Jedro

Tožnica je s tožbo uveljavljala škodo zaradi izgubljenega dobička oziroma dohodka in tožnica ima prav, da v takšnem primeru pride v poštev v sodni praksi uveljavljano pravilo o zastaranju sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, po katerem pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pretrga zastaranje za naslednje istovrstne bodoče terjatve.

Izrek

I. Pritožbam tožeče stranke in toženih strank se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem in zavrnilnem delu, v točkah I in II izreka glede odločitve o premoženjski škodi za znesek 3.390,98 EUR in za tek zakonskih zamudnih obresti za ta znesek od 4. 5. 2006 dalje do plačila, razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem še izpodbijanem a nerazveljavljenem delu se pritožbe tožeče in toženih strank zavrnejo in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta prvi toženec in drugi toženec dolžna v 15 dneh nerazdelno plačati tožnici 34.590,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2006 dalje do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je tudi, da bo o stroških pravdnega postopka odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno prvostopenjsko odločitev se pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica v pritožbi uveljavlja, da je po njenem prepričanju višina odškodnine po posameznih kategorijah nematerialne škode, ki jo je v plačilo tožencem naložilo sodišče, prenizka in ne predstavlja pravične denarne odškodnine, kot to določa 179. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tako meni, da bi ji prvostopenjsko sodišče glede na utrpele poškodbe in telesne bolečine ter neugodnosti v času zdravljenja moralo prisoditi celotno zahtevano odškodnino v višini 22.000,00 EUR iz tega naslova. Tožnica podlago za dosojo odškodnine v zahtevanem znesku 22.000,00 EUR vidi v podanem izvedenskem mnenju izvedencev K. M. v L. (v nadaljevanju izvedensko mnenje), ki ga je v postopku pridobilo prvostopenjsko sodišče. Tožnica prav tako meni, da višina prisojene odškodnine za prestani strah v znesku 1.200,00 EUR zanjo ne predstavlja pravične denarne odškodnine iz tega naslova, saj je bil pri njej glede na utrpele poškodbe in posledice le teh ves čas prisoten strah za izid zdravljenja, intenzivnost in trajanje tega strahu pa sta bila vsekakor takšna, da tožnico upravičujeta do celotne vtoževane odškodnine iz tega naslova v višini 4.000,00 EUR. Tožnica nadalje meni, da ji gre celotna vtoževana odškodnina v višini 15.000,00 EUR tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, saj so trajne posledice utrpelih poškodb pri tožnici takšne, da upravičujejo višino vtoževane odškodnine.

Tožnica glede premoženjske škode uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče, ki je zahtevku iz naslova premoženjske škode v višini 3.390,98 EUR ugodilo, neutemeljeno zavrnilo višji zahtevek iz tega naslova za dodatnih 4.663,69 EUR, ker bi naj zahtevek v tem delu že zastaral. Meni, da je odločitev sodišča nepravilna, saj je tožnica odškodnino iz naslova premoženjske škode - izgube na dohodku pravočasno zahtevala že ob vložitvi tožbe. Tudi iz sodne prakse izhaja stališče, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje povračila nadaljnjih škod. Zgolj v primeru zastaranja prve škode preneha pravica zahtevati povrnitev kasneje nastalih enakovrstnih škod.

Tožnica zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi tudi v izpodbijanem delu, s stroškovno posledico za toženca.

4. Prvi toženec se pritožuje zoper višino odmerjenih odškodnin za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti, saj meni, da sta ti odmerjeni previsoko, ker odstopata navzgor od primerljive sodne prakse glede na posledice škodnega dogodka, ki so se odrazile v telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem.1 Prvi toženec se pritožuje tudi zoper odločitev o premoženjski škodi, ker je prvostopenjsko sodišče odločilo, da morata prvi toženec in drugi toženec tožnici plačati celoten bruto znesek 3.930,98 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2006 dalje do plačila. Prvostopenjsko sodišče bi moralo določiti višino neto zneska oziroma odločiti, da sta toženca dolžna tožnici plačati 3.390,98 EUR na način, da od tega zneska akontirata dohodnino, saj tožnica ni upravičena do izplačila celotnega bruto zneska.

Prvi toženec zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v točki I izreka spremeni tako, da znesek 34.590,98 EUR zniža na 19.203,24 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico za tožnico.

5. Drugi toženec se prav tako pritožuje zoper višino odmerjenih odškodnin po istih postavkah, kot prvi toženec, saj meni, da sta ti previsoki, izpodbija pa tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je tožencema naložilo v plačilo tudi obresti od dosojenega bruto zneska za premoženjsko škodo 3.390,98 EUR, saj lahko zakonske zamudne obresti tečejo zgolj od neto zneska.

Drugi toženec uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker ni pojasnilo protislovnih navedb o tem, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica analgetikov več ne jemlje, sama pa je izpovedala, da jih jemlje. Sodba prvostopenjskega sodišča tudi ne opredeljuje pojma neugodnosti, ki jih je tožnica prestala zaradi utrpelih poškodb. V zvezi s prisojeno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi tožničine težave s sluhom, ki jih izvedenec ni razjasnil, pa ga sodišče ni pozvalo na dodatna pojasnila. Utemeljitev odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti tudi nima dokazne ocene o tem, na katerih relevantnih dejstvih iz izvedenskega mnenja, ki podpirajo tožničine navedbe, temelji. Prvostopenjsko sodišče se tudi ni opredelilo do tožničine odpovedi pravici do invalidske upokojitve in glede njene zmožnosti do dela.

Drugi toženec zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi za nadaljnjih 14.000,00 EUR ter glede zneska, od katerega tečejo obresti pri premoženjski škodi, s stroškovno posledico za tožnico.

6. Tožnica je na pritožbi prvega toženca in drugega toženca odgovorila in se zavzema za njuno zavrnitev, prvi toženec in drugi toženec pa na pritožbo tožnice nista odgovorila.

7. Pritožbe so delno utemeljene.

8. Sodišče prve stopnje je v postopku odmerilo tožnici odškodnino za utrpelo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, kot posledico poškodb utrpelih v škodnem dogodku dne 10. 10. 2003. Toženca sta dne 10. 10. 2003 v osnovni šoli v P. organizirala in izvedla krvodajalsko akcijo, tožnico pa je kot krvodajalko po odvzemu krvi obšla slabost, na možnost katere ni bila vnaprej opozorjena, tožnica je kolabirala in se hudo telesno poškodovala, saj je utrpela udarnino glave, zlom baze lobanje in pretres ter udarnino možganov. Od prvega toženca in drugega toženca je zahtevala odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 22.000,00 EUR, za prestani strah 4.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 15.000,00 EUR in za izgubljeni dobiček 8.054,68 EUR (neto). Da je tožbeni zahtevek po temelju v celoti utemeljen, je s sodbo II Ips 32/2017, z dne 12. 10. 2017, odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije, tako da je predmet te pritožbene obravnave le višina odmerjenih odškodnin tožnici za utrpelo nepremoženjsko in premoženjsko škodo.

O premoženjski škodi:

9. Tožnica je zvišala tožbeni zahtevek za premoženjsko škodo in zahtevala odškodnino zaradi izgubljenega dobička v višini 8.054,68 EUR (neto), prvostopenjsko sodišče pa ji je prisodilo le prvotno vtoževani znesek v višini 3.390,98 EUR (bruto) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2006 dalje, v presežku, do vtoževanega, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Navedlo je, da so vsakršni dodatni zahtevki, ki jih tožnica uveljavlja iz obdobja med 1. 9. 2005 in 31. 7. 2007, zastarani.

10. Pregled spisovnega gradiva pokaže, da je tožnica dne 22. 1. 2018 glede premoženjske škode dodatno zahtevala še odškodnino za škodo, ki ji je nastala v obdobju od 1. 9. 2005 do 31. 7. 2007, ko je bila zaposlena za polovični delovni čas in je za drugo polovico prejemala invalidsko nadomestilo ter je zato imela izgubo pri dohodku v bruto znesku 14.258,72 EUR. Tako je poleg izgube pri dohodku zaradi bolniškega staleža v obdobju od 10. 10. 2003 do 24. 4. 2005, za katerega je v tožbi postavila zahtevek v znesku 3.390,98 EUR (bruto), zahtevala še povrnitev izgube pri dohodku za čas, ko je bila polovično zaposlena ter je tožbeni zahtevek iz dotedanjih 3.390,98 EUR (bruto) povečala na 8.054,68 EUR (neto).

Prvostopenjsko sodišče je spremembo tožbe v smislu zvišanja tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo dopustilo, kar pritožbeno ni sporno. Pritrditi je tožnici, da sprememba tožbe v tem delu, ni imela nobenega učinka na tek zastaralnih rokov glede zvišanja tožbenega zahtevka za premoženjsko škodo. Tožnica je s tožbo uveljavljala škodo zaradi izgubljenega dobička oziroma dohodka in tožnica ima prav, da v takšnem primeru pride v poštev v sodni praksi uveljavljano pravilo o zastaranju sukcesivno nastajajoče premoženjske škode, po katerem pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pretrga zastaranje za naslednje istovrstne bodoče terjatve. Tožnica ob vložitvi tožbe 5. 5. 2006 tudi ni razpolagala s podatki o izgubljenem dobičku za celotno obdobje, ko je bila zaposlena za polovični delovni čas, ki je iztekel z 31. 7. 2007. Tožnica je tako s pravočasno vložitvijo tožbe za plačilo izgubljenega dobička zavarovala zastaralni rok tudi za terjatev, z dne 22. 1. 2018, saj prav tako gre za terjatev iz naslova izgubljenega dobička, zato zahtevek v tem delu ni zastaral.2

11. Zaradi navedenega je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava glede tožnici nastale premoženjske škode dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more izvesti postopka, saj bi o tem delu zahtevka odločalo prvič, zato je sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

12. Sodišče prve stopnje bo pri odločitvi o odškodnini za premoženjsko škodo upoštevalo, da je odškodnina za izgubljeni dobiček obdavčljiva (5. točka 27. člena Zakona o dohodnini - v nadaljevanju ZDoh-2) oziroma, da se od nje plača dohodnina. Tožnikova dohodninska obveznost iz tega naslova pa v skladu s 15. členom ZDoh-2 nastane šele z izplačilom. Obračun akontacije in plačilo v korist javnih prihodkov mora izvršiti že izplačevalec obdavčljivega dohodka (127. člen ZDoh-2), v danem primeru toženca. Tožnik je torej upravičen do odškodnine za izgubljeni dobiček v neto znesku, od katerega tečejo tudi zakonske zamudne obresti.3 O nepremoženjski škodi:

13. Kriteriji za odmero denarne odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti so določeni v 179. in 182. členu OZ. Sodišče prisodi pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa četudi premoženjske škode ni, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Pri odločanju o višini odškodnine mora sodišče upoštevati tako subjektivno merilo (okoliščine konkretnega primera), kakor tudi objektivno merilo (sodno prakso v podobnih primerih ob medsebojnem primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin, primerljivih z obsegom obravnavane škode).

14. Pritožbeno grajane so odmerjene odškodnine po vseh postavkah, torej iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti.

15. Sodišče prve stopnje je tožnici za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem od zahtevanih 22.000,00 EUR odmerilo 18.000,00 EUR. Tožnica meni, da bi ji sodišče prve stopnje moralo iz tega naslova odmeriti odškodnino v celotnem vtoževanem znesku 22.000,00 EUR, medtem ko se prvi toženec in drugi toženec zavzemata za znižanje odškodnine iz tega naslova na znesek 10.000,00 EUR.

Upoštevaje vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti povzema (točke 16, 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe), je ugotoviti, da je prvostopenjsko sodišče iz tega naslova tožnici odmerilo odškodnino, ki ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine iz prej citiranih zakonskih določb OZ. Dejansko stanje o obsegu škode in naravi tožničinih poškodb, kar vse je bilo podlaga odmeri odškodnine iz tega naslova, je sodišče prve stopnje ugotovilo, upoštevajoč ugotovitve v izvedenskem mnenju, v tožničini medicinski dokumentaciji in na podlagi tožničine izpovedbe. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo čas trajanja bolečinskega obdobja ter intenziteto bolečin, kot tudi vse neugodnosti tekom zdravljenja.

16. Pritožba drugega toženca neutemeljeno v tem delu prvostopenjskemu sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo nasprotja med navedbo izvedenca, da tožnica kljub občasnim lažjim glavobolom analgetikov ne jemlje in zatrjevanjem tožnice, da ima sedaj občasno glavobole, ki so zelo močni in da analgetike še naprej jemlje. Ne gre za nasprotje, ki bi ga moralo prvostopenjsko sodišče posebej obrazlagati, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da tožnica zadnja leta več ne jemlje analgetikov v takšni meri, da bi ji jih bilo potrebno predpisati, medtem ko je sprejemljiva izpovedba tožnice, da v primeru občasnih močnih glavobolov, ki pa k sreči niso več tako pogosti, še vedno vzame analgetik.

Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo v pritožbi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato, ker ni natančneje povzelo neugodnosti, ki jih je tožnica trpela med zdravljenjem. Neugodnosti oziroma nevšečnosti, ki jih je tožnica trpela, izhajajo iz njene izpovedbe, prav tako pa jih navaja izvedensko mnenje, na katerega je v odločilni meri oprta dokazna ocena prvostopenjskega sodišča v tem delu.

17. Prvi toženec in drugi toženec v pritožbi kot razlog, da je odmerjena odškodnina tožnici za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka, navajata po njuni oceni primerljivo sodno prakso iz tega področja4, kjer so oškodovancem v podobnih primerih odmerjene nižje denarne odškodnine. Pritožbeno sodišče ob presoji sodne prakse, ki jo v pritožbi navajata prvi toženec in drugi toženec, ugotavlja, da v uveljavljenih zadevah ne gre za primerljive poškodbe in v zvezi s tem tudi ne za primerljive okoliščine s konkretnim primerom. Tožnica je namreč poleg udarnine glave, kjer gre po Fischerju za zelo lahko telesno poškodbo, utrpela tudi zlom baze lobanje, kar je srednje huda telesna poškodba in pretres ter udarnino možganov, kjer gre po Fischerju za zelo hudo telesno poškodbo. Oškodovanci v uveljavljanih zadevah iz sodne prakse takšnih po teži enakovrednih poškodb, kjer gre poudariti zlom baze lobanje in udarnino možganov, niso utrpeli.

18. Po oceni pritožbenega sodišča pritožba tožnice tudi neutemeljeno uveljavlja višjo odškodnino iz tega naslova, saj je višina odmerjene odškodnine po oceni pritožbenega sodišča primerna, okoliščine, ki bi po mnenju tožnice terjale njeno zvišanje in jih tožnica navaja v pritožbi, pa je prvostopenjsko sodišče že upoštevalo pri odmeri odmerjene odškodnine, zato ta v znesku 18.000,00 EUR po prepričanju pritožbenega sodišča za tožnico predstavlja primerno denarno satisfakcijo za pretrpljeno nepremoženjsko škodo iz tega naslova.

19. Tožnica tudi meni, da je odmerjena odškodnina za prestani strah, ki jo je prvostopenjsko sodišče odmerilo v znesku 1.200,00 EUR od zahtevanih 4.000,00 EUR, prenizka, saj je bil glede na utrpele poškodbe in posledice le teh pri tožnici ves čas prisoten strah za izid zdravljenja, intenzivnost in trajanje tega strahu pa sta bila vsekakor takšna, da tožnico opravičujeta do celotne vtoževane odškodnine iz tega naslova v višini 4.000,00 EUR.

Po oceni pritožbenega sodišča pritožba nima prav, saj je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo tako primarni, kot sekundarni strah, ki ga je trpela tožnica. Upoštevana je, glede na težo poškodb, upravičena tožničina zaskrbljenost za izid zdravljenja, vendar pa iz v postopku pridobljenega izvedenskega mnenja, pa tudi iz izpovedbe tožnice ne izhaja, da bi bilo pri tožnici v času zdravljenja zaradi strahu porušeno njeno duševno ravnovesje v takšni meri, da bi terjalo dodatno psihološko zdravljenje, zato se odmerjeni znesek izkaže za primeren, pritožba, ki terja njegovo zvišanje, pa neutemeljena.

20. Pritožbe grajajo tudi višino odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožnici odmerilo odškodnino v višini 12.000,00 EUR od zahtevanih 15.000,00 EUR. Tožnica meni, da bi ji glede na vse posledice in prikrajšanja šla odškodnina v celotnem zahtevanem znesku 15.000,00 EUR, medtem ko prvi toženec in drugi toženec menita, da bi ji šla le odškodnina v znesku 6.000,00 EUR.

21. Pritožba drugega toženca uveljavlja, da je prvostopenjsko sodišče v tem delu zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v okviru pravičnega zadoščenja za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti upoštevalo tudi težave s sluhom, ki pa ga izvedensko mnenje ni obrazložilo, kljub temu da je drugi toženec v pripravljalni vlogi, z dne 1. 2. 2019, na to opozoril. Sodišče je tako sledilo izjavam tožnice o težavah s sluhom in ni opravilo dokazne ocene zakaj, kot tudi ni opravilo dokazne ocene kateri kriteriji so bili upoštevani in kako so vplivali na oceno pravičnega zadoščenja ter tudi ni konkretiziralo objektivnih kriterijev, ki so vplivali na višino odmerjene odškodnine.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče odgovarja, da uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Prvostopenjsko sodišče je podlago za odmero višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti oprlo na navedbe iz izvedenskega mnenja in na izpoved tožnice o posledicah in prikrajšanjih, ki jih zaradi utrpelih poškodb trpi. Pri tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno upoštevalo tudi tožničine težave s sluhom, saj, da so te prisotne, izhaja tako iz izvedenskega mnenja,5 kot iz tožničine izpovedbe. Res je, da dopolnitev izvedenskega mnenja podrobneje ne razlaga, kaj konkretne vrednosti izgube sluha 0-I stopnje pri 3000 Hz 35 dB in pri 8000 Hz 50 dB pomenijo, vendar tega drugi toženec po prejemu dopolnilnega izvedenskega mnenja tudi ni grajal. Glede na vsebino izvedenskega mnenja in izvid ORL specialista pa je nesporno, da je posledica utrpelih poškodb pri tožnici tudi slabši sluh na desno uho.

Prvostopenjsko sodišče v zadostni meri konkretizira podlago za odmero višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti tožnici z navajanjem odločilnih dejstev iz izvedenskega mnenja, katerega je tožnica v celoti povzela in z navajanjem tožničinih izpovedb v zvezi s tem, ki so skladne z izvedenskim mnenjem. Tožničino subjektivno izpoved tako v postopku pridobljeno izvedensko mnenje objektivizira, zato tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da prvostopenjsko sodišče tožničini izpovedbi ne bi sledilo. Res je, da prvostopenjsko sodišče kot objektivne kriterije, ki jih je upoštevalo pri višini odmerjene odškodnine, navaja tudi možnost sprememb, starost, spol in možnost izboljšanja, kar podrobneje ne konkretizira, vendar pa ne gre za izostanek tako odločilnih dejstev v zvezi z odmero višine odškodnine iz tega naslova, ki bi terjal njeno znižanje. Pritožba drugega toženca kot izostanek odločilnih dejstev v zvezi z odmero višine odškodnine iz tega naslova navaja tudi neopredelitev prvostopenjskega sodišča do tožničine odpovedi pravice do invalidske upokojitve, ker je tožnica po lastni želji prekinila invalidsko upokojitev in se ponovno zaposlila za polni delovni čas. Sodba prvostopenjskega sodišča v zvezi s tem vsebuje razloge, saj navaja, da se je tožnica za polni delovni čas zaposlila zato, ker sicer ne bi mogla preživeti, in da je pred škodnim dogodkom poučevala 1. in 2. razred, sedaj pa poučuje 5. razred, kar je zanjo manj naporno.

22. Pritožbeno sodišče povzema razloge sodišča prve stopnje, to je tožničina pojasnila o posledicah in prikrajšanjih, ki jih zaradi utrpelih poškodb v škodnem dogodku trpi in povzetek navedb v izvedenskem mnenju, ki tožničina navajanja v celoti objektivizirajo, saj ti v celoti podpirajo višino odmerjene odškodnine iz tega naslova in zavrača pritožbeno grajo tako tožnice, ki meni, da ji gre višja odškodnina iz tega naslova, kot tudi pritožbeno grajo prvega toženca in drugega toženca, ki se zavzemata za njeno znižanje. Navedbe, ki jih tožnica kot argumente za zvišanje navaja v pritožbi, je že pri odmeri višine odškodnine v zadostni meri upoštevalo prvostopenjsko sodišče, medtem ko prvi toženec kot argument za znižanje višine odškodnine iz tega naslova navaja sodno prakso,6 ki pa po oceni pritožbenega sodišča z obravnavano zadevo ni primerljiva v tolikšni meri, da bi narekovala znižanje višine odškodnine iz tega naslova.

23. Tudi dosojena odškodnina kot celota, ki zajema vse postavke za nepremoženjsko škodo, je po oceni pritožbenega sodišča ustrezna, tako iz subjektivnega, kot iz objektivnega vidika in ne terja korekcije navzgor ali navzdol, saj za tožnico predstavlja primerno denarno satisfakcijo za v škodnem dogodku utrpelo nepremoženjsko škodo.

24. V preostalih delih tako pritožbe tožnice in tožencev niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, zato je pritožbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK:

1. Zoper sklep o razveljavitvi je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem (Okrajnem) sodišču v Mariboru.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 37/2019, sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1863/2011, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 387/2010, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 201/2008, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1258/2008, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1209/2008 in sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1258/2008. 2 Glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 333/2005, sodbo in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 125/2013, sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Dor 201/2016. 3 Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbah II Ips 337/2014, z dne 21. 7. 2016 in II Ips 361/2010, z dne 5. 3. 2014. 4 Drugi toženec se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije: II Ips 13/2016, II Ips 260/2013, II Ips 37/2019. 5 Glej izvedensko mnenje, z dne 30. 12. 2018, stran 11. 6 Sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 1209/2008 in II Ips 1258/2008.