Jedro

Tožnik je dnevno delal po 12 ur, zato je upravičen do dodatnega obroka prehrane oz. povračila stroškov za ta obrok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki: - pripadajočo plačo v bruto znesku 1.068,71 EUR in sicer, za mesec marec 2011 znesek 748,10 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2011 dalje do plačila in za mesec april znesek 320,61 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati davke in prispevke, neto znesek pa izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2011 dalje do plačila (I. točka izreka); - iz naslova povračila stroškov za prehrano med delom znesek 76,80 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 55,20 EUR od 19. 4. 2011 in od zneska 21,60 EUR od 19. 5. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek za znesek 51,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne (II. točka izreka); - iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 znesek 66,66 EUR bruto, od navedenega zneska obračunati in plačati davek in prispevke, neto znesek pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011 dalje do plačila, višji zahtevek za znesek 33,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi se zavrne (III. točka izreka); - stroške postopka v znesku 243,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku z laično pritožbo pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da plače za mesec marec ne more izplačati v bruto znesku, saj so bile vse obveznosti iz naslova prispevkov in davkov poravnane, tako da tožniku pripada le neto plača v višini 532,21 EUR. Dosojeni znesek plače za mesec april pa tožena stranka izpodbija zato, ker je bil tožnik na delu le šest dni in pol, kar je 52 ur, ki znašajo 144,00 EUR neto, saj so prispevki poravnani. Tožena stranka izpodbija tudi znesek za stroške prehrane skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tožnik podal lažno izjavo, da je 23 delovnih dni delal po 12 ur na dan, sodišče pa bi moralo upoštevati tudi kartonček, ki ga je tožena stranka priložila odgovoru na tožbo, iz katerega je razvidno, da so bile malice organizirane in plačane v prehrambenem obratu A. Izpodbija pa tudi znesek regresa za leto 2011, saj je tožena stranka nelikvidna, ker je morala svoje terjatve do dveh podjetij prijaviti v postopku prisilne poravnave le-teh. Ker je tožnik v tožbi podal lažne in netočne podatke, naj nastale stroške krije sam. Tožena stranka tako priznava le dolg za neto plačo za mesec marec v znesku 532,21 EUR ter za april v znesku 144,00 EUR in navaja, da bo tožniku skupni znesek 676,21 EUR izplačan v najkrajšem možnem času.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP ). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge in da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 3. 2011 do 13. 4. 2011 in da je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena osnovna plača v bruto znesku 748,10 EUR mesečno.

Tožena stranka v postopku ni dokazala, da je tožniku plačo za marec in april 2011 izplačala, zahtevek po izplačilu neto plače pa je dejansko priznala, ob tem pa se je sklicevala na nezmožnost plačila, zaradi neporavnanih računov s strani poslovnih partnerjev, je sodišče prve stopnje tožniku za mesec marec 2011 dosodilo plačilo v vtoževanem bruto znesku 748,10 EUR, za mesec april za devet delovnih dni pa bruto znesek 320,61 EUR. Tožniku je dosodilo tudi zakonske zamudne obresti od neto zneskov, po tem ko je toženi naložilo plačilo akontacije dohodnine in prispevkov od bruto zneskov, od 18. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca. Pravna podlaga za odločitev sodišča prve stopnje pa je podana v Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, štev. 42/2002 in nadaljni) v členih 42, 126 do 129, 134 in 135 ter v 378. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov za prehrano med delom, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik dnevno delal po 12 ur, zato je po Kolektivni pogodbi gradbenih dejavnosti (KPGD, Ur. l. RS, št. 1/2005) upravičen do dodatnega obroka prehrane, oziroma do povračila stroškov za ta obrok. Ker je višina dodatnega zneska povračila odvisna od števila ur nad osem ur in po Tarifni prilogi h KPGD znaša 0,60 EUR na uro, je tožniku sodišče prve stopnje dosodilo znesek 76,80 EUR in sicer za 92 ur v mesecu marcu in 8 ur v mesecu aprilu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Ugotovilo je tudi, da je tožnik skladno s 131. členom ZDR upravičen tudi do sorazmernega dela regresa za letni dopust za leto 2011 in sicer do ene dvanajstine polnega zneska, ki po Tarifni prilogi h KPGD znaša 800,00 EUR bruto, torej do bruto zneska 66,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2011, za 33,33 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje navajala, da je tožniku plačala prispevke za neto plačo za mesec marec v višini 532,21 EUR in za mesec april v višini 144,00 EUR, vendar pa ni predložila dokaza, da so bili prispevki in akontacija dohodnine res plačani. Zato so te njene pritožbene navedbe neutemeljene. Dokazno breme o višini plače, ki je bila izplačana delavcu, je namreč na strani delodajalca. Tožena stranka svojih trditev ni dokazala, zato je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

Prepozne so pritožbene navedbe in priložen izpis delovnih ur od 1. 4. do 30. 4. 2011, s katerim tožena stranka dokazuje, da je tožnik v tem obdobju opravil le 52 delovnih ur. Tožena stranka bi morala te svoje trditve dokazati v postopku pred sodiščem prve stopnje, saj sme v pritožbi skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave. Takega razloga pa tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do listine v prilogah pod B3, vendar iz tega kartončka izhaja le, da je imel tožnik organizirano prehrano v prehrambenem obratu B, ne pa tudi, da je imel tam na voljo dva obroka. Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni dokazala, da tožnik v spornem obdobju ni delal dvanajst ur dnevno, kot zatrjuje, je sodišče pravilno štelo tožnikove trditve kot pravilne.

Prav tako pritožbeno sodišče ne more upoštevati pritožbenih navedb, da tožena stranka tožniku ni mogla izplačati sorazmernega dela regresa za letni dopust zaradi svoje nelikvidnosti. Glede na določilo 131. člena ZDR namreč tožniku sorazmerni del regresa za letni dopust pripada in trenutna nelikvidnost tožene stranke te dolžnosti ne odvezuje.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj temelji na 3. odstavku 154. člena ZPP in Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), zato so pritožbene navedbe v zvezi s to odločitvijo neutemeljene.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (1. odstavek 351. člena ZPP v zvezi s 353. členom ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, saj jih tožena stranka ni priglasila.