Jedro

Netočna je revizijska trditev, da je mogoče lastninsko pravico pridobiti le z vpisom v zemljiško knjigo. Po določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur.l. SFRJ 6/80 - 36/90 (v nadaljevanju ZTLR), ki se uporablja na podlagi 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/90-I, se lahko pridobi lastninska pravica po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon (20. člen ZTLR). Le v primerih pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla pa ZTLR določa, da je potreben poleg pravnega naslova tudi pridobitni način, ki je pri nepremičninah vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR).

Tožeča stranka je vložila tožbo proti toženi stranki, ki je vpisana v zemljiški knjigi, dne 7.12.1993. Pri tem pa ni upoštevala, da je dne 11.3.1993 (tedaj pred vložitvijo tožbe) začel veljati zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije , Ur. l. RS, št. 10/93, ki je, kot sta pravno pravilno odločili tudi sodišči druge in prve stopnje, med ostalim tudi določil, da postane z dnem uveljavitve zakona (11.3.1993) lastnik spornih nepremičnin Republika Slovenija (14. člen citiranega zakona). Ker je postala Republika Slovenija na podlagi zakona lastnik spornih nepremičnin, na katerih tožeča stranka zatrjuje obstoj svojih stvarnopravnih upravičenj, za pridobitev njene lastninske pravice na spornih nepremičninah poseben pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo) ni potreben.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, naj se ugotovi, da je lastnica nepremičnin vl. št. 1259, k.o., vl. št. 551, k.o. in vl. št. 562, k. o., zaradi česar ji mora tožena stranka izstaviti listino, ki bo primerna za vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 69.200 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek pravilno naperila proti toženi stranki, ki je pri spornih nepremičninah vpisana v zemljiški knjigi. V skladu z veljavnimi pravnimi pravili se lastninska pravica lahko pridobi le z vpisom v zemljiško knjigo. Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico na spornih nepremičninah na podlagi 132. člena zakona o dedovanju. Upravna odločba, ki je sporne nepremičnine odvzela tožnikovemu očetu že po uvedbi dedovanja po njem, je nična, saj proti umrli osebi upravnega postopka ni bilo mogoče voditi. Celotno zadevo je potrebno presojati na podlagi predpisov, ki so bili v veljavi v času izdaje upravne odločbe (v letu 1973). Zato se sodišči druge in prve stopnje neutemeljeno sklicujeta na določbe zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je bil sprejet šele v letu 1993. Reviziji naj se zato ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnili z utemeljitvijo, da tožena stranka v tej pravdni zadevi ni pasivno legitimirana. Ker sta tedaj presodili, da tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek uveljavlja proti toženi stranki, ki ne more biti subjekt zatrjevane obveznosti (priznanja tožnikove lastninske pravice na spornih nepremičninah in izstavitve zemljiškoknjižne listine za te nepremičnine), sta tožbeni zahtevek zavrnili, ne da bi se spuščali v presojo tožnikovih trditev, da je lastnik spornih nepremičnin in da ima pravico, da se pri spornih nepremičninah kot lastnik vpiše tudi v zemljiško knjigo. Glede na tak potek dogodkov, je tudi presoja revizijskega sodišča lahko omejena le na preizkus materialnopravne pravilnosti odločitve o tem, da v tem sporu ni podana pasivna legitimacija na strani tožene stranke. Ta odločitev sodišč druge in prve stopenje pa je tudi po mnenju revizijskega sodišča pravno pravilna.

Netočna je revizijska trditev, da je mogoče lastninsko pravico pridobiti le z vpisom v zemljiško knjigo. Po določbah zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur.l. SFRJ 6/80 - 36/90 (v nadaljevanju ZTLR), ki se uporablja na podlagi 1. odst. 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS 1/90-I, se lahko pridobi lastninska pravica po samem zakonu, na podlagi pravnega posla, z dedovanjem in odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon (20. člen ZTLR). Le v primerih pridobitve lastninske pravice na podlagi pravnega posla pa ZTLR določa, da je potreben poleg pravnega naslova tudi pridobitni način, ki je pri nepremičninah vpis v zemljiško knjigo (33. člen ZTLR).

Tožeča stranka je vložila tožbo proti toženi stranki, ki je vpisana v zemljiški knjigi, dne 7.12.1993. Pri tem pa ni upoštevala, da je dne 11.3.1993 (tedaj pred vložitvijo tožbe) začel veljati zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije , Ur. l. RS, št. 10/93, ki je, kot sta pravno pravilno odločili tudi sodišči druge in prve stopnje, med ostalim tudi določil, da postane z dnem uveljavitve zakona (11.3.1993) lastnik spornih nepremičnin Republika Slovenija (14. člen citiranega zakona). Ker je postala Republika Slovenija na podlagi zakona lastnik spornih nepremičnin, na katerih tožeča stranka zatrjuje obstoj svojih stvarnopravnih upravičenj, za pridobitev njene lastninske pravice na spornih nepremičninah poseben pridobitni način (vpis v zemljiško knjigo) ni potreben. Odločitev sodišč druge in prve stopnje, da v tožbi zatrjevane tožnikove pravice tožniku ne morejo pripadati iz materialnopravnega razmerja s toženo stranko, je zato pravno pravilna, revizija, ki zatrjuje nasprotno, pa neutemeljena.

Ker niso podani v reviziji zatrjevani ravizijski razlogi in ker sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl.ZPP).