Jedro

Navedba pritožnika, da odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije glede ustavnopravnega vprašanja enakega obravnavanja enakih (dejanskih) stanov in obratno, je neobrazložena oziroma zgolj pavšalna. Pritožnik mora jasno opredeliti morebitno drugačno sodno prakso in obrazložiti, v čem odločba sodišča druge stopnje odstopa od te prakse. Zgolj pavšalno zatrjevanje pritožbe ne utemeljuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. IV Pd 432/2005 z dne 19.1.2006 odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku nadomestilo za uporabo civilne obleke za posamezna leta od leta 2000 do 2003. Zavrnilo pa je zahtevek za plačilo nadomestila za leto 1999 in za plačilo obresti pred 29.3.2002 ter za povrnitev stroškov predhodnega postopka pri delodajalcu.

Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 619/2006-3 z dne 20.10.2006 pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. S sklepom (pod isto opr. št.) pa je sodišče druge stopnje odločilo tudi, da se revizija ne dopusti. To odločitev je utemeljilo s tem, da za dopustitev revizije ni izkazan noben od razlogov, navedenih v prvem odstavku 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožnik vložil pravočasno pritožbo, "smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP". Navaja, da v aktih tožene stranke niso bila določena merila za določitev ustreznega denarnega nadomestila za uporabo lastnih civilnih oblačil. To pravno praznino bi moralo zapolniti sodišče in povedati, katera so ta merila. Bistveno za pritožbo pa naj bi bilo, da v sodni praksi o tem pravnem vprašanju take prakse sploh ni, tako tudi ni enotne sodne prakse. Prav tako pa o tem pravnem vprašanju Vrhovno sodišče še ni odločilo. Odločitev pritožbenega sodišča tudi odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede ustavnopravnega vprašanja enakega obravnavanja enakih stanov in obratno, saj popolnoma neprimerljiva dejanska stanova obravnava enako.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Tožnik izrecno ne uveljavlja pritožbenega razloga iz tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1, ki je predpisan kot edini pritožbeni razlog zoper sklep o nedopustitvi revizije. Toda iz obrazložitve pritožbe izhaja, da dejansko uveljavlja le ta razlog, vendar neutemeljeno.

Pritožnik izhaja iz predpostavke (ali je točna ali ne, ni bistveno), da o pravnem vprašanju, ki naj bi bilo za odločitev bistveno, ni ne prakse Vrhovnega sodišča ne prakse pritožbenega sodišča. Torej ne gre ne za odločitev, ki bi odstopala od prakse Vrhovnega sodišča, ne za neenotno prakso pritožbenega sodišča. Ni pa namen dopuščene revizije v tem, da bi Vrhovno sodišče na zahtevo strank odločalo tudi v tistih primerih, ko revizija po zakonu ni dovoljena - torej v tistih manj pomembnih zadevah, kjer sodno prakso dejansko oblikuje pritožbeno sodišče. Dopuščena revizija je v teh primerih le korektiv, ki zagotavlja enotnost sodne prakse o pomembnih pravnih vprašanjih (glede uporabe procesnega in materialnega prava). Pri tem je izključno v pristojnosti pritožbenega sodišča presoja, ali gre za tako pomembno pravno vprašanje, da bi moralo (že v prvi zadevi) odločiti Vrhovno sodišče (prva alineja prvega odstavka 32. člena ZDSS-1). Tega ne morejo doseči stranke s pritožbo, na odločitev pritožbenega sodišča pa je vezano tudi Vrhovno sodišče. Neobrazložena oziroma zgolj pavšalna je navedba pritožnika, da odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede ustavnopravnega vprašanja enakega obravnavanja enakih (dejanskih) stanov in obratno. Pritožnik je tisti, ki mora jasno opredeliti morebitno drugačno sodno prakso in obrazložiti, v čem odločba sodišča druge stopnje od te prakse odstopa. Zgolj pavšalno zatrjevanje pritožbe ne utemeljuje.

Ker smiselno zatrjevani pritožbeni razlog za dopustitev revizije po drugi alineji prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 ni podan, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).