Jedro

ZPP je začel veljati 14. 7. 1999 (503. člen ZPP). S tem dnem se je (razen določb izvzetih s 499. členom ZPP) začel uporabljati v vseh postopkih, ki se še niso končali pred sodiščem prve stopnje (503. člen ZPP in nasprotno razlogovanje prvega odstavka 498. člena ZPP).

Obravnavani postopek ob uveljavitvi ZPP še ni bil končan pred sodiščem prve stopnje, saj je sodišče druge stopnje 26. 11. 1998 s sklepom delno razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje in mu v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ob uveljavitvi ZPP je bilo to še v teku, in se je tako pravilno nadaljevalo po določbah ZPP.

Nasprotje v razlogih glede datuma izdaje razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, oziroma glede datuma uveljavitve novega zakona, ne predstavlja nasprotja o odločilnih dejstvih, ki bi onemogočalo preizkus izpodbijane sodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizije.

Obrazložitev

Tožeča stranka je s tožbo od štirih tožencev (V. K., K. d.o.o., I. d.o.o. in B. K.) zahtevala plačilo judikatne denarne terjatve, ki jo je imela proti družbi L. d.o.o. Sodišče prve stopnje je o tožbi prvič razsodilo 13. 5. 1998. Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper K. d.o.o. ter ugodilo tožbenemu zahtevku zoper V. K., I. d.o.o. in B. K. Slednji so se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožili. Sodišče druge stopnje je 26. 11. 1998 njihovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo tožbi ugodeno, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju so toženci v spis vložili pripravljalne vloge, nato pa je bil 20. 1. 2005 opravljen prvi narok nove glavne obravnave. Tožeča stranka nanj kljub prejetemu vabilu ni pristopila. Šele po njem, 4. 3. 2005, je v spis vložila pripravljalno vlogo, ki pa je sodišče prve stopnje ob sklicevanju na četrti odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami) ni upoštevalo. S sodbo je 7. 4. 2005 zavrnilo preostale zahtevke tožeče stranke.

Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo. Sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo, v kateri uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da v celoti razveljavi sodbi sodišč nižjih stopenj ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se nanaša na odločitev sodišč nižjih stopenj o nadaljevanju postopka po leta 1999 sprejetem ZPP. Posledično sodišče prve stopnje ni upoštevalo vloge, ki jo je tožeča stranka v novem sojenju pred sodiščem prve stopnje predložila po koncu prvega naroka za glavno obravnavo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka napačno razume prehodne določbe (498. člena) ZPP in da sta sodišči nižjih stopenj po uveljavitvi ZPP postopek pravilno nadaljevali po njegovih določbah.

ZPP je začel veljati 14. 7. 1999 (503. člen ZPP). S tem dnem se je (razen določb izvzetih s 499. členom ZPP) začel uporabljati v vseh postopkih, ki se še niso končali pred sodiščem prve stopnje (503. člen ZPP in nasprotno razlogovanje prvega odstavka 498. člena ZPP).(1) Obravnavani postopek ob uveljavitvi ZPP še ni bil končan pred sodiščem prve stopnje, saj je sodišče druge stopnje 26. 11. 1998 s sklepom delno razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje in mu v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. Ob uveljavitvi ZPP je bilo to še v teku, in se je tako pravilno nadaljevalo po določbah ZPP.

Predstavljena procesna situacija ne predstavlja niti v prvem odstavku 498. člena ZPP določene situacije, za katero velja izjema od temeljnega pravila o takojšnji uporabi novega ZPP (kar zatrjuje tožeča stranka), niti situacije iz drugega odstavka 498. člena ZPP, ki je izjema od izjeme iz prvega odstavka 498. člena ZPP (na kar se je sklicevalo sodišče druge stopnje).

Sodišče druge stopnje je na tretji strani sodbe res napačno, in v nasprotju s svojimi razlogi na drugi strani sodbe, navedlo, da je bila sodba sodišča prve stopnje razveljavljena po uveljavitvi ZPP in kot podlago za nadaljevanje postopka navedlo določbo drugega odstavka 498. člena ZPP. Vendar pa nasprotje v razlogih glede datuma izdaje razveljavitvenega sklepa sodišča druge stopnje, oziroma glede datuma uveljavitve novega zakona, ne predstavlja nasprotja o odločilnih dejstvih, ki bi onemogočalo preizkus izpodbijane sodbe. Datum izdaje razveljavitvenega sklepa je procesno dejstvo, ki je razvidno iz samega spisa. Datum začetka veljavnosti zakona pa je, ob upoštevanju splošno znanega dejstva objave zakona v Uradnem listu Republike Slovenije, rezultat pravilne uporabe zakonskih prehodnih določb. V reviziji zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Zaključek sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje po uveljavitvi ZPP postopek nadaljevalo po novih predpisih, pa je, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, kljub sklicevanju na napačne prehodne določbe, zakonit in pravilen, kar pomeni, da ne gre za kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

Očitka zmotne uporabe materialnega prava tožeča stranka v reviziji ne konkretizira.

Ker zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka niso podane in ker tudi po uradni dolžnosti opravljen preizkus pravilne uporabe materialnega prava (371. člena ZPP) ni pokazal kršitev, je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato po prvem odstavku 154. člena ZPP sama nosi njene stroške.

.Op. št. (1): Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 697/2003 z dne 14. 7. 2004 in sklepu II Ips 138/2004 z dne 7. 10. 2004.