Jedro

Kljub pozivom tožene stranke na izjasnitev, tožeča stranka trditev, ki bi utemeljevale obstoj pasivne legitimacije tožene stranke za plačilo dodatnih del, ni podala. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v roku 15 dni plača 270,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostanku, tj. glede zneska 35.184,40 EUR s pripadajočimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne 691,25 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sodbe se je iz "vseh pritožbenih razlogov" pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma, da jo razveljavi in vrne zadevo drugemu sodniku v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožeča stranka v pritožbi zapisala napačen datum izpodbijane odločbe. Ta pomota pa ni razlog za zavrženje pritožbe, kot to trdi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, saj iz obrazložitve pritožbe popolnoma jasno izhaja, da se tožeča stranka pritožuje zoper sodbo opr. št. VIII Pg 1324/2016 z dne 17. 2. 2017, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo v ponovljenem postopku.

Glede zahtevka na plačilo dodatnih del

6. Pritrditi gre pritožnici, da okoliščina, da pravdni stranki glede dodatno izvedenih del nista sklenili pisnega aneksa, sama po sebi ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. V obravnavani zadevi namreč nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da je bila pisna oblika aneksa pogoj za veljavnost dogovora glede dodatnih del (nasprotne trditve tožene stranke v odgovoru na pritožbo so protispisne). Pomeni, da je bil aneks predviden zgolj zaradi njunega obojestranskega interesa, ki je predvsem v lažjem in enostavnejšem dokazovanju njune pogodbene volje. Vendar pa ne-sklenitev aneksa v konkretnem primeru ni nosilni razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (kot to zmotno trdi pritožnica). Nosilni razlog je, da tožeča stranka ni zmogla (že) trditvenega bremena, da bi bila tožena stranka za plačilo teh del pasivno legitimirana. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (pritožnica pa tega ne izpodbija), da so bila dodatna dela, katerih plačilo zahteva tožeča stranka, opravljena, še preden sta pravdni stranki sklenili pogodbo za izdelavo PZI in PID za gradnjo poslovno trgovskega centra H. (v nadaljevanju Pogodba). Za dela, ki so se vršila pred sklenitvijo Pogodbe, pa je tožena stranka zatrjevala, da je angažirala družbo C., d. o. o., ta pa naprej tožečo stranko. Da je v obdobju pred sklenitvijo Pogodbe dela za toženo stranko opravljala prek družbe C., d. o. o., je priznavala tudi tožeča stranka. Ob takšnem dejanskem stanju pa gre pritrditi sodišču prve stopnje, da bi morala tožeča stranka natančneje pojasni svoje razmerje z družbo C., d. o. o. (na podlagi ugovorov tožene stranke je mogoče najmanj z verjetnostjo zaključiti, da je tožeča stranka t. i. dodatna dela izvedla kot pogodbeni izvajalec družbe C., d. o. o., in je zato ta družba pasivno legitimirana za njihovo plačilo). Kljub pozivom tožene stranke na izjasnitev tožeča stranka trditev, ki bi utemeljevale obstoj pasivne legitimacije tožene stranke za plačilo dodatnih del, ni podala (in kar niti ni pritožbeno izpodbijano). Sodišče prve stopnje je zato v tem delu utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

7. Na to odločitev ne more vplivati okoliščina, da je tožeča stranka dela prevzela (in v zvezi s tem pritožničino sklicevanje na teorijo realizacije), saj prevzemnik del ni nujno tudi zavezanec za plačilo. Prav tako v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti pravil o neupravičeni obogatitvi, saj obstoj pravne podlage (dogovora, na podlagi katerega je tožeča stranka opravljala dodatna dela) izključuje uporabo pravil o neupravičeni obogatitvi. Višje sodišče pa tudi pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi bilo, glede na to, da je tožeča stranka vsa dodatna dela opravila že pred sklenitvijo Pogodbe, življenjsko in logično, da bi pravdni stranki ta dela vključili v Pogodbo, če že kasneje aneksa nista sklenili. Pritožnica sicer trdi, da naj bi se toženi stranki ves čas mudilo in da je bila takšna narava posla, vendar ti argumenti višjega sodišča ne prepričajo. Pravdni stranki sta namreč očitno imeli čas, da sta sklenili pisno pogodbo, in bi ob tej priliki tožeča stranka (glede na to, da je dodatna dela že opravila) morala vztrajati pri njihovi vključitvi v pogodbeno vsebino (če bi seveda sploh šlo za dela, za plačilo katerih se je tožeči stranki zavezala neposredno tožena stranka).

Glede zahtevka na plačilo dodatne študije

8. V zvezi s t. i. dodatno študijo višje sodišče pritožnici pojasnjuje, da samo dejstvo, da izdelava prometne študije ni bila dogovorjena s Pogodbo, še ne pomeni, da je šlo za dodatno študijo v smislu 5. člena Pogodbe in je zato predmet dodatnega plačila. Česa takega tudi ni pokazal izveden dokazni postopek. Nasprotno: sodišče prve stopnje je na podlagi predloženih dokazov ugotovilo (in kar ni pritožbeno izpodbijano), da je tožeča stranka izstavila dobropis, ker kot podizvajalec družbe C., d. o. o., ki je prevzela v izdelavo PGD za objekt H., ni v celoti opravila svojega dela. Iz tega pa logično sledi, da tudi za plačilo tega zneska tožena stranka ne more biti pasivno legitimirana.

Glede stroškov postopka

9. Pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov zanemarilo, da je bila terjatev v višini 15.185,86 EUR pravnomočno zavrnjena zaradi razlogov, ki so nastali po vloženi tožbi, to je zaradi opravljenega davčnega pobota, in da je tožeča stranka v tem delu nato umaknila tožbeni zahtevek. Glede na besedilo drugega dela prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) bi ji zato sodišče prve stopnje za ta znesek moralo priznati povračilo pravdnih stroškov.

10. Višje sodišče po pregledu spisa ugotavlja, da je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek le za znesek 4.703,55 EUR (l. št. 28 spisa). Tudi če štejemo, da bi za ta znesek tožeča stranka morala dobiti povrnjene pravdne stroške, bi uspeh tožeče stranke znašal le 9,8 % (270,14 EUR + 4.703,55 EUR od zahtevanih 50.640,40 EUR). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo 30,52 % pravdnih stroškov. Torej še bistveno več, kot bi ji sicer šlo. Ker pa se je zoper stroškovno odločitev pritožila samo tožeča stranka, višje sodišče tega dela izpodbijane sodbe ni smelo spreminjati (359. člen ZPP).

11. Glede na navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi tožena stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.