Jedro

Sodišče je o zakonskem znaku "spravi v zmoto" celovito in logično sklepalo zlasti na podlagi naslednjih ključnih okoliščin: (i) obsojenec je ob prvem obisku oškodovanca dne 28. 8. 2022 slednjemu - ob kazanju velike količine gotovine - zagotavljal, da lahko, v kolikor mu izroči določeno vsoto denarja, tudi sam kaj zasluži; (ii) ob prigovarjanju mu je oškodovanec izročil znesek v vrednosti 500,00 EUR, obsojenec pa mu je istočasno izročil gotovino v vrednosti 750,00 EUR, s čimer je ta zagotavljal in prikazoval donosnost "posla", s katerim se je ukvarjal; (iii) za tem dogodkom je obsojenec oškodovanca še večkrat klical iz različnih (neizsledljivih) telefonskih številk in ga zavajal, da gre za varen ter dobičkonosen posel in ga hkrati nagovarjal na nadaljnje "poslovanje". Že na tej točki je mogoče zaključiti, da opisana ravnanja problematiziran zakonski znak "spravi v zmoto" nedvoumno napolnjujejo, saj so bila usmerjena izključno v ustvarjanje zmotne predstave pri oškodovancu glede dejstva, da bodo vložena sredstva "oplemenitena", s čimer je bil oškodovanec zapeljan.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Trbovljah je s sodbo I K 91635/2023 z dne 26. 9. 2024 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 211. člena KZ-1 določilo kazen deset mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let. Hkrati mu je na podlagi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 določilo posebni pogoj, da v roku treh let po pravnomočnosti sodbe oškodovancu B. B. plača znesek 12.000,00 EUR. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka od 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanca B. B. in odločilo, da mu je obsojenec dolžan plačati znesek v višini 12.000,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo VII Kp 91635/2023 z dne 27. 3. 2025 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka oprostilo.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3.Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in v odgovoru predlagal, da se jo zavrne kot neutemeljeno. Izpostavlja, da zahteva v bistvenem izpodbija nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, tudi sicer pa zatrjevane kršitve po njegovi oceni niso podane.

4.Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5.Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujejo, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni vsi zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 211. člena KZ-1. V temeljnem izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje v točki 11 obrazložitve izrecno navedlo naslednje: "[oškodovanec] je razumsko vedel, da denarja v nekaj minutah ni mogoče oplemenititi na način, kot mu je to zagotavljal obsojenec". Zaradi navedenega menijo, da oškodovanec pojmovno ni mogel biti spravljen v zmoto in zapeljan, kar predstavlja enega izmed ključnih zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Nadalje zatrjujejo tudi, da je s takšno ugotovitvijo podano nasprotje med obrazložitvijo in izrekom sodbe, zaradi česar naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Končno smiselno uveljavljajo tudi kršitev 395. člena ZKP, ker se pritožbeno sodišče do istovrstnih pritožbenih kritik naj ne bi opredelilo.

6.Prvič, vložniki s svojimi navedbami v bistvenem poskušajo vplivati na drugačno presojo dejanskih okoliščin, kar v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7.Drugič, izpostavljen stavek je izvzet iz celotnega konteksta obrazložitve sodbe in je zato v zahtevi predstavljen na neustrezen način, medtem ko je sodišče o zakonskem znaku "spravi v zmoto" celovito in logično sklepalo zlasti na podlagi naslednjih ključnih okoliščin: (i) obsojenec je ob prvem obisku oškodovanca dne 28. 8. 2022 slednjemu - ob kazanju velike količine gotovine - zagotavljal, da lahko, v kolikor mu izroči določeno vsoto denarja, tudi sam kaj zasluži; (ii) ob prigovarjanju mu je oškodovanec izročil znesek v vrednosti 500,00 EUR, obsojenec pa mu je istočasno izročil gotovino v vrednosti 750,00 EUR, s čimer je ta zagotavljal in prikazoval donosnost "posla", s katerim se je ukvarjal; (iii) za tem dogodkom je obsojenec oškodovanca še večkrat klical iz različnih (neizsledljivih) telefonskih številk in ga zavajal, da gre za varen ter dobičkonosen posel in ga hkrati nagovarjal na nadaljnje "poslovanje".

8.Že na tej točki je mogoče zaključiti, da opisana ravnanja problematiziran zakonski znak "spravi v zmoto" nedvoumno napolnjujejo, saj so bila usmerjena izključno v ustvarjanje zmotne predstave pri oškodovancu glede dejstva, da bodo vložena sredstva "oplemenitena", s čimer je bil oškodovanec zapeljan. Slednje pa je sodišče dodatno utrdilo še z nadaljnjimi okoliščinami, ki hkrati utemeljujejo tudi obsojenčev naklep: (i) oškodovanec je napeljan in zaveden na podlagi več telefonskih pogovorov dne 1. 9. 2022 obsojencu - v vozilu, s katerim se je ta pripeljal - izročil večjo vsoto gotovine v vrednosti 12.000,00 EUR; (ii) nato je neznan moški odnesel kuverti, obsojenec pa je oškodovancu rekel, da bo nazaj dobil več denarja po načelu "več kot daš, več dobiš", vendar ni povedal točnega zneska, ki bi ga oškodovanec lahko pričakoval; (iii) oškodovanec in obsojenec sta več kot pol ure čakala v vozilu, nato pa je obsojenca nekdo poklical o tem, da je kurirja prijela policija, vendar je obsojenec oškodovancu zagotavljal, da mu bo denar kljub temu povrnjen; (iv) oškodovanec je za tem dogodkom obsojenca še večkrat klical v zvezi z vrnitvijo izročenega zneska, ta pa se je izgovarjal, da je tudi sam izgubil vložena sredstva; (v) oškodovanec obljubljenega vložka z donosom nikoli ni prejel, zato se je končno odločil, da dejanje naznani policiji (točke 7 do 12 prvostopenjske sodbe in točka 10 drugostopenjske sodbe).

9.Glede na predstavljene razloge tudi obrazložitev prvostopenjske sodbe v ničemer ne nasprotuje njenemu izreku, zato - ob upoštevanju vsega navedenega - zatrjevanih kršitev niti materialnega zakona niti določb kazenskega postopka ni mogoče prepoznati.

10.In tretjič, o istovrstni pritožbeni kritiki se je opredelilo tudi pritožbeno sodišče, ki je ustrezno poudarilo, da morebitna lahkomiselnost oziroma naivnost oškodovanca, na katero opozarjajo vložniki, ne more negirati vseh ostalih aktivnih ravnanj obsojenca, ki so bila usmerjena v zavajanje oškodovanca, s končnim ciljem pridobitve protipravne premoženjske koristi (točka 10 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Posledično Vrhovno sodišče tudi kršitve 395. člena ZKP ni ugotovilo.

C.

11.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v delu pa je vložena tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

12.Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in 11. členu Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o obsojenčevem premoženju.

13.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 211, 211/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 395

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.