Jedro

Tožena stranka je v postopku podala ugovor zaradi napak izvršenega posla in je v skladu z drugim odstavkom 635. člena OZ uveljavljala pravico do znižanja plačila. To plačilo se v skladu z že navedenim 640. členom OZ zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo imelo izvršeno delo z napako. Način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ko je dejansko ugotavljalo stroške odprave napak, ne predstavlja znižanja plačila v skladu s 640. členom OZ, prav tako takšen način odprave napak po drugem odstavku 635. člena OZ ne pride v poštev.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni: - v 1. odstavku I. točke izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 77068/2010 z dne 6. 4. 2010 ostane veljavi v I. odstavku izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.439,00 EUR (namesto 559,00 EUR).

- v 2. odstavku I. točke izreka tako, da se v preostalem delu v 1. odstavku izreka sklep o izvršbi z dne 4. 6. 2010 razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne za znesek 1.250,00 EUR (namesto 2.130,00 EUR).

- v III. točki izreka (odločitev o stroških pravdnega postopka) tako, da se ta pravilno glasi: Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 167,11 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka do plačila.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem, delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 77068/2010 z dne 4. 6. 2010 delno vzdržalo v veljavi in sicer glede plačila zneska 559,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2009 in glede izvršilnih stroškov v znesku 80,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 6. 2010 dalje do plačila. V preostalem delu je v 1. odstavku izreka navedeni sklep o izvršbi za znesek 2.130,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi razveljavilo (1. in 2. odstavek I. točke izreka). Tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi J. P. na plačilo 3.689,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011 do plačila je zavrnilo (II. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti stroške pravdnega postopka v višini 1.614,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in sicer zoper I. in III. točko izreka sodbe ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da navedeni sklep obdrži v veljavi za znesek 2.589,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške ter ustrezno spremeni tudi odločitev glede pravdnih stroškov v III. točki izreka. Pritožuje se torej glede 2.030,00 EUR. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov. Glede stvarnih napak v zvezi z izvršenim delom tožeče stranke je sodišče ugotovilo tudi, da so bili nekateri tlakovci okrušeni ter da je prišlo do posedanja tlakovcev. Sodišče je navedlo, da tudi sam izvedenec ni mogel z gotovostjo zatrditi, kdaj so okrušitve na tlakovcih nastale, lahko bi se pojavile tudi kasneje, torej po prevzemu del. Da bi šlo za stvarno napako izvedenega dela, bi morale okrušitve obstajati že v času polaganja tlakovcev. Zaključek sodišča o obstoju stvarnih napak je zato materialnopravno napačen. Da bi bili tlakovci okrušeni že v času polaganja, bi glede tega, ali je v zvezi s tem podana stvarna napaka ali ne, sodišče moralo odločiti na podlagi dokaznega bremena. Prav tako ne gre za stvarno napako v primeru posedanja tlakovcev. Ugotovljeno odstopanje je v okviru tolerance, tudi v tem primeru ni podana stvarna napaka izvedenega dela s strani tožeče stranke. Granulacija sama v ničemer ne vpliva na samo kvaliteto izdelave dvorišča, saj je posedanje v konkretnem primeru v okviru tolerance. Sodišče je zato zmotno ugotovilo, da je zaradi neustrezne granulacije in okruškov tlakovcev podana manjvrednost dela za 1/3. Glede ostalih napak izvedenih del tožeča stranka navaja, da se strinja zgolj s stvarno napako, ki se nanaša na ugreznine pred garažo in v zvezi s katero je sodišče ugotovilo, da znaša strošek odprave te napake 100,00 EUR. Glede preostalih dveh postavk, to je popravila jaška in popravila neravnih zaključkov, pa navaja, da tožena stranka v zvezi s tema dvema pomanjkljivostima ni opravila notifikacije napak, zaradi česar ni upravičena, da v zvezi s tem uveljavlja manjvrednost del. Predložila ni nikakršnih dokazil in tudi v vlogah ni navajala, da bi opravila notifikacijo teh dveh napak. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko ugotavlja, da je bila notifikacija opravljena pravočasno, v zvezi s tem ni bilo ne trditvene podlage niti notifikacije. Sodišče je zato neupravičeno znižalo plačilo v višini stroškov sanacije teh dveh napak, to je v skupni višini 220,00 EUR. Tožeča stranka ugovarja tudi samemu metodološkemu ugotavljanju manjvrednosti izvedenih del in v zvezi s tem uveljavlja zmotno uporabo 640. člena OZ. Sodišče je neupravičeno od zahtevka tožeče stranke odbilo tudi znesek 660,00 EUR na račun ponovnega polaganja tlakovcev na delu dvorišča, kjer so bili odstranjeni. Tega zahtevka ni mogoče opredeliti kot jamčevalnega zahtevka, tlakovci so bili prvotno položeni in šele kasneje odstranjeni. V tem delu ne gre za zahtevek iz naslova stvarnih napak in posledično manjvrednost izvedenih del, sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedeni znesek 660,00 EUR iz naslova manjvrednosti odbilo od zahtevka tožeče stranke na plačilo. Tožena stranka namreč ni ugovarjala količini izvedenih del. Strošek ponovnega polaganja tlakovcev pa se ne more kvalificirati kot stvarna napaka. Nadalje tožeča stranka ugovarja še generalno pomanjkljivo trditveno podlago tožene stranke. Ta ni podala navedb o tem, koliko naj bi znašala vrednost izvedenih del tožeče stranke z napakami, sodišče je ugotavljalo manjvrednost izvedenih del v zneskih, ki niso bili ustrezno podprti s trditveno podlago tožene stranke. Sodišče bi zato moralo sklep o izvršbi vzdržati v veljavi za znesek 2.589,00 EUR s pripadki in ga razveljaviti le za znesek 100,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Posledično je napačna tudi odločitev o višini povračila pravdnih stroškov, saj bi sodišče moralo uspeh tožeče stranke oceniti na 96 %, uspeh tožene pa na 4 %. Sodišče je toženi stranki tudi neupravičeno v celoti priznalo stroške izvedenca v višini 1.548,00 EUR, saj tudi ti stroški v celoti nosijo usodo celotnega uspeha dokazovanja. Te stroške je sodišče upoštevalo v zvezi z nasprotno tožbo, s to tožena stranka ni uspela, zato ji tudi ti stroški ne gredo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev. Navaja še, da je izvedenca predlagala že pred vložitvijo nasprotne tožbe in mnenja ni podal v zvezi z nasprotno tožbo tožene stranke, ampak v zvezi s tožbenim zahtevkom tožeče stranke. Sodišče je pravilno in skladno z izvedenskim mnenjem ugotovilo manjvrednost opravljenega dela v znesku 2.130,00 EUR in za ta znesek zavrnilo tožbeni zahtevek.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo 640. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Tožena stranka je namreč v postopku podala ugovor zaradi napak izvršenega posla in je v skladu z drugim odstavkom 635. člena OZ uveljavljala pravico do znižanja plačila. To plačilo se v skladu z že navedenim 640. členom OZ zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo imelo izvršeno delo z napako. Način, kot ga je uporabilo sodišče prve stopnje, ko je dejansko ugotavljalo stroške odprave napak, ne predstavlja znižanja plačila v skladu s 640. členom OZ, prav tako takšen način odprave napak po drugem odstavku 635. člena OZ ne pride v poštev.

6. Tožeča stranka zato v pritožbi utemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o znižanju plačila tožeči stranki v višini stroškov odprave napake oziroma popravila jaška in popravila neravnih zaključkov, v skupni višini 220,00 EUR. Prav tako utemeljeno navaja, da pravočasna notifikacija glede teh dveh zatrjevanih napak, kot tudi trditvena podlaga v zvezi s tem v postopku ni bila podana. Tožeča stranka navedenega sploh ni uveljavljala kot napake, pač pa je to ugotavljalo s pomočjo izvedenca sodišča prve stopnje samo ob njegovem zaslišanju. Plačilo tožeči stranki je iz navedenih razlogov neutemeljeno znižalo oziroma je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljeno zavrnilo. Enako velja glede zneska 660,00 EUR, ki se nanaša na ponovno polaganje tlakovcev in glede katerega tožeča stranka utemeljeno navaja, da se navedeno ne more kvalificirati kot stvarna napaka izvedenih del in ne gre za jamčevalni zahtevek, drugačne trditvene podlage glede tega zneska pa tožena stranka v postopku ni podala. Za znesek 660,00 EUR je sodišče prve stopnje plačilo tožeči stranki prav tako neutemeljeno znižalo in zahtevek neutemeljeno zavrnilo.

7. Stroška odprave ugreznine pred garažo v višini 100,00 EUR tožeča stranka ne izpodbija in ni predmet presoje v pritožbenem postopku.

8. Neutemeljena pa je po oceni sodišča druge stopnje pritožba v delu, ko tožeča stranka izpodbija odločitev in zaključek sodišča prve stopnje glede manjvrednosti dela za 1/3, kar znaša 1.150,00 EUR, zaradi neustrezne granulacije in okruškov tlakovcev. Najprej ne drži, da bi morale okrušitve obstajati že v času polaganja tlakovcev in ne kasneje, da bi šlo za stvarno napako izvedenega dela, saj se napake v skladu s 634. členom OZ lahko pokažejo tudi pozneje. Nadalje je neutemeljena navedba, da v primeru posedanja tlakovcev ne gre za stvarno napako, iz razloga, ker je ugotovljeno odstopanje na razdalji 4 m in sicer 7,7 mm v okviru dopustnega odstopanja oziroma v okviru tolerance (10 mm). Pojasnila glede tolerance je namreč izvedenec navedel v zvezi s prometnimi površinami oziroma cestami, medtem ko je navedel tudi, da pri dvoriščih standarda ni oziroma bi bil standard lahko nič. Odločilno je, kaj stranke sprejemajo in kaj ne. Izvedenec je pojasnil, da so nivojske razlike pri konkretnih tlakovcev na meji (standarda za prometne površine). Glede na to, da je šlo za privatno dvorišče, pa je sodišče prve stopnje v skladu z izvedeniškim mnenjem in oceno izvedenca, da je bilo delo izvedeno pomanjkljivo in ne povsem po gradbenih standardih, pravilno zaključilo, da delo v celoti ni bilo izdelano tako kvalitetno, da bi zadostilo pričakovanemu standardu kvalitete dobrega strokovnjaka, kar je tožeča stranka pri sklepanju pogodbe in izvedbe del pri toženi stranki bila. Tožeča stranka je odstopila od nivoja izvedbi del, ki se od nje kot profesionalne pravne osebe, ki v pravnem prometu ponuja svoje gradbene storitve na trgu, pričakuje. Zaradi neustrezne podlage (neustrezno izdelane t.i. posteljice, kar v pritožbi ni izpodbijano), je posledično ob stiku z naravnim kamnom prišlo do posedanja. Kljub temu, da ni bilo mogoče ugotoviti, ali so bili tlakovci okrušeni že v času polaganja oziroma ali so se okrušili pri posedanju, gredo glede na že navedeno, okruški v breme tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je v tem delu utemeljeno sledilo izvedencu, ki je manjvrednost dela iz naslova neustrezne granulacije in okruškov tlakovcev ocenil na 1.150,00 EUR. Za ta znesek je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo (sklep o izvršbi je v tem delu razveljavilo).

9. Pritožba utemeljeno navaja tudi, da je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da se toženi stranki v celoti priznajo stroški za izvedenca v višini 1.548,00 EUR. Tudi ti stroški namreč nosijo usodo uspeha v pravdnem postopku. Ne drži sicer, da je sodišče te stroške sploh neutemeljeno priznalo, saj je bil izvedenec predlagan ne le v zvezi z nasprotno tožbo, pač pa tudi v zvezi z ugovorom tožene stranke na znižanje plačila. Tudi te stroške je torej potrebno toženi stranki priznati v skladu z njenim uspehom v postopku.

10. Glede na obrazloženo in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi delno ugodilo in sodbo spremenilo, delno pa jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, kot to izhaja iz izreka sodbe (353. in 358. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

11. Glede na spremembo sodbe je spremenjen uspeh pravdnih strank. Tožeča stranka je uspela z zahtevkom po tožbi s 54 %, tožena stranka pa s 46 %. Sama odmera stroškov ni izpodbijana. Glede na stroške tožeče stranke v višini 820,25 EUR in upoštevaje uspeh s tožbo znaša znesek, ki ji ga je dolžna povrniti tožena stranka 442,94 EUR, iz naslova nasprotne tožbe ji je tožena stranka dolžna povrniti 742,12 EUR, 406,26 EUR pa iz naslova pritožbenih stroškov (saj se je pritožila glede nasprotne tožbe, s katero je tožena stranka v celoti propadla). Tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki povrniti 46 % od 783,11 EUR stroškov po tožbi, kar znaša 360,23 EUR. Poleg navedenega pa še 690,22 EUR iz naslova izvedenca (46 % teh stroškov), 373,76 EUR pa predstavlja 46 % neizpodbijanih pritožbenih stroškov (pritožba glede zahtevka po tožbi). Skupno je torej tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 1.591,32 EUR, tožeča stranka pa je dolžna povrniti toženi stranki 1.424,21 EUR, po medsebojnem pobotanju pa je tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti 167,11 EUR pravdnih stroškov. Odločitev o vseh teh stroških temelji na 154. členu ZPP.

12. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka temelji na 165. in 154. členu ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela približno glede polovice v pritožbi izpodbijanega zneska glavnice in delno v stroškovnem delu, zato je sodišče druge stopnje odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške tega pritožbenega postopka.