Jedro

Zapis v izročilni pogodbi, da zidanica, ki je tudi predmet izročilne pogodbe, še ni vpisana v zemljiško knjigo, sam po sebi še ne pomeni, da bi se moral tožnikoma vzbuditi dvom (tudi) o lastništvu zemljišča, na katerem stoji zidanica. Izhajajoč iz dejstva, da je bila zidanica zgrajena že v 70-ih letih prejšnjega stoletja, in je zanjo obstajala vsa potrebna gradbena dokumentacija, tožnika pa sta za zidanico plačevala tudi davek, o njuni nedobrovernosti ni mogoče govoriti. Poleg tega lastnik sporne nepremičnine z objektivno navzven vidnimi znaki ni skušal uveljavljati svojih lastninskopravnih upravičenj v času teka priposestvovanja. Zato v priposestvovalnem obdobju niso bile ugotovljene nobene posebne okoliščine, ki bi pri pravnih prednikih oziroma tožnikih lahko vzbudile sum, da sporno zemljišče ni njihova last.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah I in II spremeni tako, da se glasi: „A. A. in B. B., oba stanujoča ..., sta na podlagi priposestvovanja lastnika parc. št. 333/2, k. o. X, vsak do ½ celote.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti njune pravdne stroške v višini 1.976,96 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 978 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika uveljavljala priposestvovanje nepremičnine s parc. št. 333/2, k. o. X (I. točka izreka). Tožnikoma je bilo v II. točki izreka naloženo povračilo 1.314,54 EUR toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev vlagata tožnika pravočasno pritožbo, v kateri uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Stališče sodišča, da v času teka priposestvovalne dobe nista bila v opravičljivi zmoti, je v popolnem nasprotju z izkazanim dejanskim stanjem, materialnim pravom in ustaljeno sodno prakso. Poudarjata, da je bila parcela njunih pravnih prednikov v zameno za zmanjšanje na zahodni in južni strani za 545 m2 povečana na severni strani za 566 m2, in sicer na račun sporne parc. št. 333. Ravno s tem namenom je bila izvedena delitev te parcele. Izpostavljata ročni zapis na listini A5, v katerem ni nikakršnega govora o sklepanju kupnih pogodb. Slednje se nanaša le na delitev parc. št. 370 in 331/1, ki s pravnima prednikoma tožnikov nista bili povezani. Poudarjata, da njuna pravna prednika za odvzeti del parc. št. 332 nista sklenila nikakršne pogodbe. Pravna prednika sta bila upravičeno v dobri veri, da sta na isti način, kot sta izgubila zemljišče na jugu in zahodu, pridobila sporno nadomestno zemljišče na severu. Sodišče ne pojasni, na kakšni pravni podlagi je del zemljišča, ki je bil pred parcelacijo nesporno last pravnih prednikov tožnikov, po parcelaciji pripadel sosednjim parcelam. Prav tako se ni opredelilo do trditve, da je bila delitev parc. št. 333 izvedena ravno z namenom ohranitve obsega parcel tožnikov oz. njunih pravnih prednikov. Tej trditvi v prid govori dejstvo, da je velikost sporne parcele približno enaka velikosti dela zemljišča, ki je bil pravnima prednikoma odvzet. V zvezi z dobro vero pravnih prednikov opozarjata, da je Kmetijsko zemljiška skupnost Občine podala soglasje k spremembi namembnosti parc. št. 332, in sicer v površini 1883 m2. Če ne bi upoštevali še površine sporne parcele, bi parcela pravnih prednikov merila zgolj 1138 m2. To pomeni, da je občina njunima pravnima prednikoma izdala soglasje za spremembo namembnosti tudi na spornem delu zemljišča. Občina je torej štela, da parc. št. 332 zajema tudi parcelo 333/2. Pomembna okoliščina, ki izkazuje dobro vero njunih pravnih prednikov, izhaja iz dejstva, da jima posesti oz. lastništva sporne parcele nikoli nihče ni oporekal. Sodišče se z dobrovernostjo tožnikov ni v zadostni meri ukvarjalo, kar predstavlja nepravilno uporabo materialnega prava, saj se mora dobrovernost priposestvovalca in njegovega pravnega prednika presojati ločeno. Zidanica, ki se nahaja na sporni parceli, je v izročilni pogodbi omenjena zato, ker sta si izročevalca v njej izgovorila določen preužitek, ne pa iz razlogov, ki jih navaja sodišče. Navedba, da zidanica še ni vpisana v zemljiško knjigo, ne predstavlja bistva IV. člena izročilne pogodbe. Kako naj bi tožnika na podlagi gole navedbe, da zidanica še ni vpisana v zemljiško knjigo, lahko sklepala na neurejenost lastniškega statusa zemljišča, na katerem zidanica stoji, sodišče ne pojasni. V zvezi z očitkom sodišča, da sta tožnika pri sklepanju izročilne pogodbe opustila raziskovalno dolžnost povprečnega kupca, je popolnoma zanemarjeno dejstvo, da nikakor ni šlo za povprečna kupca, saj sta tožnika vinograd prevzela od staršev. Pri darilih ali izročitvah nepremičnin med starši in otroki se raziskovalna dolžnost zahteva zgolj v primeru, ko je obdarjencu ali prevzemniku znano oz. mu ne bi smelo ostati neznano, da darovalec oziroma izročitelj ni posestnik nepremičnine.1 Tožnika nista imela nobenega razloga za sum, da zemljišče, na katerem stoji zidanica, ne bi bilo sestavni del parc. št. 332/1, saj zidanica stoji znotraj zakoličbe. Med parcelo tožnikov 332/1 in sporno parcelo ni nikakršnih mejnih kamnov. Tožnika sta tako v last in posest prejela parcelo 332/1, ki pa v naravi obsega tudi sporno parcelo. Parcela, torej vinograd in zidanica, že na prvi pogled predstavlja zaključeno celoto, katere meje so označene z mejnimi kamni, znotraj pa mejnih kamnov ni. Pritožnika uveljavljata kršitev določb pravdnega postopka, ker ju sodišče ni zaslišalo, čeprav sta predlog podala že na prvem naroku, torej pravočasno.

Pritožnika predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njunemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno pa predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev sprejelo na podlagi naslednjega dejstvenega substrata: - sporna parc. št. 333/2, k. o. X je nastala iz parc. št. 333 med letoma 1975 in 1979, ko se je opravljala poprava zarisa mejnih točk in delitev parcel; - zemljišče je bilo vse do leta 1993 v družbeni lastnini, do preoblikovanja družbene lastnine je tako prišlo šele s sprejemom Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov; - v istem obdobju se je tudi parcela tožnikov 332, k. o. X zmanjšala z 1683 m2 na 1138 m2; - tožnika sta posest sporne nepremičnine pridobila na podlagi izročilne pogodbe z dne 26. 1. 1994. 6. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavzelo je stališča, da tožnika nista bila v opravičljivi zmoti glede lastništva nepremičnine s parc. št. 333/2, k. o. X. Čeprav je ugotovilo, da je potrebna priposestvovalna doba potekla, je nedobrovernost tožnikov izpeljevalo iz zapisa v izročilni pogodbi o neurejenosti zemljiško knjižnega statusa zidanice. Prvo sodišče je menilo, da raziskovalna dolžnost povprečnega kupca narekuje, da ne glede na izdana dovoljenja in soglasja v upravnem postopku preveri položaj objekta in njegov zemljiško knjižni status. Zato sta se morala tožnika - upoštevaje izročilno pogodbo - zavedati, da ne razpolagata z listino, ki bi bila sposobna za vpis v zemljiško knjigo. Tudi dejstvo, da sta tožnika prejela odločbo o odmeri davka za zidanico, stoječo na sporni parceli, po oceni prvega sodišča ne izkazuje njune dobrovernosti, saj nista dokazala, da bi prejela odločbo o odmeri davka tudi za nepremičnino s parc. št. 333/2, k. o. X. Dvom v opravičljivo zmoto za sodišče predstavlja tudi zapis v listini pod B11, ki nakazuje, da sta bila tožnika seznanjena z naznanilnim listom z dne 9. 4. 1979 in sta se zavedala potrebe po sklenitvi kupnih pogodb.

7. Takšno stališče prvega sodišča pa je ob upoštevanju ugotovljenih relevantnih dejstev materialno pravno zmotno. Na dopisu, predloženem k naznanilnemu listu (priloga A5), je lastnoročni zapis. Iz zapisa izhaja, da so se stranke odločile za sporazumno zamejičenje meja med parcelami (med njimi je navedena tudi parcela tožnikov 332, k. o. X) ter se strinjajo s popravo mapnih zarisov, če bo to potrebno. Sledi zapis, da se istočasno izvršijo delitve parcelnih številk 370 in 331/1 z namenom, da se sklenejo kupne pogodbe. Kot pravilno opozarja pritožba, se zapis o kupnih pogodbah nanaša izključno na parc. št. 370 in 331/1, nikjer pa ni govora o sklepanju kupnih pogodb v zvezi s parcelami, ki so predmet te pravde. Tožnika sta trdila, da se je njuna parc. št. 332 v času poprave zarisa mejnih točk in delitev parcel zmanjšala na zahodni in južni strani, povečala pa na severni strani, in sicer na račun spornega zemljišča s parc. št. 333/2, k. o. X. Pravna prednika tožnikov sta na spornem zemljišču zgradila zidanico, pred tem pa pridobila vsa potrebna dovoljenja za gradnjo. Ker iz priloge A5 - kot je bilo že prej poudarjeno - ne izhaja, da bi moralo delitvam parcel nujno slediti pogodbeno urejanje - to velja le za parceli 370 in 331/1 - ni mogoče slediti razlogovanju prvega sodišča o védenju pravnih prednikov tožnikov, da urejanje meja in delitev zemljišč v upravnem postopku ne vpliva na zemljiško knjižno lastništvo parcel. 8. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi prvega sodišča, da se je priposestvovalna doba tožnikov iztekla 26. 1. 2004, upoštevaje dejstvo, da izročilna pogodba datira z dne 26. 1. 1994. Čas priposestvovanja se razteza v obdobje veljavnosti tako ZTLR kot tudi SPZ. To pomeni, da je treba uporabiti prehodno določbo 269. člena SPZ, ki določa, da se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, upoštevajo določbe tega zakona. V drugem odstavku 43. člena SPZ je določeno, da je za priposestvovanje potrebna dobroverna lastniška posest in priposestvovalna doba, ki za nepremičnine znaša deset let. Dobroverna in zakonita posest ter dobroverna posest po določbah ZTLR pa sta izenačena z dobroverno lastniško posestjo iz SPZ.

9. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga, da tožnika svoje dobre vere ne bi izvajala iz izročilne pogodbe, na podlagi katere sta postala lastnika nepremičnine s parc. št. 332/1, k. o. X, ter zidanice, ki se nahaja na sporni nepremičnini 333/2, k. o. X, za katero uveljavljata priposestvovanje. Po oceni pritožbenega sodišča je prvo sodišče standard skrbnosti oz. raziskovalne dolžnosti postavilo prestrogo. Zapis v IV. točki izročilne pogodbe (priloga A10) ne daje ustrezne podlage za ugotovitev nedobrovernosti posesti tožnikov. V IV. točki izročilne pogodbe je navedeno, da zidanica, ki je tudi predmet izročilne pogodbe, še ni vpisana v zemljiško knjigo. To pa samo po sebi še ne pomeni, da bi se moral tožnikoma vzbuditi dvom (tudi) o lastništvu zemljišča, na katerem stoji zidanica. Izhajajoč iz dejstva, da je bila zidanica zgrajena že v 70-ih letih prejšnjega stoletja, in je zanjo obstajala vsa potrebna gradbena dokumentacija, tožnika pa sta za zidanico plačevala tudi davek, o njuni nedobrovernosti ni mogoče govoriti, saj toženka drugih prepričljivih argumentov niti ni predstavila. Po drugi strani je treba vsebino in obseg skrbnosti, ki se pričakuje od povprečnega posestnika pri preverjanju pripadnosti stvari, uravnotežiti z obveznostmi in ravnanjem zemljiškoknjižnega lastnika, ki posesti ne izvršuje in ne uveljavlja svojih lastninskopravnih upravičenj na način, ki bi pri posestniku lahko vzbudil dvom o pripadnosti stvari.2 Pri prevzemnikih (tožnikih) bi zato morale obstajati posebne okoliščine, ki bi vzbudile sum, da njun pravni prednik ni bil lastnik stvari. Takšnih prepričljivih okoliščin pa toženka, na kateri je bilo dokazno breme, ni izkazala. Pravna prednika tožnikov sta imela sporno nepremičnino v neovirani posesti vse od 70-ih let prejšnjega stoletja dalje. Na njej sta zgradila zidanico in sporno zemljišče neovirano uporabljala. Tožnika sta za zidanico plačevala davek, zidanico pa sta pridobila na podlagi izročilne pogodbe. Lastnik sporne nepremičnine z objektivno navzven vidnimi znaki ni skušal uveljavljati svojih lastninskopravnih upravičenj v času teka priposestvovanja. Zato po presoji pritožbenega sodišča v priposestvovalnem obdobju niso bile ugotovljene nobene posebne okoliščine, ki bi pri pravnih prednikih oz. tožnikih lahko vzbudile sum, da sporno zemljišče ni njihova last. Ob takšnem dejanskem stanju bi bila naložitev dolžnosti preverjanja, če se zidanica res nahaja na nepremičnini s parc. št. 332/1, povsem nerazumna. Stališče prvega sodišča, da tožnika pri preverjanju okoliščin o lastništvu nista bila dovolj skrbna, je zato materialnopravno napačno. To pa narekuje spremembo odločitve prvega sodišča in ugoditev tožbenemu zahtevku.

10. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob upoštevanju določbe 358. člena ZPP ugodilo tožbenemu zahtevku na ugotovitev solastninske pravice tožnikov na nepremičnini s parc. št. 333/2, k. o. X. Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 360. člena ZPP presojalo le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

11. Sprememba sodbe narekuje tudi spremembo stroškovne odločitve sodišča prve stopnje v II. točki izreka. Po spremembi sodbe sta tožnika s svojim zahtevkom uspela, zato jima mora toženka na podlagi določila prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona povrniti stroške postopka, ki so jima nastali pred sodiščem prve stopnje. Toženka je dolžna tožnikoma povrniti 1.976,96 EUR pravdnih stroškov. Ti obsegajo nagrado za sestavo tožbe in treh pripravljalnih vlog, zastopanje na narokih, odsotnost iz pisarne, potne stroške, stroške sodnih taks, materialne stroške in 22 % DDV.

12. Tožnika sta s pritožbo uspela, zato jima je toženka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v višini 978 EUR, ki obsegajo nagrado za sestavo pritožbe, sodne takse, administrativne stroške ter 22 % DDV.

1 Primerjaj VSL II Cp 1260/2009. 2 Primerjaj VS sklep II Ips 357/2013.