Jedro

V sistemu družbene lastnine za pridobitev pravice uporabe ni bil potreben tudi prenos v zemljiški knjigi in je torej Republika Slovenija pravico uporabe pridobila že na podlagi sklepa, kar hkrati pomeni, da ob uveljavitvi ZLNDL pravice uporabe na spornih nepremičninah ni imela tožeča stranka, ampak tožena. Tožeča stranka tako ni imela niti pravice uporabe niti lastninske pravice na spornih nepremičninah in to niti ob uveljavitvi ZLKSDL niti ob uveljavitvi ZLNDL. Ker ni bila imetnica "določene pravice" in torej ne izpolnjuje enega od kumulativnih pogojev za izbrisno tožbo, za tako tožbo v materialnopravnem smislu ni aktivno legitimirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti sklepov Okrajnega sodišča v P. Dn.št. 1 in Dn.št. 2 in pri vl.št. 845 k.o. B. vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, to je na vknjižbo lastninske pravice na tožečo stranko. Odločilo je še, da mora tožeča stranka toženi povrniti 550,80 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica nikoli ni bila lastnica spornih nepremičnin in zato za izbrisno tožbo niti ni aktivno legitimirana. Iz programa lastninskega preoblikovanja namreč izhaja, da so bile sporne nepremičnine izvzete iz lastninjenja in prenešene na toženo stranko. Tožeča stranka torej ob uveljavitvi ZLNDL ni bila imetnica pravice uporabe in zato tudi ni mogla postati lastnica teh nepremičnin. Samo za ugotovitev, da sta navedena sklepa materialnopravno neveljavna, pa tožnica nima pravnega interesa. Že ustavno sodišče je po drugi strani pojasnilo, da je tožena stranka postala lastnica parc. št. 1582/88 in 1582/90 k.o. B. na podlagi zakona in sodišče ne vidi razloga, da bi bila razlaga za vtoževane nepremičnine drugačna.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in tudi zaradi kršitve ustave. Tožeča stranka je bila lastnica spornih nepremičnin in je bila kot taka pred sporno vknjižbo tudi vpisana v zemljiško knjigo. Zato je aktivno legitimirana za izbrisno tožbo. Pravna prednica je res najprej sporne nepremičnine izločila in prenesla na toženo stranko, vendar je to storila na podlagi zakona, ki je bil kasneje razveljavljen. Lastninsko pravico pa je kasneje pridobila na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL), saj je takrat izpolnjevala vse pogoje za pridobitev lastninske pravice. Slednje je razvidno iz dejstva, da je v letu 2001 sodišče po uradni dolžnosti vpisalo lastninsko pravico za tožnico in da je do podržavljenja prišlo na podlagi zakona, ki je bil sprejet kasneje (1999). Tožnica ima močan pravni interes za izbrisno tožbo, saj bi s tem pridobila nazaj nepremičnine, ki so ji bile protipravno odvzete. Zaradi zmotne ugotovitve, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana za tožbo, je sodišče obšlo temeljno pravno vprašanje tega spora, to je, ali je bila vknjižba lastninske pravice na toženo stranko materialnopravno neveljavna. Na te trditve sodba ne odgovarja in je v tem smislu nepopolna. Za ta spor ni pomembno, ali je bil vpis deklaratoren ali konstitutiven, ampak ali je vpis iz materialnopravnega razloga neveljaven ter ali to krši pravice stranke. Sodišče tudi ni obrazložilo, ali šteje, da je tožena stranka lastninsko pravico dobila na podlagi Zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (ZLSZDL) ali Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini (ZLKSDL). ZLSZDL namreč ni dovolj natančno določal, na katerih spomenikih država dobi lastninsko pravico, zato ni tožena stranka na njegovi podlagi ni mogla pridobiti lastninske pravice. Pridobila pa jo je tožeča stranka na podlagi eno leto kasneje sprejetega ZLNDL. To hkrati pomeni, da je ZLKSDL v obsegu nepremičnin s parc.št. 1582/90 in 1582/88 dejansko razlastil tožnico. To je sporno iz naslednjih razlogov: ZLKSDL ne more biti pravna podlaga za podržavljanje spornih nepremičnin, ker retroaktivno posega v lastninsko stanje za tri leta nazaj. Odlok, na katerega se zakon sklicuje, ne pove točno za kateri objekt gre, tudi iz topografskega načrta ni razvidno, kaj točno obsega območje spomenika. Zakon in odlok tudi ne moreta predstavljati podlage za podržavljenje nepremičnin, ki so le funkcionalnega značaja in na katerih spomenik ne stoji. Odlok je bil poleg tega sprejet na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine in z ZLKSDL nima zveze, zato je nepravilno stališče sodišča, da je podlaga za vpis tudi Odlok o spremembah odloka o razglasitvi Gradu Jama za kulturni spomenik državnega pomena , saj gre za samostojni odlok, ki je tudi nastal dobra štiri leta po razglasitvi Gradu za kulturni spomenik. Njun namen je le natančneje definirati varovano območje spomenika.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka prerekala navedbe tožeče in poudarila, da je ustavno sodišče ZLSZDL razveljavilo in ne odpravilo, razveljavitev pa učinkuje ex nunc. Ustavno sodišče je tudi jasno povedalo, da namen zakona ni bil izpodbijan. To pa pomeni, da kasnejši ZLKSDL spomenikov ni lastninil retroaktivno, ampak se je lastninjenje z novim zakonom le uredilo v skladu z navodili Ustavnega sodišča. Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za izbrisno tožbo po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Ta določa, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov, če je vknjižba pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in če so zaradi vknjižbe kršene pravice določene osebe na nepremičnini. Oba pogoja morata torej biti podana kumulativno. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pravice tožeče stranke s sporno vknjižbo niso bile kršene in da ta zato ni aktivno legitmirana. Seveda gre za aktivno legitimacijo v materialnopravnem in ne v procesnopravnem smislu. Slednja je podana že iz razloga, ker je bila pred spornim vpisom tožeča stranka vpisana kot zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin (v nasprotnem primeru bi bilo treba tožbo celo zavreči). Vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi sicer pomeni domnevo, da je bila tožeča stranka lastnica spornih nepremičnin, vendar je ta domneva izpodbojna, mogoče je dokazati nasprotno. Prav to pa je odločilno vprašanje v tej pravdni zadevi in v zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi uporabilo pravilno materialno pravo. Svojo odločitev o odločilnih dejstvih in o razlogih za svojo odločitev je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo. Med strankama ni sporno, da je delavski svet kot organ upravljanja pravne prednice tožeče stranke ob lastninjenju v letu 1996 sprejel sklep, s katerim je sporne nepremičnine prenesel na Republiko Slovenijo. Tožeča stranka v zvezi s tem prenosom navaja, da se je pri prenosu zanesla na zakon, za katerega je bilo kasneje ugotovljeno, da je v nasprotju z ustavo, samega prenosa pa izrecno ne spodbija in ne zahteva razveljavitve pravnega posla, niti ne zatrjuje, da je posel ničen. To pomeni, da sklep in s tem pravni posel, ki je bi z njim izveden, ostajata v veljavi. V času sklepanja so bile nepremičnine v družbeni lastnini, prenašala se je pravica uporabe. V sistemu družbene lastnine za pridobitev pravice uporabe ni bil potreben tudi prenos v zemljiški knjigi in je torej Republika Slovenija pravico uporabe pridobila že na podlagi sklepa, kar hkrati pomeni, da ob uveljavitvi ZLNDL pravice uporabe na spornih nepremičninah ni imela tožeča stranka, ampak tožena. Zato tožeča stranka na podlagi ZLNDL ni pridobila lastninske pravice, nasprotno, tožena stranka je dokazala, da je bila tako ob izvedbi vpisa lastninske pravice na tožečo stranko kot ob izvedbi vpisa, glede katerega v tej pravdi zahteva izbris, lastnica nepremičnin ona. Tožeča stranka tako ni imela niti pravice uporabe niti lastninske pravice na spornih nepremičninah in to niti ob uveljavitvi ZLKSDL niti ob uveljavitvi ZLNDL. Ker ni bila imetnica "določene pravice" in torej ne izpolnjuje enega od kumulativnih pogojev za izbrisno tožbo, za tako tožbo v materialnopravnem smislu ni aktivno legitimirana. Že iz tega razloga je tožbeni zahtevek neutemeljen in ga je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ob taki situaciji nadaljnje razpravljanje o izpolnjevanju drugega pogoja (neveljavnosti sporne vknjižbe) odpade in so zato pritožbene navedbe v smeri neveljavnosti vknjižbe ter ustavnosti predpisov, ki so bili podlaga spornemu vpisu, za ta postopek nerelevantne in se pritožbenemu sodišču do njih ni bilo treba posebej opredeljevati.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preverilo še z vidika ostalih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker kršitev ni našlo, je pritožbo na podlagi vsega zgoraj povedanega kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP za tožečo stranko (s pritožbo ni uspela) in na določbi 155. člena ZPP za toženo stranko (z odgovorom ni v ničemer prispevala k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za potreben strošek v smislu določb 155. člena ZPP).