Jedro

Določilo 84. člena ZDR ni kršeno, če je odpoved pogodbe o zaposlitvi dana pred podajo mnenja sindikata. Če član sveta delavcev kot delavec ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, ne uživa posebnega varstva po 113. členu ZDR. ZDR v zvezi z rokom za zagovor ne napotuje na določbe ZPP.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27.1.2005 nezakonita, posledično pa je zavrnilo tudi reintegracijski zahtevek in denarne zahtevke. Tožena stranka je tožniku očitala, da je od 3.1. do 7.1.2005 neopravičeno izostal z dela, da v času od 28.12.2004 ni opravil odrejenega dela in da je v času od 5.10.2004 do 17.1.2005 opustil vodenje dnevne evidence o opravljenem delu. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto računalniški operater in je za to delovno mesto dobival naloge. V spornem času je naklepno odklonil dela v zvezi z usposobitvijo knjigomata. Tožnik je vedel za prakso odobravanja dopusta in je tudi uporabil pisni obrazec, ni pa poskrbel za odobritev nadrejenega delavca. Tožnik bi bil dolžan upoštevati odredbe in navodila delodajalca, dana v okviru nalog, za katere je sklenil delovno razmerje. To velja tudi za navodila o vodenju evidence o opravljenem delu, ne glede na to, kaj si delavec misli o smiselnosti takih navodil. Tožena stranka je obvestila sindikat, dejstvo, da ni počakala na mnenje pred izdajo odpovedi pa na zakonitost odpovedi ne vpliva. Tožnik zaradi kršitve pogodbenih obveznosti ne uživa posebnega varstva po 113. členu ZDR, v primeru izredne odpovedi pa ga tožena stranka ni bila dolžna opozoriti na možnost odpovedi na podlagi prvega odstavka 83. člena ZDR. Tožniku ni bila kršena pravica do obrambe, saj je imel dovolj časa za njeno pripravo, odpoved pa mu je bila vročena pravilno.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo vseh v pritožbi navedenih razlogov, zaradi česar se njegove sodbe ne da preizkusiti. Sodišči bi morali že zaradi kršitve predpisanih postopkov in rokov pri delodajalcu ugotoviti nezakonitost odpovedi. Gre za kršitev določbe 84. člena ZDR glede mnenja sindikata, določbe 113. člena ZDR o posebnem varstvu tožnika kot člana sveta zavoda, določbe drugega odstavka 83. člena ZDR o primernem roku za pripravo zagovora. Tožniku odpoved ni bila pravilno in zato tudi ne pravočasno vročena. Obstaja tudi neskladje med pisno obdolžitvijo in odpovedjo, o čemer se sodišče druge stopnje ni izreklo.

Revizija je bila v skladu z določbo 357. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

S čim oziroma kako naj bi sodišče storilo kršitev določbe 8. točke 339. člena ZPP iz revizije ni mogoče ugotoviti. Kolikor tožnik s tem misli na kršitve obveznosti, ki jih ZDR nalaga delodajalcu v postopku z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, se take kršitve v sodnem postopku presojajo v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba je razumljiva, v njej ni nejasnosti ali nasprotij o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. To, da se tožnik z odločitvijo ne strinja, še ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva. Sodišče druge stopnje se je opredelilo tudi do vseh bistvenih pritožbenih navedb, zato tudi ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi prvim odstavkom 360. člena ZPP.

Očitek sodišču glede izvedbe listinskih dokazov je nekorekten. Sodišče prve stopnje je na obravnavi dne 8.6.2005 neposredno zaslišalo dve priči, izpovedi drugih prič in strank so se vpogledale in so "veljale za prečitane", listine pa so se "vpogledale in prečitale." Nikjer v zapisniku ni navedeno, da bi tožnik ali njegova pooblaščenka taki izvedbi dokazov kakorkoli ugovarjala in tak zapisnik sta oba tudi podpisala. Trditev, da sodišče listin dejansko ni vpogledalo in prebralo, je zato v nasprotju s tem, kar izhaja iz obravnavnega zapisnika.

Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišči nista izrekli o navedbah tožnika o skladnosti izredne odpovedi s pisno obdolžitvijo. Sodišče prve stopnje se do tega očitka izrecno in pravilno opredeli (stran 3 obrazložitve prvostopne sodbe), sodišče druge stopnje pa tako opredelitev sprejme, čeprav ne izrecno. Dovolj jasno pa odgovori tudi na neutemeljen pritožbeni očitek, da gre za neskladje. Že opredelitev očitanih kršitev tako v obdolžitvi kot v odpovedi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR zadošča za ugotovitev, da je bil tožniku očitan naklep ali huda malomarnost. Da bi šlo še za kakšno drugo neskladje pa iz tožnikovih navedb ne izhaja.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo tudi sodišče druge stopnje.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, kot tudi pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. V tem delu tožnik odločitvam sodišč ne oporeka, zato tudi revizijsko sodišče le ugotavlja, da je bila ob tako ugotovljenem dejanskem stanju odločitev sodišč pravilna. Delodajalec zaradi kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjenih naklepoma ali iz hude malomarnosti, lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (druga alineja prvega odstavka 111. člena ZDR), če dokaže obstoj tega razloga (drugi odstavek 82. člena ZDR) in tudi, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

Tožnik izpodbija odpoved zgolj zaradi formalnih nepravilnosti v postopku pred odpovedjo oziroma zaradi kršitve delodajalca v postopanju pred izdajo izredne odpovedi.

Po določbi 84. člena ZDR mora delodajalec o nameravani izredni odpovedi na zahtevo delavca obvestiti sindikat, katerega član je delavec, sindikat pa lahko poda svoje mnenje o odpovedi v roku osmih dni. V tej zadevi je sporno le, da je tožena stranka izdala odpoved pred potekom tega roka. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 250/2003 z dne 13.1.2004 odločilo: "Določba drugega odstavka 84. člena ZDR določa sindikatu rok, v katerem ta lahko poda svoje mnenje, ne veže pa niti delavca niti delodajalca. Sindikat lahko v osmih dneh (od seznanitve z nameravano odpovedjo) poda mnenje, pri čemer ni določeno, ali je to lahko podano še v fazi nameravane odpovedi ali po dejansko izvršeni odpovedi (kar bi bilo ob upoštevanju naslednjih zakonskih določb bolj logično). Zato ta določba delodajalcu ne preprečuje, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi dal prej kot v osmih dneh, kolikor ima na voljo sindikat za svoje mnenje in odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more biti preuranjena, če je dana pred potekom tega roka. To še toliko manj, ker tretji odstavek istega člena določa, da sindikat lahko nasprotuje odpovedi (ne nameravani odpovedi), kar pomeni, da je v skladu z zakonsko določbo, če je odpoved pogodbe o zaposlitvi dana pred podajo mnenja sindikata. To potrjuje tudi določba prvega odstavka 85. člena ZDR, saj v primeru nasprotovanja sindikata nameravani odpovedi še ni potrebe po zadržanju učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi." V 113. členu ZDR je določeno posebno varstvo pred odpovedjo tudi za člane sveta delavcev. Varstvo ni absolutno, vezano zgolj na članstvo v svetu delavcev. Tudi v primerih, ko član sveta delavcev kot delavec ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, je odpoved možna, zakon jo pogojuje le s soglasjem sveta delavcev. V primeru pa, ko član sveta delavcev kot delavec ne ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi, posebnega varstva po 113. členu ZDR ne uživa. Za svoje ravnanje je odgovoren povsem enako kot vsi drugi delavci. Tako je Vrhovno sodišče že odločilo na primer v sodbi VIII Ips 166/2006 z dne 6.6.2006. Po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR mora pred izredno odpovedjo delodajalec omogočiti delavcu zagovor, smiselno upoštevaje prvi in drugi odstavek 177. člena ZDR (navedba številke člena v prvostopni sodbi je le očitna pisna pomota). Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 153/2006 z dne 26.9.2006 navedlo: "ZDR v zvezi z rokom za zagovor ne napotuje na določbe ZPP (za kar se zavzema revizija). To je razumljivo, saj bi uporaba rokov, ki so predvideni v ZPP (po 280. členu ZPP mora od vabila do obravnave preteči najmanj 15 dni), močno podaljšala postopek izredne odpovedi in zaradi kratkega prekluzivnega roka po 2. odstavku 110. člena ZDR lahko celo onemogočila izredno odpoved. Vsebino pravice do zagovora delavca in s tem do časa, ki je potreben za pripravo na zagovor, je potrebno presojati in tehtati tudi ob upoštevanju pravice delodajalca, da iz razlogov in ob pogojih, ki so določeni v ZDR, delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi temu, da dva dni od prejema pisne obdolžitve in vabila do zagovora ne zadosti zakonski zahtevi o zagotovitvi možnosti zagovora". Enako je odločilo tudi v sklepu VIII Ips 175/2006 z dne 10.10.2006, kjer je bil sporen rok osmih dni za zagovor.

Tožnik ugovarja pravočasnosti odpovedi zato, ker šteje, da je bila - sicer pravočasna - vročitev odpovedi pooblaščenki nepravilna in nezakonita. Odpoved bi morala biti vročena osebno tožniku. Dejanska ugotovitev sodišča je, da je odpoved prejela tožnikova pooblaščenka 31.1.2005. Ob neprerekanem dejstvu, da je bila tožena stranka najkasneje ob zagovoru 24.1.2005 seznanjena z vsemi razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je torej odpoved dana pravočasno. Pravilno pa je stališče obeh sodišč, da je bila vročitev odpovedi pravilna in zakonita. Po določbah 87. člena ZDR mora delodajalec vročiti izredno odpoved osebno delavcu po pravilih pravdnega postopka. Po določbah ZPP se v primeru, ko ima delavec pooblaščenca, pisanja vročajo njemu. Če je pisanje vročeno pooblaščencu, se šteje, da je vročitev opravljena osebno stranki (sedmi odstavek 142. člena ZPP).

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev o reviziji, je sodišče odločilo, da krije stroške za odgovor na revizijo tožena stranka sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).