Jedro

Delodajalec delavcu ni odgovoren za škodo, ki jo je ta utrpel, ker ga je pri prečkanju ceste, ko je šel po malico, zadel osebni avtomobil.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka plača 2,702.179,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v zvezi z nesrečo pri delu dne 2.9.1988. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik šel po malico in da ga je pri prehodu čez cesto povozil avto. Za ta škodni dogodek pa tožena stranka ne odgovarja, ker nanj ni mogla vplivati. Škoda je tožniku sicer bila povzročena z nevarno stvarjo, vendar njen imetnik ni bila tožena stranka, ampak tretja oseba.

Drugostopno sodišče je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da je do nezgode prišlo na makadamski cesti, po kateri se je tožnik napotil po malico in tožnika je zadel osebni avtomobil. Tožnik je bil torej poškodovan kot udeleženec v cestnem prometu, ker je neprevidno prečkal cesto.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja oba revizijska razloga, bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se je nezgoda pripetila v delokrogu gradbišča, ki bi ga morala tožena stranka primerno zavarovati, ker se je na njem sočasno odvijal javni cestni promet. Zato je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v nesreči. Razlogi izpodbijane sodbe so o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, saj sodišče ni pravilno ocenilo, kateri prostor je šteti za gradbišče oziroma se s tem dejstvom sploh ni ukvarjalo. Tudi ni izvedlo predlaganega dokaza pridobitve mnenja izvedenca za varnost pri delu, ki bi lahko ocenil, kaj je gradbišče in ali je bilo to pravilno zavarovano. Sodišče tudi ni preverilo tožnikove trditve, da je tožena stranka šele po nezgodi postavila potrebno varnostno signalizacijo. Zastavlja se vprašanje, kako je sodišče tožniku priznalo, da gre za nezgodo v zvezi z delom, zavrača pa ugotovitev, da je do nezgode prišlo na gradbišču. Tožena stranka bi morala poskrbeti za varnost svojih delavcev in ukreniti vse potrebno, da ne bi bili izpostavljeni nevarnostim cestnega prometa. Revident predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa, kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člen ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Glede na citirane zakonske določbe morajo biti uveljavljani revizijski razlogi določno navedeni in obrazloženi. Revizijsko sodišče pa ne more preizkušati ugotovljenega dejanskega stanja in je nanj vezano pri presoji uporabe materialnega prava.

Revident v reviziji ne navaja, katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila podana. Iz revizijskih navedb revizijsko sodišče zaključuje, da revident smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa ni navedel, kateri razlogi v izpodbijani sodbi so si v medsebojnem nasprotju oziroma kateri so nejasni.

Revizijsko sodišče pa samo nasprotja med razlogi ni ugotovilo.

Izpodbijana sodba ima vse potrebne sestavine, je razumljiva, razlogi so določni in jasno navedeni in niso v nasprotju z izrekom.

Revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Nižji sodišči sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval, ko je šel čez cesto, po kateri se je odvijal javni promet, zadel ga je osebni avtomobil. Tožena stranka je res opravljala nevarno dejavnost, vendar tožniku ni nastala škoda zaradi te dejavnosti. Med dejavnostjo tožene stranke in tožnikovo škodo ni vzročne zveze. Pravilno ugotavljata nižji sodišči, da tožena stranka na škodni dogodek, zaradi katerega je tožnik utrpel škodo, ni mogla vplivati in tudi ni odgovorna za ravnanje šoferja v osebnem avtomobilu, s katerim je bil tožnik poškodovan. Po obvozu, na katerem je prišlo do nesreče, je bila dovoljena hitrost do 30 km/h, postavljen pa je bil znak "delo na cesti", čeprav tožena stranka dela ni izvajala na obvozni cesti, pač pa je most gradila na redni cesti tako, da je samo gradbišče bilo ločeno od obvozne ceste, bilo je izven obvozne ceste. Ker se je tožnik poškodoval v javnem prometu, ni odločujoče, kaj vse je obsegalo delovišče. Glede na v reviziji zastavljeno vprašanje, kako se je revidentu lahko priznalo, da gre za nezgodo v zvezi z delom, revizijsko sodišče pojasnjuje, da se za poškodbo pri delu po določbi 30. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96) šteje tudi poškodba, ki jo pretrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, na poti, da opravi delovne naloge in na poti, da nastopi delo. Po določbi 1. odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) pa je organizacija oziroma delodajalec odgovorna za škodo, ki jo delavec utrpi v navedenih okoliščinah, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Po načelih o odškodninski odgovornosti, ki so določena v Zakonu o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 45/89, 57/89), pa tožena stranka ni odgovorna za škodo, ker je ni ona povzročila, niti ni škoda nastala od njene stvari ali dejavnosti (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in Zakona o obligacijskih razmerjih je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).