Jedro

Kadar je zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg zahtevka za plačilo glavnice, se šteje kot postranska terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko ostane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj terjatve tožnika v znesku 4.582.602,20 SIT (19.122,86 EUR), zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova zamudnih obresti od dosojene glavnice od 11.9.1989 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijo vlaga le zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe in zoper odločitev o stroških. Glede dovoljenosti revizije navaja, da se je jedro spora premaknilo na obresti, ki so se natekle glede na pravnomočno ugotovljen znesek glavnice. Gre tudi za pomembno pravno vprašanje o uporabi določb stečajne zakonodaje, veljavne do konca leta 1989. Po prenehanju takrat veljavnega zakona se je vprašanje obresti v stečajnih postopkih uredilo popolnoma na novo. V obravnavani zadevi gre za drugačno vprašanje kot v zadevi III Ips 48/95. Zato tožnik v skladu z določbo 32. člena ZDSS-1 predlaga, da v primeru, ko bi se sodišče opredelilo, da revizija ni dovoljena, revizijo izrecno dopusti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni dovoljena.

Predmet revizijske presoje je le tisti del pravnomočne sodbe, s katerim tožbenemu zahtevku tožnika ni bilo ugodeno. Gre torej za premoženjski spor, v katerem je revizija dovoljena po določbah zakona, ki ureja pravdni postopek (prva točka 31. člena v zvezi s prvim odstavkom 84. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (1,000.000,00 SIT). Če je za ugotovitev pravice do revizije odločilna vrednost spornega predmeta, se vzame kot vrednost samo vrednost glavnega zahtevka, ne pa tudi vrednost obresti, pravdnih stroškov, pogodbenih kazni in drugih postranskih terjatev, razen če se te ne uveljavljajo kot glavni zahtevek (prvi odstavek 39. člena ZPP).

Kadar je zahtevek za plačilo obresti postavljen poleg zahtevka za plačilo glavnice, se šteje kot postranska terjatev. Te narave obrestni zahtevek ne izgubi niti takrat, ko ostane v postopku z revizijo sporna le še odločitev o obrestih. Za to gre tudi v obravnavanem primeru. Le če bi bile obresti osnovni oziroma edini razlog za začetek pravde, bi se štele kot glavni zahtevek, za kar pa v obravnavanem primeru tudi ne gre. Ker so torej v reviziji sporne samo zamudne obresti kot stranska terjatev, ki po pravilih procesnega prava nimajo nikakršne vrednosti (spornega predmeta), ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 367. člena ZPP. Revizija zoper odločitev o obrestih je torej vložena zoper sodbo, zoper katero je ni mogoče vložiti (drugi odstavek 374. člena ZPP), kar narekuje zavrženje nedovoljene revizije (377. člen ZPP).

Tožnik izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, vendar tudi v tem delu revizija ni dovoljena. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep, revizija zoper sklep pa je dovoljena le izjemoma. Po prvem odstavku 384. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o pravdnih stroških ni sklep, s katerim se postopek konča, zato revizija proti takemu sklepu ni dovoljena. Utemeljeno je torej zavrženje revizije v celoti.

Revizija ni dovoljena, sodišče druge stopnje pa je tudi ni dopustilo (peta točka 31. člena in 32. člen ZDSS-1). Tožnik sicer predlaga, da revizijo dopusti Vrhovno sodišče, vendar v navedenih določbah ZDSS-1 za kaj takega ni podlage. O dopustitvi revizije odloča pritožbeno sodišče (sodišče druge stopnje), Vrhovno sodišče je v postopku odločanja o tem samo pritožbeno sodišče v tistih primerih, ko sodišče druge stopnje revizije ne dopusti. O tem mora sodišče druge stopnje odločiti, ni pa mogoče šteti, da revizija ni dopuščena tudi takrat, ko sodba sodišča druge stopnje odločitve (v izreku) nima. Odločitve o dopustitvi revizije v takem primeru ni.