Jedro

Delavec, ki je na začasnem čakanju na podlagi 30. čl. ZDR, ni sam od sebe dolžan priti nazaj na delo po poteku šestih mesecev, na podlagi zakona, če ni to izrecno določeno v sklepu o napotitvi na čakanje. Zato se njegovi izostanki z dela po šestih mesecih ne morejo šteti za neupravičene.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Delovno sodišče je s sodbo razveljavilo sklep direktorja tožene stranke z dne 10.7.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožniku in sklep Sveta tožene stranke z dne 26.11.1992, s katerim je bil zavrnjen tožnikov ugovor, ter toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu od 1.8.1992 (pravilno 1.7.1992) izplača osebni dohodek ter povrne stroške postopka. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik s 1.1.1992 poslan na čakanje na delo do napotitve na usposabljanje. Tožnik ni bil pozvan na delo, skrajni rok za vrnitev na delo v sklepu tudi ni bil določen, zato se mu ne more očitati, da je neupravičeno izostal z dela.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožnikov zahtevek zavrnilo. Sodišče ugotavlja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka bila dolžna pozvati tožnika na delo, saj je tožnik vedel, da je na začasnem čakanju, zato je moral pričakovati, da bo obveznost nastopila. Sodišče meni, da bi tožnik moral storiti vse, da bi se zglasil pri toženi stranki, zato je od 1.7.1992 njegov izostanek z dela neupravičen. Tožnik ni z ničemer izkazal, da bi bila njegova odstonost od 1.7.1992 dalje upravičena. V obravnavanem primeru gre za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki in ne po 5. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, zato tožnikov zahtevek glede uveljavljanja pravic do 1.12.1992 ni utemeljen.

Tožniku je delovno razmerje prenehalo s prvim dnem neupravičenega izostanka, to je 1.7.1992. Po mnenju sodišča bi bila nezakonita razlaga 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, da se je delavec, ki se je dne 12.10.1992 javil pri toženi stranki, vrnil tega dne na delo. Ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ne more zadržati izvršitve sklepa. Delodajalec bi moral ob napačni razlagi 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih razveljaviti na ugovor sicer tedaj zakonit sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo. V reviziji uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Smiselno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku, ker navaja, da je v izpodbijani sodbi nasprotje med tem, kar se navaja o odločilnih dejstvih v razlogih sodbe in o vsebini listin, in samimi temi listinami. Ponavlja, da od tožene stranke ni prejel nekakršnega poziva na delo, zato mu ni mogoče očitati neupravičenega izostanka z dela. Brat ga je sicer obvestil, da je slišal, da bo tožena stranka delavce na čakanju sprejela nazaj na delo. Trudil se je, da bi se vrnil, vendar mu je to uspelo šele 10.10.1992. Iz spisa je razvidno, da je storil vse, da bi se vrnil, zato so protispisne navedbe sodišča druge stopnje, da je bila njegova dolžnost, da se izogne situaciji, zaradi katere se ne bi mogel vrniti in storiti vse, da bi se javil na delo. Revident predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90), je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so sicer določena nasprotja med obrazložitvijo izpodbijane sodbe in podatki v spisu, vendar pa ta neskladja niso takega značaja, da bi zaradi tega bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti, oziroma, da bi vplivala na pravilnost odločitve. Pač pa je sodišče druge stopnje napačno razlagalo določbe Zakona o delovnih razmerjih in tako ob napačani uporabi materialnega prava odločilo o pritožbi tožene stranke. Ni sprejemljivo stališče pritožbenega sodišča, da je tožnik vedel, da je na čakanju največ šest mesecev in bi se zato moral sam vrniti na delo brez poziva tožene stranke. Tožniku je bilo s sklepom izdanim na podlagi 30. člena Zakona o delovnih razmerjih odrejeno začasno čakanje na delo od 1.1.1992, do napotitve na usposabljanje. Tožnik je torej moral čakati na napotititev na usposabljanje. Napotitve na usposabljanje ni bilo. To pa seveda ne pomeni, da tožnik ni smel biti pozvan na delo, lahko bi bil vsak trenutek pozvan in takemu pozivu bi se bil dolžan odzvati. Ne more pa se tožniku pripisati, da bi se sam od sebe bil dolžan najpozneje 30.6. oziroma 1.7.1992 javiti pri toženi stranki. Po 2. odstavku 30. člena Zakona o delovnih razmerjih je le začasna razporeditev po 1. in drugi alinei omejena na največ šest mesecev. Čas čakanje na delo po 4. alinei pa ni posebej omejen. Zaradi navedenega od tožnika ni mogoče zahtevati, da je že sam moral vedeti, da se mu čakanje na delo izteče 30.6.1992 in da bi se najpozneje takrat moral javiti pri toženi stranki.

Zakon ne predpisuje, na kak način se delavca pozove na delo. Način je lahko določen v splošnem aktu, če pa ni, pa so pozivi možni na več načinov, pismeno, po telefonu, po pooblaščencu in tudi sodelavcu in podobno. V danem primeru bi bil poziv mogoč tudi po tožnikovem bratu, še zlasti, ker je bil tožnikov pooblaščenec za dvig nadomestila plače. Drugostopno sodišče je napačno uporabilo določbo 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Po določbah 100. člena Zakona o delovnih razmerjih med drugim delavcu preneha delovno razmerje , če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni. Glede časa prenehanja delovnega razmerja Zakon določa, da če se delavec vrne na delo (5. točka) mu delovno razmerje preneha z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če se pa ne vrne na delo, pa mu delovno razmerje preneha s prvim dnem odsotnosti z dela (6. točka). S prvim dnem izostanka z dela delavcu preneha delovno razmerje šele, ko je to ugotovljeno z dokončnim sklepom.

Delavec se lahko vrne na delo do dokončnosti sklepa, ker mu še prej ni prenehalo delovno razmerje, razen, če delodajalec nima kake druge pravne podlage, da delavcu ne dovoli vrnitve na delo. Vložen ugovor zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ima suspenzivni učinek. Suspenzivnost je temeljno načelo pri pravnih sredstvih, le zakon ga lahko izključi, in v tem primeru ga ni izključil. Šele, če se delavec ne vrne na delo do dokončne odločitve, se lahko šteje, da je sam pokazal, da nima namena nadaljevati z delom pri delodajalcu, pri katerem je neupravičeno izostal z dela. V obravnavanem primeru pa se je tožnik vrnil še prej, preden je prejel prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ta sklep je prejel šele, ko se je vrnil. Če se je tožnik 12.10.1992 vrnil na delo, in mu je potem bil vročen prvostopni sklep o prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka pa mu dela ni odredila, ni pogojev za prenehanje delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, ampak lahko le po 5. točki.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče ugodilo reviziji in sodbo sodišča druge stopnje skladno z določbami 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da bo ob pravilni uporabi materialnega prava o pritožbi tožene stranke ponovno odločilo.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).