Jedro

V zvezi s pogojem, ki mora biti podan po drugem odstavku 46. člena ZV/81, da je gradnja lahko izjema, kolikor ne povzroča škode drugim, je ugotoviti, da je vzročna zveza med postavljenim cevnim betonskim prepustom in poplavljanjem zaradi vseh drugih vzrokov, ki jih tožnica navaja (zaraščenost, neočiščenost in nepoglobljenost v spodnjem delu potoka ter zasipavanje) neobrazložena. Organ napačno zavrne ugovor o ostalih vzrokih za možno poplavljanje kot nerelevanten, čeprav gre po oceni sodišča za splošno znane vzroke, ki lahko povzročijo poslabšanje odtočnih razmer, zato bi moral pojasniti, zakaj v obravnavanem primeru ti vzroki niso relevantni.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto, št. N0618-3253/2014/30 (29271) z dne 15. 5. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku tožnici naložil, da mora do 31. 12. 2019 izvesti sanacijo na postavljenem cevnem betonskem prepustu v pretočnem profilu ... potoka na parc. št. 2002, k.o. ..., po predhodno pridobljenem vodnem soglasju tako, da se vzpostavi pretočnost vodnega profila v obliki (velikosti širine dna potoka in naklona brežine), kot ga ima struga potoka gorvodno in dolvodno pred premostitvijo (1. točka izreka). Odločil je še, da mora tožnica o izvršitvi obveznosti takoj obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži obveznosti njene izvršitve (3. točka izreka) ter da v tem postopku niso nastali posebni stroški (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je odločal v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 17/2016-8 z dne 22. 12. 2016, ki ga je napotila, da ugotovi časovno obdobje izvedbe nedovoljenega posega in pojasni razloge, zaradi katerih šteje, da konkretni primer ne predstavlja izjeme za pridobitev vodnega soglasja. Leseni mostiček je bil postavljen že pred letom 1964, katerega so kasneje zamenjali s škatlastim betonskim prepustom in se je v obdobju med 1983 in 2011 nadomestil z obstoječim cevnim betonskim prepustom, ki je predmet tega nadzora. Glede na Strokovno mnenje ugotavlja, da je potrebno izvesti sanacijo ali odstraniti obstoječ cevni prepust zaradi neustreznosti vpliva na vodni režim, pred sanacijo pa pridobiti vodno soglasje s strani Direkcije RS za vodo. Sklicuje se na 175. člen Zakona o vodah (ZV-1), ki določa pooblastila inšpektorja v primeru kršitve določb, in 150. člen ZV-1, ki določa obveznost pridobitve vodnega soglasja. Nadalje ugotavlja tudi, da je bilo treba pridobiti ustrezno soglasje tudi po določbah Zakona o vodah/81 (ZV/81), kar je bilo določeno v prvem odstavku 45. člena ter peti alineji 2. člena Strokovnega navodila o tem, za katere posege je potrebno vodno gospodarsko soglasje in kaj vse šteje za manjše spremembe vodnega režima (Uradni list SRS št. 27/84). Prav tako je bilo treba pridobiti soglasje za poseg tudi po starejših predpisih, Zakonu o varstvu voda (1957) in Temeljnem Zakonu o vodah (1965).

3. Drugostopni organ je pritožbo zavrnil. Soglašal je z ugotovitvijo organa prve stopnje, da je bil poseg izveden po letu 1983 ter da je tožnica z njim kršila 45. člen ZV/81, ker za poseg ni pridobila vodnogospodarskega soglasja. Soglašal je tudi s sklicevanjem organa na peto alinejo 2. člena Strokovnega navodila, da se za druge posege v vodni režim, za katere je potrebno pridobiti vodno gospodarsko soglasje, šteje enkraten poseg, ki utegne vplivati na spremembo vodnega režima glede kakovosti vode, količine vode in odtočnih razmer, kar pomeni, da zadostuje že obstoj verjetnosti, da bi zaradi posegov v vodni režim prišlo do navedenih posledic, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 88/99 z dne 4. 7. 2001. V obravnavanem primeru ni šlo zgolj za možnost vplivanja, temveč iz Strokovnega mnenja izhaja, da je poseg vplival na spremembo vodnega režima. Na podlagi spisne dokumentacije je ugotovil, da poseg ni zadostil predpisani izjemi iz drugega odstavka 46. člena ZV/81. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je šlo za manjšo spremembo vodnega režima ter primerjavo z dimenzijami prevodnosti prejšnjega škatlastega prepusta, pa je navedel, da že ta, kot izhaja iz mnenja, ni prevajal večletnih visokih vod. Dimenzije cevnega prepusta glede na predvidene po projektu torej niso ustrezne, saj se je s posegom zmanjšala pretočna sposobnost potoka na obravnavani lokaciji, s povečanjem zajezbe je gorvodno vplivala na zvišanje gladin na gorvodnem odseku vodotoka, s tem pa povzroča škodo. Tudi tožnica sama je navedla, da potok poplavlja. Betonski cevni prepust je torej poslabšal odtočne razmere in povečal poplavno ogroženost, kot izhaja iz mnenja. Ugovor, da potok ne poplavlja zaradi prepustov, ampak zaradi zaraščenosti, neočiščenosti in nepoglobljenosti v spodnjem delu ter zasipavanja, zato ni relevanten za drugačno odločitev v zadevi. Pojasnil je tudi, da kljub temu, da se s projektom predvidena regulacijska dela na navedenem delu odseka potoka res niso izvedla, to ne pomeni, da je tožnica lahko zgradila prepust z uporabo betonske cevi namesto prejšnjega škatlastega betonskega prepusta, brez ustreznega soglasja. Kot nerelevantne je zavrnil tudi ugovore, da prehod čez obravnavani betonski prepust predstavlja primarni vhod na kmečko gospodarstvo tožnice ter da bi moral organ upoštevati tudi požarno varnost njenih objektov in objektov sosedov ter celotne vasi.

4. Tožnica se s tem ni strinjala in je v tožbi uvodoma navedla, da se njena nepremičnina razteza do nabrežine potoka in na drugo stran. Republika Slovenija na tem prostoru nima zaznamovanih nobenih pravic, vodotok tudi ni vrisan in nima svojega zemljišča. Nenavadno je, da si država lasti vodotok in brežino v širini 5 metrov od struge, čeprav je tožnica zemljiškoknjižna lastnica. Država ne skrbi za potok, niti za njegove nabrežine, to delajo lastniki, ki mejijo na potok. Prvostopni organ citira razne predpise ter se sklicuje predvsem na ZV-1, pri tem pa zanemari, da mostiček na istem mestu stoji že več kot 100 let. Okoliščine betonskega prepusta je pojasnila v svoji izjavi, o teh navedbah pa odločba nima nobenih razlogov. Sprva je bil zgrajen čez potok lesen mostiček, pred letom 1965 pa je pravni prednik tožnice zgradil betonski mostiček. Še v letu 1982 je na tem mestu stal škatlast prepust, v letu 1983, ko se je izvajala komasacija, ki je posledično povzročila destabilizacijo betonskega škatlastega prepusta, pa je bil ta nadomeščen z betonskim cevastim prepustom, v katerega je bila nameščena betonska cev premera 1 meter. To so potrdile tudi priče, katerih izjave je priložila tožbi. Za mostiček, ki je bil sprva zgrajen v leseni izvedbi, nato pa v betonski, ni bilo nikoli zahtevano kakršnokoli soglasje ali dovoljenje ter za to tudi ne obstaja nobena pravna podlaga.

5. Navedla je še, da potok ne poplavlja zaradi prepustov, ampak ker je zaraščen in neočiščen in v spodnjem delu nepoglobljen. Prihaja tudi do zasipavanja potoka, za kar je odgovorna soseda A. A. Potok tudi ne poplavlja zaradi količine vode, ampak zaradi vpliva reke Krke, ki ga s svojim močnim tokom ob obilnejših padavinah zajezi. Dejansko prepusti samo ob ekstremnih vodah nekoliko zadržujejo tok potoka. Člen 175 ZV-1 ne daje pooblastil inšpektorju, da odredi odstranitev betonskega prepusta. ZV-1 je bil napačno uporabljen, saj je stopil v veljavo bistveno kasneje, kot je bil zgrajen betonski prepust. Enako velja za ZV/81, saj je tudi ta stopil v veljavo bistveno kasneje, kot je bil že zdavnaj pred tem zgrajen škatlasti betonski prepust. Enako velja za Strokovno navodilo/84. Starejši predpisi, ki urejajo to področje, to je Zakon o varstvu voda/57 in Temeljni zakon o vodah/65, sta stopila v veljavo po tem, ko je bil že desetletje pred tem na istem mestu leseni mostiček. Organ je tudi napačno uporabil določbo 45. člena ZV/81 in v skladu s to določbo ni ugotovil, da bi se z izgradnjo nadomestnega prepusta, z uporabo betonske cevi, kaj spreminjalo. Napačno je tudi uporabil drugi odstavek 46. člena, ki določa izjemo. Iz Strokovnega mnenja Direkcije za vode izhaja, da je bil celo narejen projekt za izvedbo regulacije vodotoka, kar pomeni, da je bil sprejet izvedbeni prostorski akt, ki je podlaga za manjše spremembe vodnega režima, kot je to sprememba iz prej manjšega betonskega škatlastega prepusta v izvedbo prepusta z uporabo betonske cevi z večjo prepustnostjo od prejšnjega škatlastega prepusta. Ponovno opozarja na dohod na njeno kmetijsko gospodarstvo in na požarno varnost. Če bi država izpolnila svoje obljube ob komasaciji, bi morala urediti vodotok, kot je obljubila. Vse bi se lahko potrdilo z ogledom na kraju samem in z izvedeniškim mnenjem hidrologa. Predlaga razveljavitev oziroma odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je organ odločal v ponovnem postopku o vprašanju dopustnosti zgrajenega cevnega betonskega propusta, nesporno zgrajenega brez vodnega soglasja. S sodbo I U 17/2016-8, s katero je sodišče odpravilo prvostopenjsko odločbo, izdano v prvotnem postopku, je organu naložilo, da za pravilno uporabo materialnega prava, ki je odločilno za obveznost naložitve pridobitve vodnega soglasja ob naloženi sanaciji, ugotovi, kdaj je bil betonski prepust med parcelama zgrajen, in nato posledično ugotovi tudi, ali obravnavan poseg ne predstavlja izjeme, ki so jo vsebovali relevantni predpisi (tako Zakon o varstvu voda/57, ZV/81 kot tudi ZV-1).

9. Po četrtem odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Zakonitost novega akta zato sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan.

10. V zvezi s prvim vprašanjem, kdaj je bil obravnavani cevni betonski prepust postavljen, prvostopenjski organ, na podlagi ortofoto posnetkov ter projektne študije iz leta 1982, navedene v Strokovnem mnenju Direkcije RS za vode, ugotavlja, da je bil postavljen po letu 1983. Navedeno med strankama ni sporno, saj temu pritrjuje tudi tožnica. Sporno pa je, ali je ZV/81 materialni predpis, ki ga je treba uporabiti za obravnavani poseg, in ali je postavljeni cevni betonski prepust šteti za izjemo (da vodnogospodarsko soglasje ni potrebno) iz drugega odstavka 46. člena ZV/81. Sklicevanje tožnice na prej postavljeni leseni mostiček in škatlasti betonski prepust kot razlog, da sedanji cevni prepust ob graditvi ne bi bil podvržen presoji oziroma obveznosti pridobitve vodnogospodarskega soglasja, ker ju je sedanji betonski prepust nadomestil, nima podlage v pravnih predpisih.

11. Na vprašanje, ali je za cevni betonski prepust treba uporabiti ZV/81, je glede na leto postavitve – po letu 1983, treba odgovoriti pritrdilno. Za posege v vodni režim, kar je tudi cevni betonski prepust, je bilo treba pridobiti vodnogospodarsko soglasje tudi po 45. členu ZV/81. Na navedeno je opozorilo Upravno sodišče že v sodbi I U 17/2016-8, pa tudi, da je ZV/81 vseboval v drugem odstavku 46. člena izjemo. Ta določa, da vodnogospodarsko soglasje ni potrebno za gradnjo posameznih objektov in naprav po sprejetih izvedbenih prostorskih aktih in za manjše spremembe vodnega režima, če se z njimi ne povzroča škoda drugim.

12. Prvostopenjska odločba v zvezi z zatrjevanji tožnice, da je obravnavani cevni prepust obravnavati kot izjemo po tej določbi, nima nobenih razlogov, drugostopenjski organ pa je obrazložitev organa prve stopnje dopolnil ter zavrnil pritožbeni trditvi, da poseg zadosti predpisani izjemi iz drugega odstavka 46. člena ZV/81. 13. V zvezi s pogojem, da gre za manjšo spremembo vodnega režima, drugostopni organ zavrača utemeljevanje tožnice in njene izračune dimenzij za prevodnost, z očitkom, da so izračuni primerjani z dimenzijami prevodnosti prejšnjega škatlastega prepusta, že ta pa, kot izhaja iz mnenja, ni prevajal stoletnih visokih vod, torej da je z obravnavanim posegom še zmanjšana pretočna sposobnost vodotoka na obravnavani lokaciji, saj je s povečanjem zajezbe gorvodno vplivano na zvišanje gladin na gorvodnem odseku vodotoka. V zvezi z navedenim utemeljevanjem sodišče soglaša s tožnico, da bi bilo treba presojati spremembo vodnega režima od prej dolga leta postavljenega škatlastega prepusta, kolikor ta ni povzročal poplavljanja.

14. V zvezi z drugim pogojem, ki mora biti podan po drugem odstavku 46. člena ZV/81, da je gradnja lahko izjema, kolikor ne povzroča škode drugim, pa je ugotoviti, da je vzročna zveza med postavljenim cevnim betonskim prepustom in poplavljanjem zaradi vseh drugih vzrokov, ki jih tožnica navaja (zaraščenost, neočiščenost in nepoglobljenost v spodnjem delu potoka ter zasipavanje) neobrazložena. Organ napačno zavrne ugovor o ostalih vzrokih za možno poplavljanje kot nerelevanten, čeprav gre po oceni sodišča za splošno znane vzroke, ki lahko povzročijo poslabšanje odtočnih razmer, zato bi moral pojasniti, zakaj v obravnavanem primeru ti vzroki niso relevantni. Ukrepi v inšpekcijskih postopkih morajo biti namreč sorazmerni. V ponovnem postopku bo moral v zvezi z vprašanjem škode ob oceni ostalih vzrokov obrazložiti vzročnost zgrajenega cevnega betonskega prepusta s poplavljanjem. Odločba prvostopenjskega organa je glede na navedeno nezakonita zaradi neupoštevanja materialnopravnih stališč sodišča iz sodbe I U 17/2016-8, drugostopenjska pa kljub dopolnitvi temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava.

15. Ker je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo, je sodišče tožbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo na podlagi tretjega odstavka istega člena vrnilo toženki v ponovni postopek. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti, v zadevi pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je v skladu s prvim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV. Zato se tožnici priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV. Stroške je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). V skladu z ZST-1 bo sodna taksa vrnjena tožnici po uradni dolžnosti.