Jedro

V obravnavanem predsodnem postopku bi bilo potrebno postopati po 7. členu ZUP in s tožnico glede na vloženo laično vlogo, s katero uveljavlja izplačilo dodatka za nego otroka, ne pa priznanje same pravice, najprej razčistiti, kaj sploh uveljavlja, in ji pojasniti, da bi lahko pravico do dodatka za nego otroka ob izpolnjenih zakonskih pogojih zahtevala za naprej. Ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP, niti ni iz sodnega spisa razvidno, da bi bil tožnici obravnavani dodatek za naprej morebiti priznan s kakšno drugo odločbo, tožnica pa s postavljenim tožbenim zahtevkom izrecno uveljavlja dodatek za nego otroka od 14. 8. 2009 do konca šolskega leta 2017, bi moralo že sodišče prve stopnje izpodbijana posamična upravna akta na temelju 1. alineje 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 kot nezakonita odpraviti in zadevo vrniti ponovno v predsodno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Odločba tožene stranke, št. ... z dne 9. 3. 2017 in sklep Centra za socialno delo A., št. ... z dne 2. 11. 2016 se odpravita ter se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje."

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo v izreku te sodbe citiranih odločb. Presodilo je, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Dodatek za nego otroka bi ji moral biti dodeljen tudi še po izdaji odločbe z dne 30. 7. 2009 o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost in po dodelitvi dodatka za tujo nego in pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Odločba o priznanju dodatka za nego otroka do 31. 8. 2017 z dne 18. 12. 2002 je bila veljavna, saj je hči imela tudi po 18. letu status učenca. Z odločbo z dne 28. 7. 1999 je bila hči B.B. napotena v Zavod C. - Enota D.. Zavod je o vključitvi izdal odločbo z dne 11. 7. 2001 in obvestil center za socialno delo. Hči je ves čas vključena v Posebni program vzgoje in izobraževanja. Vsako leto je o vključitvi izdano tudi posebno potrdilo. Ukinitvene odločbe ni prejela, zato se ni mogla pritožiti. Hči je ves čas do 26. leta starosti izpolnjevala pogoje za prejemanje dodatka za nego otroka. Čeprav center za socialno delo razpolaga z vsemi podatki, morajo starši vse informacije pridobivati sami, saj niso o ničemer obveščeni. Opozarja na stališče ministrstva iz leta 2018, da se dodatek za nego otroka in dodatek za tujo nego in pomoč ne izključujeta, in na sodbo pritožbenega sodišča Psp 92/2012. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v predsodnem upravnem postopku prišlo do procesne kršitve, zaradi katere dejansko stanje v predsodnem niti sodnem postopku ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Izpodbijana posamična upravna akta zato ne moreta biti pravilna in zakonita.

Predmet sodne presoje

5. V obravnavanem predsodnem upravnem postopku je bil s sklepom z dne 2. 11. 2016 zavržen tožničin zahtevek za povračilo neizplačanega dodatka za nego otroka od septembra 2009 dalje, ker vloga naj ne bi bila vložena v predpisanem roku. Z dokončno odločbo z dne 9. 3. 2017 je bil sklep odpravljen in zahteva za uveljavitev pravice do dodatka za nego otroka zavrnjena, ker za priznanje pravice za nazaj, za obdobje od 1. 9. 2009 do 1. 6. 2016, ni pravne podlage.

6. Enako, torej da za priznanje pravice do dodatka za nego otroka za nazaj ni pravne podlage, je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar je bilo po stališču pritožbenega sodišča iz razlogov, kot bodo obrazloženi v nadaljevanju te sodbe, v predsodnem upravnem postopku kršeno načelo varstva pravic strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku2 (ZUP), na kar laično opozarja tudi pritožnica.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

7. Po odločbi z dne 18. 12. 2002 je bila tožnica upravičena do višjega dodatka za nego otroka B.B. od 1. 1. 2002 do 31. 8. 2017, ob pogoju, da ima otrok po dopolnjenem 18. letu starosti status dijaka, vajenca ali študenta. Tožničina hči je bila napotena v Zavod C. - Enota D.3 in je vključena v Posebni program vzgoje in izobraževanja.4

8. Z dopolnjenim 18. letom starosti je bila tožničini hčeri priznana pravica do nadomestila za invalidnost in dodatka za tujo nego in pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Z odločbo z dne 27. 11. 2009 je bilo izrečeno, da tožnica do dodatka za nego otroka po odločbi z dne 18. 12. 2002 od 1. 11. 2009 dalje ni več upravičena, ker je hči dopolnila 18 let in nima statusa dijaka, vajenca ali študenta. Po tožničinem zatrjevanju ji ukinitvena odločba naj ne bi bila vročena, saj naj ne bi podpisala vročilnice z dne 2. 12. 2009. Prejela naj bi jo šele 7. 9. 2017, ko naj bi vložila tudi pritožbo.

9. Tožnica je 20. 7. 2016 pri tožencu, ki jo je 7. 9. 2016 odstopil centru za socialno delo, podala laično vlogo za povračilo neizplačanega dodatka za nego otroka v obdobju od 2009 do 2016. Pojasnjuje, da je bila obravnavana pravica ukinjena, čeprav je bila po predhodni odločbi pogojno do nje upravičena vse do 31. 8. 2017, in čeprav je hči vključena v program vzgoje in izobraževanja v dnevnem varstvu. Takšna laična vloga je bila v obravnavanem predsodnem postopku šteta kot zahteva za priznanje pravice do dodatka za nego otroka za nazaj, torej od 2009 do 2016, ne da bi bilo s tožnico razčiščeno, kaj sploh uveljavlja, in ji tudi pojasnjeno, da bi lahko pravico do dodatka za nego otroka ob izpolnjenih zakonskih pogojih zahtevala za naprej.

Materialno in procesno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

10. Pravica do dodatka za nego otroka je urejena v Zakonu o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1)5. Po 79. členu tega zakona gre za denarni dodatek za otroka, ki potrebuje posebno nego in varstvo, in je namenjen kritju povečanih življenjskih stroškov. Traja za obdobje, ko se otroku zagotavlja posebna nega zaradi zdravstvenih razlogov, vendar najdlje do njegovega 18. leta starosti, kasneje pa, če ima status učenca, dijaka, vajenca ali študenta, vendar najdlje do 26. leta starosti. Šolanje oziroma eden od navedenih statusov, med drugim tudi status učenca, je torej pogoj za priznanje in prejemanje dodatka za nego otroka.

11. V praksi toženca je bilo glede statusa učenca predhodno zavzeto tolmačenje 2. odstavka 75. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn)6, da je osebam z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju sicer omogočeno nadaljevanje izobraževanja v posebnem programu še največ 11 let oziroma največ do 26. leta starosti, vendar pa ne obdržijo statusa učenca, ker z 18. letom uveljavljajo pravice po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (ZDVDTP)7, spremenjeno, tako da imajo tudi tovrstni učenci v času podajšanega izobraževanja status učenca. Po sodni praksi pritožbenega sodišča8 se dodatek za nego otroka ne izključuje niti z dodatkom za pomoč in postrežbo.

12. Ker se po 96. členu ZSDP-1 pravica do dodatka za nego otroka prizna s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi vloge, sodišče prve stopnje pravilno razloguje, da za priznanje pravice za nazaj, torej pred vložitvijo zahteve, četudi bi bili pogoji za to izpolnjeni, ni nobene podlage. Vendar pa je ob izpolnjenih zakonskih pogojih pravico mogoče oziroma celo potrebno priznati za naprej, torej s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi zahteve.

13. V predsodnem upravnem postopku morajo organi po 1. odstavku 7. člena ZUP pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, ter skrbeti, da jih ne uveljavljajo v škodo pravic drugih ali ne v nasprotju z javno koristjo. Po 4. odstavku citirane določbe in sodni praksi9 so, še zlasti pri uveljavljanju socialnih pravic, dolžni pravno nevedni in neuki stranki zagotoviti vsaj nujno pomoč pri uveljavljanju teh pravic, torej svetovati glede njihovih pravic in dolžnosti. Način zagotavljanja nujne pomoči je odvisen od narave in pomena zahtevane pravice ter okoliščin posameznega primera. Če so podani pogoji za uveljavitev določene pravice, pa je upravičenec ne uveljavlja, ga je treba na to opozoriti in sočasno tudi na pravne posledice opustitve uveljavljanja določene pravice.

Odločitev pritožbenega sodišča

14. Predhodno navedeno pomeni, da bi bilo potrebno v obravnavanem predsodnem postopku postopati po 7. členu ZUP in s tožnico glede na vloženo laično vlogo, s katero uveljavlja izplačilo dodatka za nego otroka, ne pa priznanje same pravice, najprej razčistiti, kaj sploh uveljavlja, in ji pojasniti, da bi lahko pravico do dodatka za nego otroka ob izpolnjenih zakonskih pogojih zahtevala za naprej.

15. Ker v predsodnem postopku ni bilo postopano po 7. členu ZUP, niti ni iz sodnega spisa razvidno, da bi bil tožnici obravnavani dodatek za naprej morebiti priznan s kakšno drugo odločbo, tožnica pa s postavljenim tožbenim zahtevkom izrecno uveljavlja dodatek za nego otroka od 14. 8. 2009 do konca šolskega leta 201710, bi moralo že sodišče prve stopnje izpodbijana posamična upravna akta na temelju 1. alineje 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)11 kot nezakonita odpraviti in zadevo vrniti ponovno v predsodno odločanje. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče na podlagi 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. Torej izpodbijana posamična upravna akta odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

16. V ponovljenem upravnem postopku bo potrebno dopolniti postopek v nakazani smeri. Torej odpraviti ugotovljeno kršitev 7. člena ZUP in pravilno ter popolno ugotoviti dejansko stanje. S tožnico bo potrebno najprej razčistiti, kaj sploh uveljavlja, in ji pojasniti, da bi lahko pravico do dodatka za nego otroka ob izpolnjenih zakonskih pogojih zahtevala za naprej. Hkrati bo potrebno dodatno razjasniti okoliščine vročitve ukinitvene odločbe z dne 27. 11. 2009, zoper katero naj bi tožnica že vložila pritožbo. V kolikor tožnica uveljavlja tudi priznanje pravice do dodatka za nego za naprej, bo potrebno ugotoviti, ali so od vložitve zahteve dalje izpolnjeni vsi zakonski pogoji za priznanje dodatka za nego otroka s prvim dnem naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Torej ali ima tožničina hči status učenke, še zlasti, ker ji je bila z odločbo z dne 18. 12. 2002 pravica do dodatka za nego, ob pogoju, da ima otrok po dopolnjenem 18. letu starosti status dijaka, vajenca ali študenta, priznana do 31. 8. 2017. Navedeno seveda le, če o tem še ni bilo odločeno v kakšnem drugem predsodnem upravnem postopku.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 3 Odločba z dne 28. 7. 1999. 4 Odločba z dne 11. 7. 2001. 5 Ur. l. RS, št. 110/2006 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 81/2006 – uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 7 Ur. l. SRS, št. 41/1983 s spremembami. 8 Psp 92/2012. 9 VIII Ips 254/2015. 10 V sodnem spisu na listovni številki 2. 11 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami.