Jedro

V obravnavanem primeru je dejstvo, da je oškodovanka skočila pred obsojenčev avto, relevantno. Vendar pa je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog obrambe za pribavo njenega zdravniškega kartona, potem ko je na podlagi presoje obeh izvedenskih mnenj izključilo možnost, da je oškodovanka skočila pred obsojenčevo vozilo. Zato zgolj z ničemer podkrepljeno sklicevanje na informacijo o oškodovankinem psihiatričnem zdravljenju in nakazovanje možnosti, da bi to utegnilo vplivati na njen način obnašanja na cesti, ni zadostovalo.

Določba 427. člena ZKP pooblašča Vrhovno sodišče, da v primerih, ko ob reševanju zahteve nastane precejšen dvom o odločilnih dejstvih, razveljavi izpodbijano pravnomočno odločbo, ne daje pa pravice strankam, da na tej podlagi izpodbijajo odločbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98. a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 12.6.2002 obsojenega B.S. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Obsojencu je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 325. člena KZ določilo kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi 39. člena KZ mu je sodišče izreklo tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za dobo štirih mesecev in mu po 1. odstavku 95. člena ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, in povprečnino, določeno na 100.000,00 SIT. Višje sodišče v Kopru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 5., 9. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija tudi zakonitost odločbe o stroških kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenca oprosti obtožbe, v primeru zavrnitve zahteve za varstvo zakonitosti pa da obsojenca oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovorniku obsojenega B.S. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je v izreku navedlo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje iz nezavestne malomarnosti, v razlogih sodbe pa obrazložilo zavestno malomarnost. V zahtevi zatrjevano nasprotje ni podano. Navedba v razlogih prvostopenjske sodbe, da je obsojenec vedel, da je za nepreglednim ovinkom prehod za pešce (in da je cesta v padcu), sama na sebi o obsojenčevem (ne)zavedanju nastanka prepovedane posledice ne pove ničesar, saj dopušča sklepanje o obstoju tako zavestne kot tudi nezavestne malomarnosti. To je odvisno tudi od ocene drugih okoliščin, pomembnih pri presoji stopnje obsojenčeve krivde. Sodišče je v razlogih sodbe povedalo, da bi se obsojenec kot domačin in dober poznavalec razmer moral in mogel zavedati, da lahko na vozišču v mestu naleti na osebo, ki bo na cesto stopila z namenom prečkanja (in da zato F.Š. zanj ni mogla pomeniti nepričakovane ovire) ter da neizkušen voznik kot je bil, po zaznavi peške zaradi prevelike hitrosti vozila ne bo mogel pravočasno ustaviti. Obrazložilo je tudi, da dejstvo, da peška ni prečkala ceste na prehodu za pešce, temveč v njegovi bližini, ne pomeni, da je za obsojenca pomenila oviro, ki je glede na svoje osebne lastnosti ne bi moral in mogel pričakovati. Med izrekom in obrazložitvijo glede stopnje obsojenčeve malomarnosti ni nasprotja, saj je tako iz izreka kot tudi iz razlogov sodbe določno razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje storil iz nezavestne malomarnosti. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Tudi kolikor vložnik v zahtevi zatrjuje, da je sodišče prekoračilo obtožnico (kar pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP), mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete. Opis dejanja v sodbi in v obtožbi je identičen, zato o uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka ni mogoče govoriti. Prav tako tudi ne o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po 5. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki jo zahteva zgolj zatrjuje, ne da bi v obrazložitvi zahteve navedla, da je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa, kaj šele da bi navedbe konkretizirala.

Obsojenčevemu zagovorniku ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi na podlagi lastne dokazne presoje, za razliko od sodišča v pravnomočni sodbi, ocenjuje, da je obsojenec v celoti zadostil dolžnostnemu ravnanju in da gibanja oškodovanke, ki da je skočila naravnost pod njegovo vozilo, ni mogel pričakovati ter da zato ni vzročne zveze med obsojenčevim ravnanjem in nastalo posledico. Na ta način vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi ko zagovornik obsojenega B.S. uveljavlja kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave), ker da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za pribavo medicinske dokumentacije o oškodovankinem psihiatričnem zdravljenju.

Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi sodišču predlagal, da pribavi oškodovankin zdravniški karton, kar je utemeljil z navedbo, da ima obramba informacijo, da se je oškodovanka psihiatrično zdravila, kar pa da je lahko vplivalo na njen način obnašanja na cesti, da je prav kritičnega dne skočila na (pred) vozilo.

Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog zavrnilo, ker je presodilo, da podatki o psihičnem stanju F.Š. ne morejo vplivati na ugotavljanje dejanskega stanja prometne nesreče. V skladu z načelom proste presoje dokazov (1. odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, mora pa, razen v primeru, ko je očitno, da dokaz ne more biti uspešen, ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti (po stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbah, opr. št. Up-34/93, Up 13/94, U-I-27/95 in drugih).

Drži, kar navaja zahteva, da je dejstvo, da je oškodovanka nenadoma skočila pred obsojenčev avtomobil, relevantno. Vendar pa obramba ni izkazala tiste stopnje verjetnosti, da bo zatrjevano dejstvo s predlaganim dokazom mogoče dokazati, ki ji mora zadostiti obramba, če naj bo v teh prizadevanjih uspešna. Golo in z ničemer podkrepljeno sklicevanje na informacijo o oškodovankinem psihiatričnem zdravljenju in nakazovanje možnosti, da bi to utegnilo vplivati na njen način obnašanja na cesti, potem ko je sodišče na podlagi presoje obeh izvedenskih mnenj izključilo možnost, da je oškodovanka skočila pred obsojenčev vozilo, za izvedbo tega dokaza ni zadostovalo.

Kršitev pravic obrambe vidi vložnik tudi v zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev drugega izvedenca cestnoprometne stroke. V zahtevi polemizira z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca avtomobilske, avtomehanične in avtocestnoprometne stroke, Z.S., ki da je polno nasprotij, sporno in "skrajne nekoristno". Tako poudarja, da je izvedenec napačno izračunal hitrost obsojenčeve vožnje, upošteval napačne podatke o hitrosti oškodovankinega gibanja, podal nasprotujoče si navedbe o tem, kje je oškodovanka obležala in da ni strokovno korektno upošteval obsojenčevega reakcijskega časa. Izpostavlja tudi, da je izvedenec, ne da bi imel za to kakršnokoli oporo v spisovnih podatkih, podal domnevo, da je peška pred prečkanjem vozišča hodila po pločniku proti obsojencu, to je v nasprotni smeri od obsojenčeve vožnje, zavrača pa tudi izvedenčeve ugotovitve glede preglednosti vozišča na kraju nesreče. Glede na to, da se je sodišče pri presoji dejanskega stanja v celoti oprlo na izvedensko mnenje, ki je po presoji sodišča povsem v skladu z ostalimi izvedenimi dokazi, vložnik z izpodbijanjem izvedenskega mnenja, po vsebini napada v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Pojasnjeno je že bilo, da iz tega razloga tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Enako velja za navedbe, s katerimi vložnik izpodbija mnenje izvedenca cestnoprometne stroke glede načina zadetja obsojenčevega vozila v oškodovanko. Pri tem povsem obide razloge v napadeni pravnomočni sodbi, da je iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, prof. dr. J.B., razvidno, da je bilo primarno zadetje (najverjetneje z odbijačem vozila) usmerjeno v predel desne peškine noge, na kar kaže spiralni zlom kosti. Dalje iz obrazložitve izhaja, da je temu sledil udarec oškodovanke s telesom ob pokrov motorja, nato pa še s prednjo levo stranjo trebuha ter prsnega koša v vetrobransko steklo, da je takemu nastanku poškodb pritrdil tudi izvedenec cestnoprometne stroke, vse pa da se ujema tudi s poškodbami vozila, kot so razvidne na fotografijah, posnetih pri ogledu prometne nesreče. Tudi s trditvijo, da smrt oškodovanke ni v vzročni zvezi s poškodbo, ki jo je dobila v prometni nesreči ter da ni umrla na kraju samem, ampak v bolnišnici zaradi izkrvavitve zmečkane vranice, vložnik zavrača v napadeni pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Očitno je, da obsojenčev zagovornik ne sprejema ugotovitve v napadeni pravnomočni sodbi, da je bila vranica peške zaradi tuberkuloznega vnetja pljuč manj odporna kot pri popolnoma zdravem človeku, vendar pa da to obolenje ni predstavljalo neposrednega vzroka smrti, saj vranica ne bi počila, če ne bi prišlo do poškodbe trebuha, ko je v oškodovanko zadelo obsojenčevo vozilo.

Navedba, da je zato podan dvom v resničnost odločilnih dejstev, kar da narekuje razveljavitev pravnomočne sodbe na podlagi 427. člena ZKP, pa ni upoštevna. Ta določba pooblašča Vrhovno sodišče, da v primerih, ko ob reševanju zahteve nastane precejšen dvom o odločilnih dejstvih, razveljavi izpodbijano pravnomočno odločbo, ne daje pa pravice strankam, da na tej podlagi izpodbijajo napadeno odločbo. V nasprotnem bi to pomenilo, da je mogoče skozi stranska vrata pravnomočno odločbo izpodbijati zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je v nasprotju s procesno ureditvijo.

Obsojenčev zagovornik na podlagi lastnega videnja dejanskega stanja zatrjuje, da obsojenemu B.S. ni mogoče očitati niti najnižje stopnje krivdne odgovornosti, to je nezavestne malomarnosti in da je ravnal v dejanski zmoti. Kršitev kazenskega zakona po 2. točki 372. člena ZKP, torej da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost, obsojenčev zagovornik ne opira na dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodbi, ampak na dejstva, kot jih ocenjuje sam.

Obsojenčev zagovornik ne more biti uspešen niti s trditvami, da sta odločitvi o stroških, ki sta ju sprejeli sodišči druge in prve stopnje, ki sta obsojencu naložili v plačilo povprečnino, nezakoniti. Prvostopenjsko sodišče je obsojenca spoznalo za krivega in mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka na podlagi 1. odstavka 95. člena ZKP, sodišče druge stopnje pa na podlagi 1. odstavka 98. člena istega zakona, obe sodišči pa sta obsojencu povprečnino določili v okviru, predpisanem v 3. odstavku 92. člena ZKP. Zato je treba ugotoviti, da sta obe sodišči o stroških odločili zakonito, z zahtevo za varstvo zakonitosti pa primernosti višine povprečnine ni mogoče izpodbijati.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega B.S., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni B.S. po 98. a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 120.000,00 SIT. Obsojenec sicer nima premoženja, preživljati pa mora tudi mater, vendar pa je redno zaposlen. Zato po presoji Vrhovnega sodišča ni podlage za oprostitev povrnitve stroškov kazenskega postopka, pač pa je razmeroma skromne obsojenčeve premoženjske razmere in dejstvo, da je šlo za razmeroma nezahtevno zadevo, upoštevalo pri odmeri povprečnine.