Jedro

Po določilu prvega odstavka 390. člena ZOR je zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, le v primeru, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče stvari same, pa vloži upnik novo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku petnajstih dni izstaviti tožeči stranki za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo tožena stranka dovolila tožeči stranki vknjižbo lastninske pravice do celote na dvosobnem stanovanju v prvem nadstropju stanovanjske hiše v S. ter solastninske pravice na skupnih prostorih, delih in napravah in na pripadajočem delu skupnega zemljišča, sicer bo zahtevano zemljiškoknjižno listino s svojo pravnomočnostjo nadomestila predmetna sodba. Zavrnilo je tudi zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov in tožečo stranko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov v znesku 1.476,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka po sodbi do plačila. Tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da je petletni zastaralni rok za uveljavitev obligacijsko pravnega zahtevka potekel že leta 2003, predmetna tožba pa je bila vložena dne 24. aprila 2006. Iz vseh pritožbenih razlogov se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka, ki pritožbenem sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali podrejeno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožba meni, da je prvostopenjsko sodišče pravno zmotno ugotovilo, da je bila tožba zoper toženo stranko, ki je bila vložena 17. januarja 2001 pravnomočno zavrnjena zaradi stvari same in zato posledično ni uporabilo materialne določbe 390. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju : ZOR). Pritožba sodišču očita, da je tožbeni zahtevek zavrnilo samo s deklaracijo, da je zastaran in da za navedeno odločitev ni podalo razlogov, zaradi česar naj bi bila storjena bistvena kršitev določb po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju : ZPP).Pritožnik sam pravi, da je bil primarni zahtevek postavljen nesmotrno, saj se tudi z izbrisom vpisa lastninske pravice toženih strank, ki je bil izvršen na protipravni podlagi in s postavitvijo prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, tožeča stranka ne bi mogla vpisati kot lastnik stanovanja, ampak bi to zopet postala M.. Podrejeni tožbeni zahtevek pa je bil zavrnjen zaradi nesklepčnosti, zaradi česar naj bi bilo povsem jasno, da ni šlo za odločanje o pravici, ter o stvari sami, ampak da je bil predmet razprave zahtevek, ki je bil procesno naperjen v nepravilno smer.

Po načelu pravne pomoči stranki – odprtega sojenja, bi moralo sodišče na te pravne finese in sklepčnost tožbe opozoriti. Po prepričanju tožeče stranke je dolžna sodišča tudi svetovalna, tudi če gre za zastopanje po odvetniku. Vsaka pravda je specifično, originalno, intelektualno delo. Ob takem dejanskem stanju in pravilnih dejanskih okvirih reševanja spora v zadevi P1, bi moralo sodišče slediti predlogu tožeče stranke in uporabiti določbo 390. člena ZOR. Sodišče bi moralo slediti tudi načelu poštenosti in pravičnosti. Sankcija zastaranja zahtevka je nesorazmerna v primerjavi z uveljavljanjem pravice tožnika do njegove lastnine, ki jo je vseskozi zasledoval. Tožnik mora imeti pravno varstvo svojega zahtevka, ki ima vso materialno pravno podlago, zato je edina pravilna uporaba 390. člena ZOR. Ker je bila tožba v tem postopku vložena znotraj trimesečnega roka od pravnomočnosti zavrnilne sodbe v postopku P1, ki se je vodil na podlagi tožbe vložene dne 17.1.2001, ki je postala pravnomočna dne 21.3.2006, je potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava, na podlagi 390. člena ZOR, ugovor zastaranja zavrniti. Pritožnik se s tem v zvezi sklicuje tudi na odločbo Višjega sodišča v Kopru opr. št. I Cpg 170/2004. Pritožba ni utemeljena.

V prvi vrsti je neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo kakšno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. To velja tako glede izrecno uveljavljenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi glede ostalih (uradoma upoštevnih na podlagi drugega odstavka 365. člena ZPP). Sodba je izdelana tako, da jo je mogoče preizkusiti, ima dovolj jasne razloge, ki niso v nasprotju ne med seboj, ne z izrekom. Tudi ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin in med samimi temi listinami oz. zapisniki. V kolikor pa pritožba meni, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila dokazna ocena površna ali pomanjkljiva, je potrebno povedati, da temu ni tako. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljivo in skrbno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je podrobno pojasnilo odločilne razloge, zaradi katerih je tožbeni zahtevek zavrnilo. Neutemeljena je tudi pritožba v delu, ko prvostopenjskemu sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava. Kot je to pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče je po določilu prvega odstavka 390. člena ZOR zastaranje pretrgano že s prvo tožbo, le v primeru, če je bila tožba zoper dolžnika zavržena zaradi nepristojnosti sodišča, ali iz kakšnega drugega vzroka, ki se ne tiče stvari same, pa vloži upnik novo tožbo v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe, s katero je bila tožba zavržena. Pravilno je zato prvostopenjsko sodišče v tej zadevi uporabilo določilo drugega odstavka 389. člena ZOR, saj je ugotovilo, da je bila tožba z dne 17. januarja 2001 pravnomočno zavrnjena zaradi stvari same. S tem, ko pritožnik trdi, da je bil podrejeni zahtevek zavrnjen zaradi nesklepčnosti, tudi sam pove, da je bil zahtevek zavrnjen zaradi stvari same. Nesklepčna je namreč tista tožba, pri katerih iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Ne drži torej, da je bil podrejeni zahtevek zavrnjen, ker naj bi bil procesno naperjen v nepravilno smer. Da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo, ki bi bila podobna tisti v zadevi I Cpg 170/2004, je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP).