Jedro

Starši se pri oceni svojih možnosti, da prispevajo k preživljanju otrok, ne morejo sklicevati na svoje kreditne obveznosti. Zavezanec mora preživnino plačevati v denarju in na roke zakonitemu zastopniku upravičenca. Če upravičencu daje žepnino ali mu kupuje stvari ali neposredno poravnava stroške, s tem ne izpolnjuje svoje preživninske obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (3. in 5. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na tožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in njuna mld. otroka Ajdo. in Arneja dodelilo v vzgojo in varstvo tožnici, tožencu pa je naložilo, naj zanju na roke njuni zakoniti zastopnici plačuje mesečno preživnino, in sicer od 1.6.1999 do 31.8.1999 in nato od izdaje sodbe dalje za Ajdo v znesku 45.000,00 SIT in za Arneja. v znesku 30.000,00 SIT, od 1.9.1999 do izdaje sodbe pa za Ajdo v znesku 24.000,00 SIT in za Arneja v znesku 16.000,00 SIT. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je dolžan plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče pa do vsakega 5. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Od vsakokratne valorizacije dalje je dolžan plačevati preživnino po obvestilu CSD. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške. Proti takšni sodbi se v delu, v katerem mu je naloženo plačevanje preživnine in v odločbi o stroških pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče ugotovilo, da tožnica zasluži okoli 140.000,00 SIT, toženec pa okoli 237.000,00 SIT. Toženec ima sedaj olajšave za mladoletne otroke, kar nedvomno vpliva na višino plače, toženka pa je izpovedala, da bo odslej ona uveljavljala olajšave po Zakonu o dohodnini. Plača toženca se bo zmanjšala za približno 17.000,00 SIT, če ne bo uveljavljal olajšav za otroka, medtem ko se bo plača tožnice dvignila na približno 157.000,00 SIT in 6.600,00 SIT otroškega dodatka. Tožnica tudi prejema regres v višini 140.000,00 SIT, toženec pa 68.176,00 SIT. Zmožnosti pravdnih strank se tako bistveno razlikujejo od tistih, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede potreb otrok izpodbijana sodba nima razlogov. Sodišče je le ugotovilo, da so povprečni življenjski stroški za osnovnošolca po podatkih Ministrstva za delo 42.107,00 SIT. Načeloma se je s tem zneskom mogoče strinjati. Seveda vsebujejo povprečni stroški tudi stroške za določene dodatne dejavnosti in jih ni potrebno posebej prištevati, sodišče pa je prištelo mld. Ajdi še najmanj 14.000,00 SIT za ples. Znesek mesečnih stroškov za oba otroka bi lahko znašal največ 85.000,00 SIT in tudi tožnica je navedla znesek 87.200,00 SIT. Sodišče je določilo višji znesek, kot je potrebno. Očitno je, da bo Ajda prenehala s treningi plesa. V vsakem primeru so stroški za ples v višini 14.000,00 SIT maksimalni. Toženec se nadalje ne strinja, da je dolžan prispevati 75% k preživljanju otrok. Glede preživnine za čas od 1.6.1999 do 31.8.1999 je potrebno upoštevati, da je imel toženec otroke na morju v času od 24.6.1999 do 17.7.1999 izključno na svoje stroške. Toženec je skrbel za otroke do 25.7.1999, kot da družinska skupnost še obstaja. Odtlej pa je plačeval 35.000,00 SIT mesečno za oba otroka. Poleg tega je predložil račune, da je od avgusta 1999 do srede januarja 2000 namenil za obleke otrok, njihovo letovanje, igrače, mobilni telefon znesek 123.139,30 SIT oziroma 20.523,20 SIT mesečno. Plačeval je žepnino v višini 2.500,00 SIT mesečno in stanovanjske stroške in potrebščine, kot so prašek in čistila, za vse člane bivše družine. Zato ni dolžan plačati ničesar za čas do izdaje sodbe. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ima toženec visoke kreditne obveznosti, ki izvirajo iz časa trajanja zakonske zveze, in je njegov razpoložljivi dohodek tako 103.842,00 SIT. Še plačilo preživninske obveznosti v znesku 75.000,00 SIT od 1.6.1999 bi ga pripeljalo v brezizhoden položaj. Toženec ima otroka pri sebi tudi vsako sredo popoldne in vsak drugi vikend ter izmenično za počitnice in praznike. Otrokoma bi želel tudi sam kaj kupiti. Sinu je po zadnji obravnavi tudi plačal smučarski tečaj, za kar prilaga potrdilo. Toženec še navaja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, kateri dokazi so bili upoštevani glede na to, da so bile predložene številne listine. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje zavrne kot neutemeljeno. Toženec je nato vložil še odgovor na odgovor, vendar sodišče druge stopnje te vloge ni upoštevalo, saj Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) kot vlogi pritožbenega postopka predvideva le pritožbo in odgovor nanjo. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in na podlagi določbe 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89) tožencu naložilo plačevanje primerne preživnine za mladoletna otroka Ajdo in Arneja. Pri tem ni kršilo določb pravdnega postopka ne v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kar v pritožbi uveljavlja toženec, ne katere druge od določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je navedlo vse listinske in druge dokaze, na katere je oprlo svoje ugotovitve o odločilnih dejstvih, in pojasnilo, katerim in zakaj ni moglo slediti. Sodišče druge stopnje sledi razlogom sodišča prve stopnje tako glede ugotovljenih možnosti vsake od pravdnih strank kot potreb obeh mladoletnih otrok. Zmotno je toženčevo stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tožničino navedbo, da bo uveljavljala za otroka olajšave po Zakonu o dohodnini, tako da naj bi se njeni dohodki ustrezno zvišali, toženčevi pa znižali. Toženec bo upravičen uveljavljati plačevanje preživnine za otroka, ki sta zaupana v varstvo in vzgojo materi. Prav tako ni odločilnega pomena za presojo o možnostih vsakega od staršev, da prispeva k preživljanju svojih otrok, toženčeva navedba o višini regresa, ki sta ga prejeli stranki. Gre za enkraten prejemek v letu in v znesku 140.000,00 SIT za tožnico ter 68.176,00 SIT za toženca ne more vplivati na ugotovitev sodišča prve stopnje o višini in razmerju med dohodki pravdnih strank. Kolikor pa se toženec sklicuje na svoje slabše možnosti zaradi odplačevanja kreditov, sodišče druge stopnje odgovarja, da ima obveznost plačevanja preživnine prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in stroški, razen tistimi, ki so potrebni za nujno preživljanje samega zavezanca. Tudi po plačilu mesečne preživnine za oba otroka v znesku 75.000,00 SIT, ostane tožencu dovolj sredstev za lastno preživljanje, zato ni utemeljen njegov ugovor, da se bo znašel v brezizhodnem položaju. Poleg tega kreditno razmerje predpostavlja vzajemnost obveznosti, tako da pomeni na drugi strani za toženca kot kreditojemalca tudi povečanje premoženja in ne le obremenitev njegovih dohodkov. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, na kakšen način je ugotovilo mesečne potrebe mld. Arneja v višini 40.000,00 SIT in mld. Ajde v višini 60.000,00 SIT. Pojasnilo je, da ni moglo slediti navedbam strank in predloženim specifikacijam, saj so nenatančne in niso podkrepljene z ustrezno dokumentacijo. Glede na standard, ki sta ga otroka uživala pred razvezo, to je dohodke njunih staršev v skupni višini 380.000,00 SIT, pa je presodilo, da so njune potrebe vsaj povprečne, pri čemer znašajo povprečni mesečni stroški za osnovnošolca 42.107,00 SIT. Tudi sodišče druge stopnje poudarja, da se preživnina določi tako glede na potrebe otrok kot možnosti staršev, ki v konkretnem primeru lahko prispevajo za preživljanje otrok v večjem obsegu. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno upoštevalo starostno razliko med otrokoma in zato večje potrebe starejše Ajde ter posebej dejstvo, da se Ajda ukvarja s plesom. Ali bodo ti stroški nastajali tudi v bodoče, je za odločitev v tej zadevi brez pomena, njihovo višino pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi podatkov plesnega kluba, upoštevaje še potrebno obutev in obleko; pa tudi toženec v pritožbi ne nasprotuje temu, da bi vsaj kot maksimalni ti stroški ne znašali 14.000,00 SIT mesečno. Glede na tako ugotovljene možnosti staršev in potrebe otrok, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je toženec dolžan s svojim prispevkom pokrivati večji, to je 75% delež stroškov za preživljanje otrok. Njegovi dohodki so bistveno večji, saj prejema mesečno plačo v višini 237.000,00 SIT, tožnica pa v višini 140.000,00 SIT in 6.600,00 SIT otroškega dodatka. Poleg tega sta otroka zaupana materi v varstvo in vzgojo, tako da bo zanju skrbela tudi s svojim neposrednim delom. Kar zadeva toženčevo vztrajanje, da je v času do izdaje sodbe prispeval k preživljanju otrok, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da žepnine in daril glede na njihov namen in naravo ni mogoče šteti za prispevek k preživljanju. Enako velja za stroške, ki so tožencu nastali in mu utegnejo še nastati ob preživljanju skupnih počitnic, praznikov, vikendov oziroma sploh časa, namenjenega njegovim stikom z otroki. Tudi prispevek k stroškom stanovanja in potrebščinam (kot so čistila, prašek in mila) v tem obdobju ne more odločilno vplivati na višino njegovega prispevka k preživljanju otrok. Pač pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je toženec v času od 1.9.1999 do izdaje sodbe plačeval mesečno po 35.000,00 SIT za oba otroka skupaj, in mu v plačilo naložilo le razliko do polne preživnine; medtem je zmotno toženčevo nadaljnje stališče, da je zneske plačeval za nazaj, saj se preživnina, skladno z njenim namenom, plačuje za naprej. Glede toženčeve navedbe, da je sinu Arneju plačal smučarski tečaj in bi otrokoma tudi v prihodnje rad kaj sam kupil, pa se sodišče druge stopnje sklicuje na že zapisane razloge, da pri tem ne gre za izpolnjevanje preživninske obveznosti; le-to je dolžan izpolnjevati v denarju. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o toženčevih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o pritožbi. Da tožnica sama nosi stroške odgovora na pritožbo, pa je sodišče druge stopnje odločilo, ker odgovor ni prispeval k reševanju pritožbe in tako stroški, nastali z njim, niso bili potrebni za pravdo (1. odstavek 155. člena ZPP in 1. odstavek 165. člena ZPP).