Jedro

Če obsojenec še ni začel prestajati kazni, se za presojo pravočasnosti njegovega predloga za alternativni način izvršitve kazni z zaporom ob koncu tedna uporablja določba 129.a člena ZKP.

Pogoji za odločanje po tretjem odstavku 12. člena ZIKS-1 so izpolnjeni, ko obsojenec v zavodu nastopi kazen, katere izvršitev predlaga z zaporom ob koncu tedna.

Izrek

Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje predlog obsojenca za prestajanje kazni zapora s t.i. vikend zaporom zavrglo kot preuranjenega.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obsojenčev zagovornik iz pritožbenih razlogov kršitve določb kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve 22. člena Ustave, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pritožnikovemu predlogu ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril okrajni državni tožilec z Okrožnega državnega tožilstva v Kranju B. B. in predlagal, naj pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, ker je vloženi predlog potrebno obravnavati po vsebinski plati.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločanje o alternativnem načinu prestajanja kazni zapora na način, da obsojenec med prestajanjem kazni zapora še naprej dela ali se izobražuje in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu (zapor ob koncu tedna), je urejeno v ZKP in v Zakonu o izvrševanju kazenske sankcije (ZIKS-1). V ZKP je določeno, da lahko sodišče v sodbi, s katero spozna obtoženca za krivega in mu izreče zaporno kazen, odloči, da obsojenec med prestajanjem kazni v določenih dnevnih prebiva doma (tretji odstavek 359. člena ZKP). V tem primeru o načinu izvršitve izrečene kazni zapora odloči sodnik posameznik ali senat s sodbo. Po pravnomočnosti sodbe pa lahko o takšnem načinu izvršitve kazni zapora na predlog obsojenca odloči s sklepom predsednik senata oziroma sodnik posameznik sodišča, ki je izdalo sodbo na prvi stopnji. V 129. a členu ZKP je določeno, da predlog za izvršitev kazni zapora tako, da obsojenec med prestajanjem kazni v določenih dnevih prebiva doma, lahko obsojenec, njegov zagovornik ali osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP vložijo v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe. Če je obsojencu oziroma zagovorniku prepis sodbe vročen po pravnomočnosti, začne ta rok teči od zadnje vročitve. V tretjem odstavku 12. člena ZIKS-1 pa je določeno, da se lahko izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna dopusti tudi na predlog obsojenca, ki že prestaja kazen zapora, po predhodnem mnenju direktorja zavoda.

6. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bil obsojenec obsojen za kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 27552/2014 z dne 15. 6. 2016, ki je postala pravnomočna dne 12. 7. 2016. Glede na določbo drugega odstavka 129. a člena ZKP bi moral obsojenec vložiti predlog za alternativni način izvršitve kazni z zaporom ob koncu tedna v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe. Obsojenec je predlog vložil 3. 4. 2017, kazni po tej sodbi pa še ni začel prestajati. Glede na navedeno se mora pravočasnost obsojenčevega predloga presojati po določbi 129. a člena ZKP. Upoštevaje v zakonu določen rok za vložitev takšnega predloga je torej obsojenčev predlog vložen prepozno, saj je vložen skoraj devet mesecev po pravnomočnosti sodbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njegovega predloga pravilna, čeprav razlogi zanjo niso pravilni.

7. Pritožba uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 12. člena ZIKS-1, s čimer (v zvezi z razlogi sklepa) se sicer pritožbeno sodišče strinja, vendar nima prav pritožba, da bi sodišče moralo predlog obsojenca obravnavati vsebinsko. Dejstvo, da je obsojenec na prestajanju zaporne kazni, izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Celju, III Kp 53548/2014 z dne 22. 4. 2015, torej v drugi zadevi, kot je sedaj vložil predlog za alternativni način izvršitve kazni, ne pomeni izpolnjevanja pogojev po tretjem odstavku 12. člena ZIKS-1. Po razlagi te določbe ZIKS-1 lahko namreč obsojenec predlaga alternativni način izvršitve kazni z zaporom ob koncu tedna tudi v primeru, ko je že pričel s prestajanjem kazni. Ker v konkretnem primeru še ni nastopil kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 27552/2014, nima prav pritožba, da so izpolnjeni pogoji za vsebinsko obravnavanje obsojenčevega predloga, za kar se neutemeljeno zavzema tudi državni tožilec v odgovoru na pritožbo.

8. Za presojo pravočasnosti obsojenčevega predloga za alternativni način izvršitve kazni je torej v konkretnem primeru bila odločilna določba 129. a člena ZKP. Ko pa bo obsojenec začel prestajati kazen po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 27552/2014, bo lahko ponovno vložil takšen predlog.

9. Pritožnik uveljavlja tudi kršitev enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker je Okrožno sodišče v Celju zavrnilo predlog obsojenca za združitev in izrek enotne kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju III K 53548/2014 z dne 22. 4. 2015, po kateri obsojenec prestaja kazen tako, da še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, in po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 27552/2014 z dne 15. 6. 2016, ker je ocenilo, da ju ni mogoče združiti zaradi "kvalitativne različnosti". Ta okoliščina po oceni pritožbenega sodišča ni odločilnega pomena za presojanje pravočasnosti obsojenčevega predloga za alternativni način izvršitve kazni, saj gre za dva povsem ločena postopka.

10. Pritožnik ni torej v pritožbi navedel nobenih okoliščin, s katerimi bi omajal pravilno odločitev izpodbijanega sklepa, zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora obsojenec plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodna taksa je odmerjena po tar. št. 74013 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).