Jedro

Za odločitev v tej zadevi je pomembno ne le to, kaj je tožeča stranka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje trdila in predložila, temveč tudi to, česa ni. Tako tožeča stranka ni predložila računa, ki bi dokazoval opravljeno storitev (zamenjavo pnevmatike) ter dan in uro izdanega računa. Tožeča stranka sploh ni navedla, ob kateri uri se je nezgoda zgodila, prav tako tudi ni trdila, da ni bila mogoča najenostavnejša in hkrati najhitrejša rešitev (ki bi moda celo omogočila pravočasen prihod na narok) - zamenjava predrte pnevmatike z rezervno. Višje sodišče prav tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da je nenavadno, da tožeča stranka (ki ne zatrjuje, da nima ustreznega telefona, s pomočjo katerega bi lahko (tako ali drugače) zlahka pridobila telefonsko številko sodišča), sodišča ni nemudoma obvestila o nezgodi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: (I.) zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje, (II.) prekinilo postopek do pravnomočnosti sklepa o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in (III:) odložilo odločanje o pravdnih stroških za končno odločbo.

2. V pritožbi zoper sklep tožnica uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da dovoli vrnitev v prejšnje stanje.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kadar stranka iz upravičenih razlogov ni mogla sodelovati v postopku, pa so zato zanjo nastale neugodne pravne posledice, lahko doseže vrnitev v prejšnje stanje (prvi odstavek 116. člena ZPP). Ker vrnitev v prejšnje stanje negativno vpliva na zahtevo po sojenju v razumnem roku in na pravico nasprotne stranke do učinkovitega sodnega varstva, sodišče pri presoji, ali so podani upravičeni razlogi za vrnitev v prejšnje stanje ugotavlja, ali je zamudo, ki je ni bilo mogoče odvrniti, povzročil dogodek resnejše narave, ki ga ni zakrivil sam predlagatelj.

6. Pritožba neutemeljeno opozarja, da sodišče ni zaslišalo priča G. B., serviserja, ki naj bi pooblaščenki tožeče stranke priskočil na pomoč, ko se ji je na poti na narok predrla pnevmatika na vozilu. Iz zapisnika z naroka za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje je razvidno, da tožeča stranka ni pravočasno (na naroku) grajala zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanja priče, zato bi se zatrjevano kršitev v pritožbenem postopku lahko sklicevala le, če bi tožeča stranka zatrjevala, da tega prej brez svoje krivde predhodno ni mogla storiti (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

7. Zgolj zaradi tega, ker pooblaščenka tožeče stranke takoj, ko je ugotovila, da bo zaradi nepredvidenega dogodka zamudila narok, tega (po telefonu) ni sporočila sodišču, še ni mogoče šteti, da je bilo zamudo mogoče odvrniti. Vendar pa je „to ravnanje pooblaščenke vendarle koristno z vidika poznejšega dokazovanja resničnosti navedb o samem vzroku zamude. V okviru proste presoje dokazov je namreč to okoliščino mogoče upoštevati. Pri problematiki vrnitve v prejšnje stanje je najbrž življenjsko realna ugotovitev, da pogosto ne gre za to, da sodišče npr. razloga nenadne bolezni ali okvare avtomobila ne bi pravno štelo za opravičenega, pač pa gre bolj za skeptičnost sodnika glede resničnosti navedb in predloženih dokazil strank (dr. Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga,GV Založba,Ljubljana, 2005, str.481).“

8. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje izvedlo (dokaj obširen) dokazni postopek in obravnavalo in podrobno ocenilo vse izvedene dokaze. Natančno je obrazložilo, zakaj ne sprejema prikaza dogodkov na način, kot ga predstavlja tožeča stranka. Do nasprotja med posameznimi izvedenimi dokazi je sodišče prve stopnje zavzelo jasno in argumentirano stališče ter se je jasno opredelilo, katerim dokazom verjame in katerim ne, svoje ugotovitve pa je tudi dovolj obrazložilo. Posamezne dokaze je povezalo v celoto in tako po oceni višjega sodišča prepričljivo utemeljilo, zakaj ne verjame, da so se dogodki zgodili tako, kot jih v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje opisuje pooblaščenka tožeče stranke.

9. Za odločitev v tej zadevi je po oceni višjega sodišča pomembno ne le to, kaj je tožeča stranka v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje trdila in predložila, temveč tudi to, česa ni. Tako tožeča stranka ni predložila računa, ki bi dokazoval opravljeno storitev (zamenjavo pnevmatike) ter dan in uro izdanega računa. Tožeča stranka sploh ni navedla, ob kateri uri se je nezgoda zgodila, prav tako tudi ni trdila, da ni bila mogoča najenostavnejša in hkrati najhitrejša rešitev (ki bi moda celo omogočila pravočasen prihod na narok) - zamenjava predrte pnevmatike z rezervno. Višje sodišče prav tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da je nenavadno, da tožeča stranka (ki ne zatrjuje, da nima ustreznega telefona, s pomočjo katerega bi lahko (tako ali drugače) zlahka pridobila telefonsko številko sodišča), sodišča ni nemudoma obvestila o nezgodi.

10. Zaradi navedenega višje sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da pooblaščenka tožeče stranke ni zamudila naroka iz upravičenega razloga.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Višje sodišče je zavrnilo zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in zato ni bil nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).