Jedro

Pritožnica ne more uspeti z očitkom o neveljavni sklenitvi Pogodbe o dobavi toplote, ker ne trdi, da je upravnik z njeno sklenitvijo ravnal v nasprotju s kakšno pogodbeno omejitvijo njegovih pooblastil ali v nasprotju s kakšnim od sprejetih sklepov etažnih lastnikov, s čimer bi prekoračil svoja zakonsko ali pogodbeno določena pooblastila. Poleg tega bi v konkretnem primeru tudi v odsotnosti sklenjene Pogodbe o dobavi toplote že na podlagi določb EZ-1 in Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (SON) nastalo pogodbeno razmerje med skupnostjo lastnikov poslovnih prostorov in tožnico zaradi dejanskega odjemanja toplote.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženka tožnici v osmih dneh plačati 1.328,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od navedenih zneskov in datumov dalje, in sicer od 24,34 EUR od 20. 9. 2023, 561,40 EUR od 20. 2. 2024, 83,67 EUR od 20. 2. 2024, 427,73 EUR od 20. 1. 2024, 67,44 EUR od 20. 1. 2024, 58,78 EUR od 20. 12. 2023, 32,43 EUR od 21. 11. 2023, 24,34 EUR od 19. 10. 2023, 24,34 EUR od 18. 8. 2023 in 24,34 EUR od 20. 7. 2023. Odločilo je, da mora toženka tožnici v osmih dneh povrniti njene stroške postopka v znesku 150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku navedenega roka do plačila.

2.Zoper sodbo se je zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožila toženka ter priglasila pritožbene stroške.

3.Na pritožbo je odgovorila tožnica in predlagala njeno zavrnitev. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6.Tožnica od toženke v tem sporu zahteva plačilo računov za dobavljeno toplotno energijo na skupno merilno mesto št. 1115 1 na naslovu Ulica A., Ljubljana za mesto dobave št. 01380 za mesece junij, julij, avgust, september, oktober, november in december 2023 ter januar 2024 in za mesto dobave št. 01138 za meseca december 2023 in januar 2024.

7.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v vtoževanem obdobju tožnica toženki v skladu s sklenjeno Pogodbo o dobavi toplote št. 33 C-1115-1/115 1/2009 z dne 25. 8. 2009 (v nadaljevanju: Pogodba o dobavi toplote) in Sporazumom o delitvi stroškov dobavljene toplotne energije in sporočanju mesečnih delilnikov stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli v imenu in za račun etažnih lastnikov z dne 12. 12. 2012 (v nadaljevanju: Sporazum) dobavila toplotno energijo, toženka pa je ni plačala, zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Glede veljavnosti Pogodbe o dobavi toplote in zavezanosti toženke do dobavitelja

8.Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, ker je štelo, da Pogodba o dobavi toplote zavezuje tudi toženko. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožnica Pogodbo o dobavi toplote sklenila z upravnikom A., d. o. o. (v nadaljevanju: upravnik), ki jo je sklenil v imenu in za račun etažnih lastnikov na naslovu Ulica A. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka kot ena izmed etažnih lastnikov ni v samostojnem pogodbenem razmerju s tožnico, ampak so to vsi solastniki odjemnega mesta skupaj. Stranka Pogodbe o dobavi toplote je tako skupnost vseh lastnikov poslovnih prostorov na naslovu Ulica A., s pogodbo pa so zavezani tudi vsi kasnejši pridobitelji lastninske pravice na poslovnih prostorih na tem naslovu, torej tudi toženka.

9.Pritožnica nadalje navaja, da solastniki odjemnega mesta niso veljavno sklenili Pogodbe o dobavi toplote s tožnico, ker ta ni predložila dokaza, da je za sklenitev pogodbe glasovalo več kot 50 % lastnikov glede na deleže na skupnih delih. Trdi, da je upravnik zgolj zastopnik etažnih lastnikov in ne sme podpisati pogodbe z dobaviteljem, ki bi zavezala etažne lastnike, dokler za to nima ustreznega soglasja oziroma zadostne večine etažnih lastnikov, če pa pogodbo kljub temu podpiše, pa ta ne zavezuje etažnih lastnikov.

10.Te pritožbene navedbe niso utemeljene, nanje pa je ob povzemanju nosilnih razlogov višjega sodišča v sodbi VSL II Cpg 79/2024 z dne 27. 5. 2024, ki obravnava vsebinsko enak spor med istima strankama glede plačila dobav toplotne energije v drugem (kasnejšem) obdobju, pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje (točke 16 do 19 razlogov izpodbijane sodbe). V bistvenem je navedlo, da ima upravnik zakonsko pooblastilo za zastopanje etažnih lastnikov v poslih upravljanja, pogodbe, ki jih sklene s tretjo osebo v imenu in za račun etažnih lastnikov in v mejah svojih pooblastil, pa neposredno zavezujejo etažne lastnike (peta alineja četrtega odstavka 118. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) in prvi odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika (OZ)). Če pogodba o upravljanju ne določa omejitev, je upravnik upravičen zastopati etažne lastnike pri nastopanju v pravnoposlovnih razmerjih do tretjih oseb pri vseh poslih upravljanja, tako rednega kot izrednega, in na tem področju oblikuje voljo za zastopane etažne lastnike. Dolžan je upoštevati sklepe etažnih lastnikov, sprejete z ustrezno večino oziroma soglasjem, če takšnega sklepa ni, pa v okviru z zakonom določenih dolžnosti - med katere po drugi alineji četrtega odstavka 118. člena SPZ sodi tudi skrb za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov, kar vključuje tudi dovajanje energentov - samostojno izvaja upravljanje ter oblikuje in izjavlja voljo za etažne lastnike.

11.Pritožnica glede na povzeto z očitkom o neveljavni sklenitvi Pogodbe o dobavi toplote ne more uspeti, ker ne trdi, da je upravnik z njeno sklenitvijo ravnal v nasprotju s kakšno pogodbeno omejitvijo njegovih pooblastil ali v nasprotju s kakšnim od sprejetih sklepov etažnih lastnikov, s čimer bi prekoračil svoja zakonsko ali pogodbeno določena pooblastila. Poleg tega bi v konkretnem primeru tudi v odsotnosti sklenjene Pogodbe o dobavi toplote že na podlagi določb Energetskega zakona (EZ-1) in Sistemskih obratovalnih navodil za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (SON) nastalo pogodbeno razmerje med skupnostjo lastnikov poslovnih prostorov na naslovu Ulica A. in tožnico zaradi dejanskega odjemanja toplote, kot je sklicujoč se na zgoraj navedeno sodbo višjega sodišča pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje.

Glede vprašanja, na kateri posamezni del stavbe se nanaša tožba in ali je ta v lasti toženke

12.Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je jasno, kaj tožnica v tej pravdi vtožuje. Tožnica je navedla zemljiškoknjižne oznake prostorov v etažni lastnini, ki so bili v času sklenitve Pogodbe o dobavi toplote v lasti družbe B., d. o. o. in so po stečaju te družbe prišli v last toženke, kar je dokazala s predložitvijo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu (priloga A4) in tabele lastnikov in najemnikov (priloga A2). Toženka navedb tožnice ni konkretno prerekala, v pritožbi pa tudi sama navaja, da je lastnica več posameznih delov stavbe na naslovu Ulica A. Ker iz trditvene podlage tožnice ne izhaja, da bi se tožbeni zahtevek nanašal na le en posamezni del toženke, je utemeljen zaključek, da se zahtevek tožnice nanaša na vse posamezne dele v lasti toženke na naslovu Ulica A., ki jih tožnica vodi pod oznakama mest dobave št. 01380 in št. 01138.

13.Toženka ponavlja svoje navedbe o domnevno spornem lastništvu prostora z oznako P36, a neuspešno. Toženka ni konkretizirano ugovarjala trditvi tožnice, da oznaka P36 na računu služi le interni informaciji in ni v pomoč pri identifikaciji poslovnega prostora, prav tako pa tudi ni podala konkretnih ugovorov, da katera od s strani tožnice navedenih nepremičnin v vtoževanem obdobju ni bila v njeni lasti. Posledično toženka ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da ni lastnica prostora z oznako P36 (kar po neprerekanih trditvah tožnice sploh ne predstavlja identifikacijskega znaka posameznega prostora) in s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog za ogled prostora z oznako P36 na samem kraju in dokazni predlog za pridobitev podatka o obstoju in površini prostora z oznako P36 ter obstoju grelnih teles v tem prostoru od družbe C., d. o. o. Glede na pojasnjeno je pravno neodločilna tudi navedba pritožnice, da naj bi ugotovitve serviserjev ob menjavi delilnikov 20. 10. 2025 potrdile, da v prostoru P36 ni grelnih teles, saj serviserji niso našli spornega delilnika, ki naj bi bil podlaga za vtoževani znesek. Ta pritožbena navedba hkrati pomeni sklicevanje na novo dejstvo, nastalo po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog v tej zadevi, ki ga v tem sporu majhne vrednosti ni več mogoče uveljavljati. Pritožbeno sodišče je namreč vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dejstev, navedenih v vlogah iz 451. in 452. člena ZPP, pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljen (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Glede trditvene podlage o višini zahtevka

14.Pritožnica neutemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je trditvena podlaga tožnice glede višine tožbenega zahtevka zadostna. Ponavlja navedbe, da tožnica ni podala trditev o določenih, v pritožbi navedenih postavkah (parametrih), vendar to ne drži. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnica v svoji trditveni podlagi pojasnila način odčitavanja števca v toplotni postaji vključno s konkretnimi podatki o mesečni porabi toplote na skupnem odjemnem mestu, način sporočanja deleža delitve stroškov vključno s konkretnimi deleži toženke za vtoževane mesece ter način določanja prispevka za priključno moč in deleža iz naslova vzdrževanja merilnika toplote. Prav tako je navedla, da je upoštevala cenike, ki so za posamezno obdobje veljali za celotno Ljubljano in so objavljeni na njeni spletni strani.

15.Tožnica se je izrecno sklicevala na vtoževane račune in navedla, katere postavke so na njih zaračunane. Račune je predložila, iz njih pa so za vsak vtoževani mesec razvidni podatki o zaračunanih postavkah, merski enoti, količini, ceni, deležu delitve in tudi znesek prispevka za energetsko učinkovitost, prispevka SPTE in OVE ter DDV ter skupni dolgovani znesek po posameznem računu. Podatki na računih so pregledni in maloštevilni in ne drži, da gre za kupe in kupe nepreglednega listinskega gradiva, temveč gre za 10 specificiranih računov, ki so pregledni in razumljivi, tožnica pa se je nanje tudi izrecno sklicevala. Pritožbeno sodišče v nasprotju s pritožnico ugotavlja, da je takšno sklicevanje na račune dopustno in skladno s sodno prakso (tudi z odločbo VSRS II Ips 489/2005 z dne 13. 9. 2007, na katero se sklicuje pritožnica). Tožnica ni bila dolžna vseh podatkov iz vtoževanih računov povzemati v svojih vlogah, ampak je treba šteti podatke na računih kot del njene trditvene podlage. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ima ločevanje trditev od dokaznega gradiva namen, da je mogoče o tožbi racionalno razpravljati, tj. da toženka ve, pred čim naj se brani, in sodišče, o čem naj sodi. Trditvena podlaga tožnice glede višine tožbenega zahtevka, podana v njenih vlogah in substancirana s konkretnimi zneski v priloženih računih, je bila dovolj konkretizirana, da je omogočala toženki, da nanjo konkretizirano odgovori, in je zadoščala za preizkus utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

16.Ugotovljeno je bilo, da je tožnica skladno s Sporazumom pri izdajanju vtoževanih računov upoštevala sporočen delež delitve s strani pooblaščenca etažnih lastnikov C., d. o. o. Ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni podala trditev o konkretnem deležu za dobavljeno količino toplote, posebej za obračunsko moč in posebej za vzdrževanje merilne naprave, ter na kakšen način in na kakšni podlagi je ta delež izračunan. Tožnica je pojasnila način sporočanja deleža delitve stroškov, in sicer da deleže za dobavljeno količino toplote za posamezen mesec dobave preko programa DELSTRO sporoča skupni pooblaščenec C., d. o. o., pri čemer je izpise iz programa tudi predložila ter pojasnila, da je delež delitve odvisen od dejanske porabe, in navedla konkretne deleže toženke za vtoževane mesece. Nadalje je pojasnila, da sta prispevek za priključno moč (cena na MW na mesec) in delež iz naslova vzdrževanja merilnika toplote, ki odpade na toženko, določena glede na priključno moč posameznih prostorov, kot je razvidno iz predložene izjave o vstopu v pogodbeno razmerje in iz vtoževanih računov. Toženka ni podala konkretnih ugovorov, da so tako določeni deleži napačni oziroma kakšni bi morali biti pravilni deleži, in tudi sicer ni konkretizirano ugovarjala višini zahtevka. Trdila je le, da naj bi se delitev izvajala brez podatkov o tem, kdo je lastnik katerega konkretnega dela stavbe, saj družba C., d. o. o teh podatkov nima, česar pa ni mogoče šteti za konkretni ugovor uporabljenim deležem delitve.

17.Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker pritožbene navedbe toženke niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 451, 452, 458, 458/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 70, 70/1 Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 118, 118/4, 118/4-2, 118/4-5 Energetski zakon (2014) - EZ-1 - člen 530, 530/1

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Sistemska obratovalna navodila za distribucijski sistem toplote za geografsko območje Mestne občine Ljubljana (2016) - člen 63, 63/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.