Jedro

Zakon ne določa kot podlage za odmero odškodnine v odstotkih izraženega zmanjšanja življenjske aktivnosti in tako seveda tudi ne določa meril za takšno izračunavanje. Ne morejo priti v poštev niti merila iz zavarovalniških pogojev različnih zavarovalnic, ker gre tam za pogodbeno zavarovanje in pristanek zavarovanca na takšna merila. Podobno velja tudi za predpise invalidskega zavarovanja, ker tamkajšnja merila spet niso neposredno uporabna in skladna z merili iz 200. člena ZOR. Končno velja to tudi za pravila medicinske stroke. Sodnik mora ugotoviti, če naj korektno uporabi določbe 200. in 203. člena ZOR, kako obsežna je ostala na oškodovancu omejenost na fizičnem (včasih tudi psihičnem) področju in kako to vpliva na njegovo življenje in kolikšne duševne bolečine mu to povzroča.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke spremeni sodba sodišča prve stopnje in se poslej v obsodilnem delu glasi: Tožena stranka mora plačati tožeči stranki poleg odškodnine, prisojene s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju, opr. št. P 575/90 z dne 06.12.1990, še 1,500.000,00 SIT in mu povrniti 103.695,00 SIT pravdnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1998 dalje - vse v 15 dneh.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 48.195,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Ob tretjem sojenju na prvi stopnji je bilo odločeno, da mora tožena stranka plačati tožniku poleg odškodnine (100.000 din), dosojene s sodbo Temeljnega sodišča v Celju, Enote v Velenju, opr. št. P 575/90 z dne 06.12.1990, še 800.000,00 z obrestmi in pravdnimi stroški, medtem ko je v presežku do 3,000.000,00 SIT tožbeni zahtevek zavrnilo. Upoštevalo je, da je poprej prisojena odškodnina ob izdaji te sodbe pomenila 1,076.971,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker je spoznalo, da pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve ni podan, sestavo novega izvedenskega mnenja pa bi moral tožnik konkretno predlagati. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. V odstotkih izraženo zmanjšanje življenjske aktivnosti ni bistveno, ker je pomembno to, kako so življenjske aktivnosti zmanjšane in koliko zato prizadeti duševno trpi.

Tožnik je proti tej sodbi vložil revizijo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP (1977) in predlagal spremembo sodbe, tako da mu bo prisojena odškodnina v celoti, ali pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno obravnavanje in odločanje. Podrejeno je še predlagal razveljavitev sodbe na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP (1977). Meni, da je problematično stališče pritožbenega sodišča glede odstotnega zmanjšanja življenjske aktivnosti in trdi, da je pri tožniku to zmanjšanje večje, kot ga je ugotovil izvedenec. To se kaže v dejstvu, da je oškodovanec postal invalid, ki svojega dela ni mogel več opravljati, v zvezi s čimer so smešne ugotovitve sodišča. Gre za napačno "vrednotenje" pravične odškodnine po prvem odstavku 200. člena ZOR, kar pomeni, da gre tudi za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), saj so evidentne takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih sodbe ni mogoče preizkusiti, njen izrek nasprotuje razlogom, poleg tega pa gre za izrazito nasprotje med tistim, kar se navaja v razlogih, v primerjavi z dokumentacijo spisa.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Bržkone tožeča stranka ne misli resno, da bi šlo za kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP (1977), ko vendar podaja revizijski prvenstveni predlog, naj se izpodbijana sodba spremeni. To seveda ni mogoče, če bi šlo res za zatrjevano kršitev (394. člen ZPP (1977)). Ne pove niti, katere naj bi bile tiste pomanjkljivosti, zaradi katerih izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, niti ne opredeli zatrjevanih nasprotij. Revizijsko sodišče namreč preizkusi sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (386. člen ZPP (1977)), pri čemer pa morajo biti ti konkretizirani, ne pa le povzeti iz zakonske določbe o procesni kršitvi. Napačno "vrednotenje" pravične odškodnine iz prvega odstavka 200. člena ZOR, kot se izraža revizija, pa pomeni lahko le nepravilno uporabo materialnega prava, ne pa kršitve po prej navedeni procesni določbi. Končno, kar zadeva procesne očitke, ni nič smešen in neutemeljen zapis v sodbah nižjih sodišč, da je bil tožnik spoznan kot sposoben za delo vrtnarja in cvetličarja z omejitvami brez dvigovanja ali prenašanja težjih bremen nad 15 kg in opravljanja del v globoko prepognjenem položaju. Gre namreč le za povzetek iz sklepa Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Socialistični republiki Sloveniji št. I 998.531 z dne 03.10.1989, zoper katerega tožnik očitno ni vložil zahteve za varstvo pravic. Sicer pa je lahko delo cvetličarja v rastlinjaku in cvetličarni takšno, kot je bilo opisano.

Spet bi morala revizija opredeljeno navesti razlog za uporabo določbe drugega odstavka 395. člena ZPP (1977), saj z ničimer ne pokaže, kje je praznina v ugotovljenem dejanskem stanju, zaradi katere ne bi bilo mogoče pravilno uporabiti materialnega prava. Kolikor pa meri revizija na to, da ni pravilno ugotovljena 20-odstotna okrnjenost tožnikovih dejavnosti, ji spet ni mogoče pritrditi. Pravilno je stališče pritožbenega sodišča, da ocena obsega zmanjšanja življenjskih aktivnosti v odstotkih služi lahko le kot možen način opredelitve obsega, za lažjo predstavo". Zakon namreč ne določa kot podlage za odmero odškodnine v odstotkih izraženega zmanjšanja življenjske aktivnosti in tako seveda tudi ne določa meril za takšno izračunavanje. Ne morejo priti v poštev niti merila iz zavarovalniških pogojev različnih zavarovalnic, ker gre tam za pogodbeno zavarovanje in pristanek zavarovanca na takšna merila.

Podobno velja tudi za predpise invalidskega zavarovanja, ker tamkajšnja merila spet niso neposredno uporabna in skladna z merili iz 200. člena ZOR. Končno velja to tudi za pravila medicinske stroke. Sodnik mora ugotoviti, če naj korektno uporabi določbe 200. in 203. člena ZOR, kako obsežna je ostala na oškodovancu omejenost na fizičnem (včasih tudi psihičnem) področju in kako to vpliva na njegovo življenje in kolikšne duševne bolečine mu to povzroča. To je merilo (poleg starosti, morebitnih poklicnih posebnosti in drugega), na podlagi katerega odmeri denarno odškodnino kot pravično zadoščenje za to vrsto škode. Tako je očitno sodišče tudi ravnalo. Odstotno izražena omejitev življenjske aktivnosti torej ni nujen element pri razsoji o višini odškodnine.

Prav pa ima revizija, da je odškodnina prenizko prisojena. Posebno težo ima namreč dejstvo, da je tožnik doživel nesrečo, ki mu je pustila v sodbah opisane posledice, kot 18-letni fant, kar pomeni, da bo zaradi njih duševno trpel pretežen del svojega življenja. Sicer pa tudi primerjava z drugimi odškodninami, odmerjenimi v sodnih postopkih in preizkušenimi v revizijskem postopku, v podobnih primerih narekuje višjo odškodnino. Tako je po prepričanju revizijskega sodišča pravična denarna odškodnina za to obravnavano obliko škode v višini 1,500.000,00 SIT, poleg že poprej pravnomočno prisojene odškodnine v znesku 100.000 din, med strankama sporazumno revaloriziranem v višini 1,076.971,00 SIT.

Sodišče je zato reviziji delno ugodilo in po pooblastilu iz prvega odstavka 395. člena ZPP (1977) izpodbijano sodbo tako spremenilo, kakor je to razvidno iz izreka te odločbe.

Drugačen uspeh tožeče stranke (zdaj 50-odstoten) je narekoval drugačno razporeditev že na prvi stopnji odmerjenih pravdnih stroškov (drugi odstavek 166. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP (1977)). Tako gre tožeči stranki polovica stroškov v znesku 249.090,00 SIT, to je 124.545,00 SIT, toženi pa polovica od 41.000,00 SIT, to je 20.850,00 SIT. Po pobotanju mora tako tožena stranka povrniti tožeči stranki 103.695,00 SIT stroškov, nastalih do konca sojenja na prvi stopnji. Pritožbenih stroškov tožeča stranka ni priglasila, revizijski stroški pa ji gredo od zneska, s katerim je uspela (700.000,00 SIT) po odvetniški tarifi. To da upoštevaje DDV znesek 48.195,00 SIT. Priglašenih stroškov za takso ni bilo mogoče upoštevati, ker je že prvo sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.