Jedro

Pravni interes pritožnice kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju), kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil azilni dom in njegovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. Če bo kasneje ugotovila, kje se tožnik nahaja, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovi tožbi ugodilo in sklep toženke št. 2142-4451/2022/6 (1222-05) z dne 28. 9. 2022 odpravilo (I. točka izreka). Z navedenim sklepom je toženka odločila, da se tožnik pridrži zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Odločila je, da se tožnik pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni (v nadaljevanju Center), in sicer od 27. 9. 2022 od 13:30 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 27. 12. 2022 do 13:30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Zahtevi za izdajo začasne odredb je sodišče prve stopnje ugodilo in toženki naložilo, da mora tožnika nemudoma po prejemu te sodne odločbe izpustiti iz Centra (II. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka izpodbijane odločbe je toženka (v nadaljevanju pritožnica) vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zavrne. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožnica je 28. 10. 20221 po elektronski pošti sodišču prve stopnje posredovala odgovor na neposredni nadzor nad izvajanjem ukrepa omejitve gibanja, v katerem navaja, da je tožnik 15. 10. 2022 samovoljno zapustil azilni dom in da ne razpolaga s podatkom, kje se tožnik trenutno nahaja.2 Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožnico pozvalo, naj izkaže pravni interes za vloženo pritožbo.

4. Pritožnica v odgovoru, posredovanemu na zgornji poziv Vrhovnega sodišča, navaja, da ima pravni interes za odločanje o pritožbi, saj sicer nikoli ne bo prišlo do enotnih stališč v zvezi z utemeljenostjo in zakonitostjo takšnih ukrepov. Sodna praksa Upravnega sodišča Republike Slovenije v zvezi z ukrepi omejitve gibanja je precej neenotna, posledično pa je pritožnica pogosto v negotovosti glede izrekanja takšnih ukrepov.

5. Pooblaščenka tožnika je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, naj Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zavrže. 6. Pritožba ni dovoljena.

7. Iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporablja tudi v upravnem sporu (22. člen ZUS-1), izhaja, da mora imeti pritožnik ves čas postopka pravni interes za pritožbo, sicer je pritožba nedovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP). Na to mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

8. Pravni interes za pritožbo pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da si s tem izboljša pravni položaj. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej, glede na konkretne okoliščine posamezne zadeve.

9. Pravni interes pritožnice kot upravnega organa je v upravnem sporu predvsem v zakonitem izvrševanju njene pristojnosti (zakonitem odločanju),3 kar pa glede na okoliščine te zadeve v pritožbenem postopku ni več podano. Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, je tožnik po prenehanju pridržanja samovoljno zapustil azilni dom in njegovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnika, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela.4 Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. Če bo kasneje ugotovila, kje se tožnik nahaja, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.

10. Pritožnica tudi ne more utemeljiti pravnega interesa s splošnimi navedbami, da je odločitev v tej zadevi pomembna zaradi neenotne sodne prakse sodišča prve stopnje. Pritožba je redno pravno sredstvo, ki je namenjeno presoji pravilnosti in zakonitosti posamezne odločbe sodišča prve stopnje v konkretni zadevi in zato pravni interes za odločanje o njej ni odvisen od vprašanja morebitne neenotnosti sodne prakse v zadevah, kot je obravnavana.5

11. Ker pritožbe ni zavrglo že sodišče prve stopnje, jo je zavrgla sodnica poročevalka na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP.

1 Pritožbo je pritožnica vložila 26. 10. 2022. 2 Iz priloženega izpisa o nastanitvi v Azilnem domu v Ljubljani z dne 28. 10. 2022 izhaja, da je tožnik 14. 10. 2022 ob 14:03 uri samovoljno zapustil navedeni azilni dom in se vanj ni več vrnil, zaradi česar je bil naslednji dan izpisan iz tamkajšnjih evidenc, naslov njegovega trenutnega bivališča pa ni poznan. 3 Glej tudi sklepa Vrhovnega sodišča I Up 72/2018 z dne 9. 5. 2018 in I Up 29/2022 z dne 6. 4. 2022. 4 V tem smislu glej tudi J. Zobec v: L. Ude et al., Pravdni postopek, zakon s komentarjem (3. knjiga), Ljubljana: Uradni list RS, GV Založba 2009, str. 361. 5 Skladno s sistemsko ureditvijo je pravno sredstvo, o katerem odloča Vrhovno sodišče in ki je namenjeno zagotovitvi enotne sodne prakse, revizija (367.a člen ZPP).