Jedro

Tožena stranka je ugotavljala premoženjsko stanje tožnika in svojo odločitev uprla na podatke GURS ter ugotovila, da premoženje prosilca presega z zakonom določen premoženjski cenzus.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) zavrnila kot neutemeljeno. Pojasnila je, da je prosilec v prošnji za dodelitev BPP navedel, da zaproša za dodelitev BPP v postopku zaradi plačila odškodnine zaradi neupravičene zaporne kazni. Prošnjo je tožena stranka ocenila kot neutemeljeno, ker je v postopku ugotavljanja finančno premoženjskega kriterija oziroma subjektivnega kriterija, ugotovila, da je treba, ne glede na določbo 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in v skladu s 27. členom Zakona o socialno-varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre) v povezavi s petim odstavkom 152. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) upoštevati tudi, da se BPP ne odobri, če ima prosilec ali njegova družina prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva in ki dosega ali presega 13.780,00 EUR. V odločbi je tudi pojasnjeno, da se v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso premoženjsko stanje prosilcev upošteva tudi v primeru, da prejemajo denarno socialno pomoč. Dolžnost preverjanja premoženjskega stanja pri ugotavljanju upravičenosti do BPP namreč jasno izhaja iz določbe 20. člena ZBPP.

Iz evidence Geodetske uprave Republike Slovenije (GURS) in zemljiške knjige je sodišče ugotovilo, da je prosilec med drugim solastnik oziroma lastnik določenih nepremičnin, ki v naravi predstavljajo kmetijska in gozdna zemljišča. Skupna vrednost navedenih nepremičnin ob uporabi posplošene tržne vrednosti, izračunane po metodologiji množičnega vrednotenja, upoštevajoč solastniški delež prosilca, znaša 20.650,00 EUR. Organ za BPP je tudi ocenil, da niso podani pogoji, da se te nepremičnine ne bi štele kot premoženje prosilca, saj z njimi lahko razpolaga, prav tako pa ne spadajo pod omejitev po 24. členu ZSvarPre v zvezi s 14. členom ZBPP; pa tudi odločba CSD, na katero se sklicuje prosilec, v tem delu ne vsebuje nobene obrazložitve, ki bi izkazovala nasprotno. Ker torej premoženje prosilca presega z zakonom določeni premoženjski cenzus, je bila tako dodelitev BPP prosilcu neutemeljena in je bilo potrebno njegovo prošnjo zavrniti.

V tožbi tožnik odločitvi tožene stranke nasprotuje in pojasnjuje, da je sam preveril vrednost nepremičnin pri GURS na javno dostopnem mestu spletnega portala ter prišel do drugačnih izračunov kot tožena stranka. Vrednost tožnikovega premoženja naj bi znašala 9.618,00 EUR. Posledično je torej izdana odločba nepravilna in nezakonita. Tožnik prav tako poudarja, da so bila v izpodbijani odločbi pri izračunu vrednosti upoštevana kmetijska in gozdna zemljišča, ki predstavljajo premoženje, ki se po določilih ZSVarPre ne upoštevajo kot prosilčevo premoženje. Omenjeno sledi tudi iz priložene odločbe CSD. Upoštevanje izračuna vrednosti kmetijskih in gozdnih zemljišč v izpodbijani odločbi je nezakonito. Sodišču tožnik predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma podredno, da prošnji tožnika za BPP ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo upravnih stroškov.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila. Pojasnjuje, da je sodišče na podlagi 20. člena ZBPP vpogledalo v evidenco GURS in v zemljiško knjigo ter na podlagi razpoložljivih podatkov odločilo o tožnikovi prošnji za dodelitev BPP. Do razlike pri izračunu vrednosti premoženja tožeče stranke pride, ker tožena stranka upošteva parcelo št. 320/2 k.o. … do polovice od celote ter parc. št. 156/1 k.o. 742 … do celote, ki ju tožeča stranka ni upoštevala, nadalje tožnik ne upošteva treh parcel k.o. … do celote, ki jih je tožena stranka upoštevala. Po izdaji izpodbijane odločbe so bile le-te nepremičnine izbrisane iz zemljiške knjige in namesto njih vpisane nove, vendar spremenjeno dejansko stanje še ne pomeni, da je odločba, ki je bila izdana na podlagi dne 18. 7. 2013 razpoložljivih podatkov, nepravilna. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1) ter dodatno navaja: V obravnavani zadevi sporna odločitev temelji na ugotovitvi, da tožnikovo premoženje presega premoženjski cenzus, določen v določbi 27. člena ZSVarPre, v povezavi s 152. členom ZUJF. Sodišče ugotavlja, da tožnik ne ugovarja lastništvu določenih nepremičnin, vendar meni, da naj se pri izračunu njegovega premoženja ne bi upoštevale; prav tako pa pri svojem izračunu izpusti določene parcele oziroma pravilen lastniški delež v primerjavi z izračunom tožene stranke. Iz zemljiške knjige nesporno izhaja, da je na dan 18. 7. 2013 imel tožnik v lasti nepremičnine s številkami, kot jih je pravilno navedla tožena stranka in tudi v lastniških deležih, kot jih je navedla tožena stranka. Prav tako iz portala GURS izhaja vrednost nepremičnin, kot jo je ugotovila tožena stranka. Tožeča stranka je očitno pri izračunu vrednosti pomotoma izpustila določene parcele, ki pa jih je tožena stranka pravilno zapisala in izračunala njihovo vrednost. V zvezi s tožbenim ugovorom, da iz odločbe Centra za socialno delo izhaja, da se določeno premoženje ne upošteva pri izračunu premoženjskega cenzusa, sodišče poudarja, da je pravna podlaga za dodelitev brezplačne pravne pomoči samo Zakon o brezplačni pravni pomoči, ki v 20. členu določa, da je potrebno preveriti premoženjsko stanje prosilcev v celoti. Kdaj prosilec pridobi socialno pomoč, ureja pristojni organ v zato postavljenem postopku in po posebnih predpisih. V konkretnem primeru pa je šlo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kjer je za izpolnitev premoženjskega cenzusa potrebno ugotoviti vse prosilčevo premoženje in ga ustrezno ovrednotiti, kar pa je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno storila. Ker torej nesporen podatek o lastništvu določenih nepremičnin in podatki o njihovi vrednosti po presoji sodišča v celoti utemeljujejo odločitev tožene stranke, da tožnik presega premoženjski kriterij za dodelitev BPP v višini 13.780,00 EUR, je sodišče odločilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je v skladu z določbo prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.