Jedro

Vendar pretežni del sodne prakse zastopa drugačno mnenje, s katerim soglaša sodišče druge stopnje, in sicer, da v primerih, ko se dediči glede uprave ne morejo sporazumeti, postavitev upravitelja zapuščine in določitev njegovih nalog ni pogojena s soglasjem vseh dedičev in da lahko v takih primerih sodišče za upravitelja zapuščine določi tudi enega od dedičev. Izbira med potencialnimi upravitelji mora temeljiti na oceni sodišča, kdo bo v največji možni meri mogel poskrbeti za izvršitev potrebnih nalog. Zgolj dejstvo, da se dedič ne strinja s tem, da se sodedič postavi za upravitelja, ne zadostuje za njegovo izključitev iz kroga oseb, ki pridejo v poštev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se za upraviteljico zapuščine določi zapustnikova hči A. A. z nalogo, da upravlja zapuščino po pokojnem očetu (zapuščino sestavljajo nepremičnine, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, in nekatere premičnine – dva traktorja, avtomobil in traktorski priklopnik).

2. Zoper izpodbijani sklep je dedič B. B. (zapustnikov sin) dne 9. 6. 2022 vložil pravočasno pritožbo. Sklep izpodbija v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da mora upravitelj zapuščine upravljati zapuščino za vse dediče in delovati v korist vseh dedičev, prav tako pa vsem dedičem odgovarja za svoje delo in polaga račune. Dedič je predlagal, da se njega postavi za upravitelja zapuščine, nasprotuje pa odločitvi sodišča, ki je za upravitelja zapuščine postavilo njegovo sestro. Izpostavlja, da morajo glede na določbo prvega odstavka 145. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) do delitve zapuščine dediči doseči soglasja glede upravljanja dediščine, drugi odstavek istega člena pa določa, da sodišče postavi upravitelja zapuščine, če je upravljanje zapuščine onemogočeno zaradi nesporazumov med dediči. V obravnavanem sporu med dedičema obstajajo nesoglasja, dediča nista sklenila dednega dogovora o delitvi zapuščine, prav tako se nista mogla sporazumeti, da bi skupno upravljala zapuščino, med njima pa tudi ni soglasja glede določitve upravitelja zapuščine. Ker obstaja nasprotje interesov med dedičema, mora biti za upravitelja zapuščine postavljena oseba, ki je strokovna in nepristranska, ne pa eden od dedičev, ki ne moreta doseči soglasja glede upravljanja in delitve zapuščine. Iz sklepov VSM I Cp 316/2021 z dne 8. 6. 2021 in sklepa VSK I Cp 537/2017 izhaja, da mora biti za upravitelja zapuščine postavljena oseba, ki ji bodo zaupali vsi dediči, kar pa v predmetni zadevi ni podano.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju - ZD).

5. Sodišče druge stopnje soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in v nadaljevanju le še odgovarja na pritožbene navedbe.

6. V prvem odstavku 145. člena ZD je določeno, da do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno. Drugi odstavek istega člena določa, da če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja. Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (tretji odstavek 145. člena ZD).

7. Pritožbeno ni sporno, da zapustnik ni določil izvršitelja oporoke in da med dedičema ni bilo sporazuma glede (skupne) uprave dediščine ter da je dedinja A. A. v tem zapuščinskem postopku podala predlog, da jo sodišče določi za upraviteljico zapuščine (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ob navedenem so torej bili izpolnjeni pogoji za postavitev upravitelja zapuščine po drugem odstavku 145. člena ZD.

8. Pritožbeno sporno je, ali je za upravitelja zapuščine mogoče imenovati enega od dedičev, če med dedičema ne obstaja soglasje glede upravljanja dediščine in določitve upravitelja zapuščine. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da resda del sodne prakse stoji na stališču, da iz namena instituta upravitelja zapuščine izhaja, da naj bi to nalogo opravljala oseba, ki bo nepristransko zastopala interese vseh dedičev.1 Za takšno razlago se zavzema pritožba. Vendar pretežni del sodne prakse zastopa drugačno mnenje, s katerim soglaša sodišče druge stopnje, in sicer, da v primerih, ko se dediči glede uprave ne morejo sporazumeti, postavitev upravitelja zapuščine in določitev njegovih nalog ni pogojena s soglasjem vseh dedičev in da lahko v takih primerih sodišče za upravitelja zapuščine določi tudi enega od dedičev.2 Izbira med potencialnimi upravitelji mora temeljiti na oceni sodišča, kdo bo v največji možni meri mogel poskrbeti za izvršitev potrebnih nalog. Zgolj dejstvo, da se dedič ne strinja s tem, da se sodedič postavi za upravitelja, ne zadostuje za njegovo izključitev iz kroga oseb, ki pridejo v poštev.3

9. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa nanizalo tehtne razloge za postavitev dedinje A. A. za upraviteljico zapuščine (ta dejstva niso pritožbeno sporna). Navedlo je, da je za to funkcijo primerna: ker na predmetni zaščiteni kmetiji živi in edina kmetijska zemljišča tudi obdeluje; ker je že od otroštva pomagala pri vseh delih na kmetiji, zadnja štiri leta pa ni več zaposlena in ves svoj čas posveča delu na kmetiji; ker je bil do svoje smrti kot nosilec kmetijskega gospodarstva naveden zapustnik, med ostalimi člani kmetije pa navedena zgolj zapustnikova hči A. A. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima ustrezne izkušnje, na podlagi katerih bo lahko zaščiteno kmetijo upravljala v interesu obeh dedičev. Sodišče prve stopnje je tudi opravilo ustrezno presojo, kateri od sodedičev je primernejši za upravitelja zapuščine z oceno, da je dedinja primernejša za upraviteljico zapuščine od svojega brata (pritožnika), ker zemljo obdeluje, dedič pa je ne in je tudi ni obdelal potem, ko je sodišče na naroku 24. 3. 2022 dedičema sporočilo, da sta oba dolžna upravljati in obdelovati njive, vsak 5 ha, ter da se bo na naslednji zapuščinski obravnavi ugotovilo, kako poteka skupno upravljanje, katere njive so bile obdelane in kako je bilo poskrbljeno za zemljišča, kako poteka uporaba skupne delovne mehanizacije in ali je bila vložena vloga za subvencije. Dedinja A. A. je na naroku na obravnavi 5. 5. 2022 povedala, da je plačala tretji osebi, da je preorala določene kmetijske površine, medtem ko dedič B. B. ni poskrbel za njihovo obdelavo. Po prepričanju pritožbenega sodišča vse navedene okoliščine utemeljujejo določitev dedinje A. A. za upraviteljico zapuščine.4

10. Ker tudi niso podane uradno upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

11. Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla.

1 Tako npr. VSC sklep I Cp 6/2020 z dne 19.02.2020. Pritožba sicer navaja, da je bilo takšno stališče zavzeto tudi v VSK sklep I Cp 537/2017 z dne 14.11.2017, vendar sodišče po pregledu navedenega sklepa ugotavlja, da tam instančno sodišče takšnega stališča ni zavzelo, temveč je razveljavilo sklep o določitvi upravitelja zapuščine iz razloga, ker se eden od dedičev glede osebe upravitelja ni mogel izreči in mu je bila s tem kršena pravica do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sklepa VSM I Cp 316/2021 z dne 8. 6. 2021, na katerega se sklicuje pritožba, v spletni bazi sodne prakse ni bilo mogoče najti, pritožbi pa tudi ni bil priložen, zato se pritožbeno sodišče o njem ni moglo izreči. 2 Glej VSL sklep I Cp 390/2021 z dne 15.04.2021, VSL sklep I Cp 391/2021 z dne 12.04.2021, VSL sklep I Cp 3346/2016 z dne 05.04.2017 3 VSL sklep I Cp 391/2021 z dne 12.04.2021. 4 V tem smislu tudi VSL sklep I Cp 3346/2016 z dne 05.04.2017, kjer je bila predmet dedovanja prav tako kmetija.