Jedro

Dolžnikova dolžnica je sicer specifična udeleženka izvršilnega postopka, saj se nanjo raztezajo učinki začasne odredbe, izdane na podlagi 3. točke 1. odstavka 266. člena ZIP. Vendar pa ji zakon (ZIP) ne daje pravice do pravnega sredstva (ugovora) proti sklepu o izdani začasni odredbi (tako kot tudi nima pravice do pritožbe zoper sklep o rubežu).

Izrek

1. Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Upnika sama trpita stroške svojega pritožbenega odgovora.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlogu upnikov z dne 22.9.1995 za izdajo začasne odredbe. Proti ugodilnemu delu sklepa z dne 28.9.1995, opr. št. R Ig ..... je ugovarjala dolžnikova dolžnica, vendar je sodišče prve stopnje njen ugovor ("zaradi pomanjkanja pravnega interesa") zavrglo.

Proti sklepu o zavrženju ugovora se je pritožila dolžnikova dolžnica (po pooblaščenki - odvetnici). Predlagala je razveljavitev izpodbijaneg sklepa z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

Dolžnikova dolžnica je k pritožbi priložila dokaze (priloge C 2 - C 12), ki pa jih sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa ni upoštevalo. Gre namreč za pritožbene novote (14. člen Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) v zvezi s 1. odstavkom 496.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)), za katere dolžnikova dolžnica ni izkazala (tega niti ni zatrjevala), da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti do konca postopka na prvi stopnji. V postopku zavarovanja je namreč pritožbene novote možno uveljavljati toliko časa kot v izvršilnem (244. člen ZIP) oz. pravdnem postoku (14. člen ZIP). Ker gre v konkretnem primeru za siceršnja subjekta gospodarskega spora (iz 1. točke 489. člena ZPP), novih dokazov pač ni mogoče uveljavljati šele v pritožbi (po 1. odstavku 352. člena ZPP).

Pritožba je bila vročena upnikoma, ki sta nanjo odgovorila (po pooblaščencu - odvetniku). Predlagala sta zavrnitev neutemeljene pritožbe. Pri tem sta priglasila stroške pritožbenega odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru gre za zavarovanje denarne terjatve (tolarske protivrednosti 610.755,05 ATS) z začasno odredbo. V zavarovanje te terjatve je sodišče prve stopnje (na predlog upnikov) izreklo prepoved dolžnikovi dolžnici, da dolžniku ne sme izplačati navedene terjatve, dolžniku pa prepoved, da ne sme izterjati terjatve ali z njo razpolagati (3. točka 1. odstavka 266. člena ZIP). Vsebina izdane začasne odredbe je torej enaka siceršnji vsebini sklepa, s katerim se dovoli rubež na denarno terjatev (1. odstavek 96. člena ZIP).

Ker se določbe ZIP o izvršbi smiselno uporabljajo tudi za zavarovanje (244. člen ZIP), dolžnikova dolžnica pač nima pravice ugovora zoper sklep o začasni odredbi (tako kot po 4. odstavku 96. člena ZIP nima pravice pritožbe zoper sklep o rubežu). Čeprav je dolžnikova dolžnica sicer specifična udeleženka v izvršilnem postopku oz. postopku zavarovanja, saj se nanjo razteza učinek izdane začasne odredbe, pa vseeno ne sodi v krog tistih, ki jim zakon (ZIP) daje pravico do vložitve omenjenih pravnih sredstev.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (14. člen ZIP v zvezi z 2. točko 380. člena ZPP), vendar iz drugih razlogov. Šele če bi ugotovilo, da zakon dolžnikovi dolžnici daje pravico do vložitve ugovora zoper sklep o izdani začasni odredbi, bi se namreč ukvarjalo z vprašanjem, ali je le-ta v konkretnem primeru imela pravni interes za pritožbo. Sicer pa, če dolžnikova dolžnica ni v poslovnem odnosu z dolžnikom, tudi ni videti, v čem naj bi bila z izdano začasno odredbo prizadeta v svojih pravicah.

Sodišče druge stopnje je istočasno odločilo, da upnika sama trpita stroške svojega pritožbenega odgovora. Ker odgovor na pritožbo proti sklepu v zakonu ni predviden (14. člen ZIP v zvezi s 381. členom ZPP), stroški takšnega odgovora niso potrebni stroški (po 155. členu ZPP). Zato se upnikoma tudi ne morejo priznati.