Jedro

V primeru, ko večina škode še ni odpravljena, je pravilno ugotoviti skupno škodo po merilih veljavnih na dan sojenja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici odškodnino v znesku 688.477.00 SIT in ji povrniti pravdne stroške 93.924.00 SIT z zamudnimi obrestmi od 16.6.1992 dalje do plačila. S sklepom z dne 10.7.1992 je na predlog tožnice sodbo popravilo tako, da od prisojene glavnice tečejo zamudne obresti od 26.4.1987 dalje. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in je spremenilo prvostopno sodbo glede zamudnih obresti od prisojene glavnice tako, da tečejo od 16.6.1992 dalje do plačila, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Potrdilo je prvostopne ugotovitve, da je toženec povzročil tožnici škodo z naklepnim kaznivim dejanjem in da tožnica ni soodgovorna za škodo. Potrdilo je tudi ugotovitve o obsegu in višini škode. Ker pa je bila škoda ugotovljena po cenah v času sojenja, je tožnici priznalo zamudne obresti na prisojeno glavnico od tedaj dalje.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnici škodo odpravila. Zato je upravičena do povrnitve stroškov za odpravo škode v nominalnem znesku z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje, ko je škodo odpravila. Prvostopna odločitev, s katero je bila škoda valorizirana, je zato napačna. Toženec prosi tudi za oprostitev plačila takse za revizijo. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3.odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Škoda, ki jo je toženec povzročil tožnici s poskusom požiga hiše in z uničenjem nekaterih kosov pohištva s kislino, obstoji iz več postavk. V nasprotju s tem, kar navaja toženec v reviziji, škoda doslej še ni bila v celoti odpravljena. Tožnica je postopoma belila umazane stene in pleskala stavbno pohištvo, večina škode pa po ugotovitvi obeh sodišč še ni bila odpravljena. Zato ni nujno, da bi se posamezne manjše odškodninske postavke obravnavale ločeno. V primeru, kot je obravnavani, ko gre za številne odškodninske postavke, vse pa se tičejo škode na hiši in opremi, je utemeljeno enotno obravnavanje celotne škode po cenah, ki so veljale ob sojenju in z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje. Pri tem je pomembno, da je bila doslej odpravljena škoda le v manjšem obsegu. Tak način omogoča pravilno upoštevanje plačane zavarovalnine, prav tako valorizirane na dan sojenja. Bistveno je, da se vse postavke, tiste, ki so tožencu v breme, in tiste, ki so mu v dobro, obravnavajao po enakih merilih. Ko toženec uveljavlja, da bi se upoštevali nominalni zneski posameznih računov, bi se morala enako upoštevati tudi zavarovalnina, kar pa zanj ne bi bilo ugodno. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi ugotovitve, da večina škode še ni odpravljene, pravilno ugotovili skupno škodo po merilih, veljavnih na dan sojenja, in to škodo zmanjšali za plačano zavarovalnino, prav tako valorizirano po enakih merilih. Na ta način so enako varovane koristi obeh strank. Samo tako je bilo mogoče z valorizacijo zavarovalnine enakovredno zavarovati tudi toženčeve interese. Taka odločitev obeh sodišč je v skladu z določbo 2. odst. 189. čl. ZOR.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, zato je revizijsko sodišče toženčevo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno 393.čl. ZOR).

O predlogu za oprostitev plačila taks revizijsko sodišče ni odločalo, ker je za to pristojno sodišče prve stopnje (1. odst. 173. čl. ZPP).