Jedro

Dvorišča ni mogoče šteti za isto kategorijo kot funkcionalno zemljišče in ga zato v celoti ovrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) odpravilo odločbo tožene stranke z dne 8.9.2005, s katero je ta zavrnila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. (v nadaljevanju SOD) in vlagateljice denacionalizacijskega zahtevka F.M. zoper odločbo Upravne enote Domžale z dne 1.4.2004, in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da ima upravičenec M.B. pravico do odškodnine v obliki obveznic SOD v višini 87.850 DEM za podržavljeno parc. št. 3043 k.o..., hiša in dvorišče v izmeri 74 m2 in 476 m2, vl. št. 2597, ki jih je SOD dolžna izročiti skrbniku P.H. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je v obravnavani zadevi sporno vrednotenje celotnega zemljišča parc. št. 3043 k.o..., hiša 74 m2 in dvorišče 476 m2, kot zazidanega stavbnega zemljišča. Po presoji sodišča prve stopnje tožeča stranka utemeljeno ugovarja kršitve določb materialnega prava, saj je prvostopenjski upravni organ napačno uporabil določbo 12. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00, v nadaljevanju Navodilo). To določbo Navodila je treba razlagati tako, da se kot stavbišče šteje dejansko pozidano zemljišče, torej fundus - tloris objekta, kot funkcionalno zemljišče pa njegov dvakratnik, če gre za stanovanjski objekt oziroma 0,50-kratnik tega fundusa, če gre za druge objekte, kolikor funkcionalno zemljišče do odločanja o denacionalizaciji podržavljenih nepremičnin še ni določeno v skladu s predpisi o urejanju naselij in drugih posegov v prostor oziroma s predpisi, ki so pred uveljavitvijo navedenih predpisov urejali določanje funkcionalnega zemljišča. Ni pomembno, kot kaj je bilo in kot kaj je zemljišče po vrsti opredeljeno v zemljiškem katastru oziroma v zemljiški knjigi. V obravnavanem primeru, ko je parcela 3043 po vrsti rabe hiša in dvorišče, dvorišča torej ni šteti za isto kategorijo kot funkcionalno zemljišče in ga zato v celoti, ne glede na citirano določbo, ovrednoti kot zazidano stavbno zemljišče. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Up 193/2002 z dne 20.1.2005. Poleg navedenega stališča sodišča, ki se nanaša na pravilno uporabo določbe 44. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen), naj bi se tožena stranka v novem postopku opredelila do pritožbenih navedb tožeče stranke glede kršitev določb postopka, saj gre za kršitve, ki bi lahko vplivale na odločitev v zadevi. Prvostopenjski upravni organ je namreč s postopanjem tožeči stranki onemogočil, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za odločbo (8. člen ZUP 1986).

Zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo prizadeta stranka (za katero je pooblaščenec s pooblastilom naknadno izkazal, da gre za osebo, katere ime se pravilno glasi M.B.) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je stališče sodišča prve stopnje glede odškodnine za podržavljeno zemljišče napačno in v nasprotju s stroko. Po oceni izvedenca gre v tem primeru za zazidano stavbno zemljišče, saj je to zemljišče funkcionalno zemljišče k objektu, ki ga ni mogoče uporabiti za gradnjo kakšne druge hiše ali kaj podobnega. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

ZDen v 1. odstavku 44. člena določa, da se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Določbo 44. člena ZDen o ugotavljanju vrednosti dopolnjuje še določba 85. člena ZDen, ki vsebuje pooblastila ministru za industrijo in gradbeništvo, da izda v soglasju z ministrom za varstvo okolja in urejanje prostora in ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Navodilo o merilih oziroma o metodologiji za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ki mora temeljiti na načelu, da se vrednost stvari ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe o denacionalizaciji. Na omenjeni podlagi je bilo izdano Navodilo, ki določa kriterije oziroma metodologijo za vrednotenje posameznih vrst stavbnih zemljišč. Po 1. odstavku 12. člena Navodila se v primeru, če velikosti stavbišča in funkcionalnega zemljišča (zazidano stavbno zemljišče) ni mogoče ugotoviti oziroma v primeru, ko funkcionalno zemljišče k objektu ni bilo določeno, šteje za funkcionalno zemljišče k objektu še dvakratna površina stavbišča s stanovanjskimi objekti oziroma še 50% površine stavbišča objektov iz 17. člena Navodila - drugi objekti. To določbo je tudi po presoji pritožbenega sodišča treba razlagati tako, da se kot stavbišče šteje dejansko pozidano zemljišče, torej fundus - tloris objekta, kot funkcionalno zemljišče pa njegov dvakratnik, če gre za stanovanjski objekt oziroma 0,50-kratnik tega fundusa, če gre za druge objekte, kolikor funkcionalno zemljišče do odločanja o denacionalizaciji še ni bilo določeno v skladu s predpisi o urejanju naselij in drugih posegov v prostor oziroma s predpisi, ki so pred uveljavitvijo navedenih predpisov urejali določanje funkcionalnega zemljišča. Vrednost komunalno opremljenega nezazidanega stavbnega zemljišča znaša 40 odstotkov vrednosti zazidanega stavbnega zemljišča (14. člen Navodila).

Glede na citirane določbe ZDen in Navodila v obravnavanem primeru, ko je parcela 3043 k.o... po vrsti rabe hiša in dvorišče, dvorišča ni mogoče šteti za isto kategorijo kot funkcionalno zemljišče in ga zato v celoti ovrednotiti kot zazidano stavbno zemljišče. Ker je tožena stranka, ki je zavrnila pritožbo tožeče stranke, zavzela v svoji odločbi drugačno stališče, ki pomeni nepravilno uporabo materialnega prava, je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je navedeno odločbo tožene stranke odpravilo in toženi stranki vrnilo zadevo v nov postopek.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker je bila pritožba prizadete stranke vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati ZUS-1, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnavalo pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 kot pritožbo po tem zakonu.

Ker prizadeta stranka s pritožbo ni uspela, trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).