi mu moralo od prisojene odškodnine priznati tudi zakonske zamudne obresti od 23.1.2007. Tudi višina prisojene odškodnine je po mnenju pritožbe prenizka. Že če bi mu pogodba o zaposlitvi prenehala iz poslovnih razlogov, bi prejel več od prisojenega. Sodišče bi moralo upoštevati, da tožnik nima nobenih prejemkov in da je škoda višja od 18 plač. Pritožba očita sodišču končno tudi napačno odmero stroškov postopka, saj ni jasno, na kakšen način je ocenjeno, da je uspel s 70 % zahtevka. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je že v odgovoru na tožbo predlagala sodno razvezo in tudi navedla razloge zanjo. Zato z navajanjem dejstev in predlaganjem dokazov v zvezi s tem ni bila prekludirana, zlasti še ne po tem, ko je sodišče prve stopnje v skladu z načelom materialnega procesnega vodstva na to možnost opozorilo stranki. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka. Dejansko stanje je popolno ugotovilo, delno pa je napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v tem delovnem sporu že odločalo. Ugotovilo je, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika nezakonita, ker je bila podana po poteku 15 dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ta del odločitve je pravnomočen. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR razvezalo pogodbo o zaposlitvi z datumom odločitve (23.1.2007) in tožniku prisodilo odškodnino v višini 15.000,00 EUR, ne da bi pred tem stranki na to možnost opozorilo. Zato je pritožbeno sodišče prvo odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo z napotkom, da mora strankama omogočiti izjasnitev tudi o tej možnosti, zlasti pa mora dati tožniku možnost postavitve podrednega zahtevka za plačilo odškodnine in utemeljitve tega zahtevka.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje, ko je pretehtalo okoliščine in interese obeh strank odločilo, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem 23.1.2007 in da se tožniku prizna odškodnina v višini 15.000,00 EUR. V presežku je zahtevek zavrnilo.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo storilo s tem, da ni pravilno uporabilo določbe 2. odstavka 286. člena ZPP, to pa je vplivalo na zakonitost sodbe. Citirana določba ZPP ni bila kršena. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in pojasnila okoliščine in interese na njeni strani – sicer na kratko in zgolj podredno, vendar pa zadostno. Po 2. odstavku 118. člena ZDR lahko sodišče, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bo več mogoče, tudi ne glede na predlog delavca odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je glede na okoliščine že v prvotnem postopku ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno in s tem se je pritožbeno sodišče strinjalo, zato v ponovljenem postopku zatrjevane okoliščine niso bile novo dejstvo. V ponovljenem postopku je moralo le pretehtati interese obeh strank, ki jima je v skladu z 2. odstavkom (sedaj 4. odstavkom) 286. člena ZPP dovolilo navajati nova dejstva, saj jima pred tem ni predočilo možnosti razveze pogodbe o zaposlitvi (tudi tožnik je podredni zahtevek postavil šele v ponovljenem postopku).

Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je sicer res štelo postavitev podrednega zahtevka za načelno strinjanje z razvezo pogodbe o zaposlitvi, čeprav iz tožnikovih navedb to ne izhaja. Tožnikov prvenstveni interes je bilo nadaljevanje delovnega razmerja. Vendar pa odločitev o sodni razvezi ne temelji na domnevnem načelnem tožnikovem pristanku, ampak na dejstvu, da je po tehtanju interesov obeh strank prevladal interes tožene stranke, ki je bil tudi po oceni pritožbenega sodišča močnejši. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z jasno in nazorno utemeljitvijo sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na dejstvo, da je med strankama popolnoma porušeno zaupanje, da je razveza pogodbe o zaposlitvi v interesu ohranitve ugleda P. in ohranitve vrednot in vrlin, ki jih ta zastopa.

Dosojena odškodnina je primerna. Tožnik je postavil zahtevek v višini 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa je tožniku prisodilo 15.000,00 EUR. Pri odmeri je upoštevalo tožnikovo starost, možnosti nadaljnje zaposlitve oziroma prekvalifikacije ter višino plače, ki jo je prejemal, ko je bil še zaposlen. Odškodnina v višini 15.000,00 EUR pomeni približno enoletni znesek neto plače. Pri tem je potrebno upoštevati, da odškodnina po 118. členu ZDR pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Kot izhaja iz sklepa vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 26/2007 to ni odškodnina za izgubo zaslužka ali za drugo premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ampak odškodnina za bodočo ocenjeno škodo. Pri odmeri odškodnine je treba izhajati in upoštevati kriterije v zvezi s škodo delavca, ki se ne vrne k delodajalcu in ki mu nastaja oziroma mu bo nastajala po datumu zaključka delovnega razmerja. Za čas do prenehanja delovnega razmerja bo tožena stranka tožniku izplačala zapadle zneske plač, zato izpad zaslužka v tem času ne more biti podlaga za odmero odškodnine. Tako pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tožnikovo nezaposlenost od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje. Sodišče prve stopnje je kot kriterije za odmero odškodnine pravilno upoštevalo tožnikovo starost, možnosti nadaljnje zaposlitve in višino plače, ki jo je prejemal do prenehanja delovnega razmerja. Tožnik je star 43 let, kot policist pa ima tudi po oceni pritožbenega sodišča vse možnosti, da si novo zaposlitev najde v roku enega leta. Sodišče prve stopnje mu je namreč prisodilo odškodnino v višini približno enoletnega zaslužka.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na datum razveze pogodbe o zaposlitvi in na zavrnitev zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 23.1.2007, to je z datumom prve sodbe, ki pa je bila razveljavljena. To pomeni, da odločitve o razvezi pogodbe o zaposlitvi dne 23.1.2007 ni bilo. Po 1. odstavku 118. člena ZDR ugotovi sodišče prve stopnje trajanje delovnega razmerja najdalj do svoje odločitve. Krajše trajanje lahko določi npr. v primeru, če se delavec prej zaposli pri drugem delodajalcu ali v primeru drugih utemeljenih okoliščin. Takih okoliščin v spornem primeru ni bilo. Iz podatkov v spisu, ki pa jih sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne omenja, sicer izhaja, da je bil tožnik na prestajanju zaporne kazni, vendar pa iz izvedenih dokazov ni razvidno, da bi tožena stranka zaradi tega ukrepala bodisi v smislu določbe 68. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98), bodisi v smislu 4. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR. Zato ni razloga, da tožniku ne bi bilo priznano trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe o zaposlitvi, to je do 31.3.2009. Tudi reintegracijo, namesto katere v primeru uporabe 118. člena ZDR sodišče razveže pogodbo o zaposlitvi in delavcu prizna odškodnino, je možno delodajalcu naložiti šele od izdaje sodbe sodišča dalje in že zaradi njene narave ni mogoče delavca reintegrirati „za nazaj“. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je kot datum prenehanja delovnega razmerja določilo 31.3.2009 (datum odločitve sodišča prve stopnje o razvezi pogodbe o zaposlitvi), tožniku pa do tega dne priznalo vse pravice iz delovnega razmerja (do 23.1.2007 so mu bile pravnomočno prisojene že s prvo sodbo sodišča prve stopnje). Zaradi take odločitve je bilo potrebno zaradi večje jasnosti na novo oblikovati 1. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Utemeljena je tudi pritožba v delu, ki se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka iz naslova odškodnine, v kolikor se ta zavrnitev nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 15.000,00 EUR. Odškodnino je sodišče prve stopnje odmerilo glede na škodo, katere obstoj je ocenjevalo na dan razveze pogodbe o zaposlitvi, to je na dan 31.3.2009. Zato je tožnik od tega dne upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine. Tudi v tem delu je bilo zato potrebno delno spremeniti izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in zaradi večje jasnosti 2. točko izreka na novo oblikovati.

V ostalem je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, vključno z odločitvijo o stroških postopka.

Tožnik je s pritožbo skoraj v celoti uspel, zato mu je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP v povezavi z 2. odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti priglašene stroške in sicer za pritožbo v višini 450 točk oziroma 206,55 EUR, povečano za 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV pa 252,00 EUR. Stroški sodnih taks tožniku niso nastali, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delavec ni zavezan k plačilu sodne takse.

Odgovor na pritožbo k rešitvi ni pripomogel, zato tožena stranka na podlagi 1. odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.