Jedro

vrnitev zaseženega vozila (po določilih ZKP) - zavrnjen predlog za izdajo začasne odredbe - neizkazanost verjetnosti obstoja terjatve po

272. členu ZIZ

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se predlog za izdajo začasne odredbe, (da je toženka dolžna do pravnomočne rešitve tega spora tožniku izročiti v posest in neomejeno uporabo osebni avtomobil znamke BMW, tip 118 D, letnik 2005, v 8 dneh, pri čemer ugovor zoper začasno odredbo ne bi zadržal njene izvršitve), zavrne, ker tožnik ni izkazal svoje terjatve kot verjetne.

Zoper navedeno odločitev se pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da niso bile podane zakonske predpostavke za zaseg zgoraj navedenega avtomobila, ki jih je tožnik že zelo natančno opisal in se nanje tudi večkrat skliceval, poleg tega pa se prvostopenjsko sodišče do njih niti ni opredelilo. Očitno je sprejelo navedbe toženke, da sporno vozilo utegne biti dokaz v kazenskem postopku, čeprav slednja ni obrazložila, kaj naj bi se z njim dokazovalo. Nadalje graja tudi mnenje prvostopenjskega sodišča, da je varstvo za nepravilno izvedene postopke zagotovljeno v VII. odstavku 148. členom Zakona o kazenskem postopku - ZKP. To ne more spremeniti dejstva, da za zaseg niso bili izpolnjeni zakonsko določeni pogoji ter da tožniku zaradi navedenih nezakonitosti nastaja škoda. Ni mogoče sprejeti stališča, da je toženkino zadrževanje avtomobila zakonito, saj je nenazadnje bila tudi ugotovljena istovetnost vozila, končane pa so tudi kriminalnotehnične preiskave ter da tožnik, kot lastnik vozila obstoja terjatve nastanka škode ni izkazal in da niso izpolnjene predpostavke za izdajo začasne odredbe po 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Po navedenem predlaga, da pritoženo sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, tožeči stranki (mišljeno verjetno toženki) pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopenjskega sklepa dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Pregled zadeve pokaže, da je bil tožniku s strani policije odvzet (pravilno zasežen) osebni avtomobil, ker naj bi bil predmet kaznivega dejanja, ki ga je storila tretja oseba. Tožnik je s tožbo zahteval vrnitev vozila, ki ga je kupil na podlagi določbe 92. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ in povračilo škode, poleg tega pa je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, po kateri bi mu toženka morala vrniti vozilo v posest in neomejeno uporabo. Sodišče prve stopnje je njegov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna in v obrazložitvi zajema tudi vse razloge o odločilnih dejstvih. Kot navaja že prvostopenjsko sodišče, je bil zgoraj navedeni avtomobil tožniku zasežen v skladu z določbami Zakona o kazenskem postopku - ZKP, ki se nanašajo na predkazenski postopek in sicer na podlagi razpisa iskanja ukradenega vozila v tujini, ki ga je izdala PP...., po zasegu avtomobila pa je bil zaseženi avtomobil skupaj s kazensko ovadbo izročen Okrožnemu državnemu tožilstvu v ....... Ker tudi tožnik sam navaja, da je predmetno vozilo bilo predmet kaznivega dejanja, je bil navedeni zaseg (in ne odvzem, kot zmotno navaja tožnik, ko se sklicuje na določbo 69. člena Kazenskega zakonika, ki določa, da se smejo odvzeti predmeti, ki so last storilca kaznivega dejanja in zgolj izjemoma tudi predmeti ki so last tretje osebe) v predkazenskem postopku, izveden v skladu z določbo 220. člena ZKP, ki določa, da se "predmeti, ki se morajo po kazenskem zakonu vzeti ali ki utegnejo biti dokazilo v kazenskem postopku, zasežejo in izročijo...") in torej zakonit, kot pojasnjuje že tudi prvostopenjsko sodišče. Takšen, zakoniti zaseg predmetov v zvezi s kazenskim postopkom ima za posledico začasno omejitev lastninske pravice lastnika tega predmeta.

Zaradi prirejenosti postopkov pa lastnik do konca kazenskega postopka v pravdi ne more uspešno uveljavljati vrnitve zaseženega predmeta, ampak odloča o vrnitvi tisti organ, ki vodi (pred)kazenski postopek, kar je prvostopenjsko sodišče prav tako pojasnilo. Očitka v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava in v zvezi s smiselno očitano absolutno bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ki naj bi se kazala v tem, da sodišče ni obrazložilo vseh dejstev, pomembnih za odločitev v zadevi (prvostopenjskemu sodišču očita, da ni navedlo predpostavk za zaseg vozila), sta tako neutemeljena in ju je treba zavrniti.

Glede na zgoraj navedeno je pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni izkazal svoje terjatve kot verjetne in da posledično temu tudi ni pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi

272. člena ZIZ.

Zgoraj navedeno je potem, ko pritožbeno sodišče ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev določb postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), narekovalo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in potrditev prvostopenjskega sklepa (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica tožnikovega neuspeha s pritožbo in temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ.