Jedro

Najemnika, za katerega ni izkazano, da je postal pogodbena stranka pogodbe o dobavi toplotne energije, ne zavezuje splošne pogoje dobavitelja toplotne energije, ki so sestavni del pogodbe o dobavi toplotne energije sklenjene med dobaviteljem in lastnikom objekta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo dne 5.6.2003 sodbo, ki jo je v izreku sicer po pomoti poimenovalo tudi s sklepom, s katerim je zavrnilo tožbeni zahtevek in tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki plačati 71.950,00 SIT pravdnih stroškov.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi in naloži toženi stranki v plačilo tudi pravdne stroške.

Tožena stranka odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje končalo gospodarski spor majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena ZPP), zato se sme ta sodba izpodbijati le glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz

2. odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člen ZPP). Tožeča stranka v pritožbi tudi navede, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, toda pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v obrazložitvi pritožbe ne uveljavlja samo tega pritožbenega razloga. S pritožbo namreč tožeča stranka navaja nova dejstva in sicer taka, ki jih v prvostopnjem postopku ni navajala in na podlagi teh dejstev zatrjuje, da je bilo materialno pravo napačno uporabljeno, ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko in ko je zaključilo, da tožene stranke ne zavezujejo splošni pogoji tožeče stranke za dobavo toplotne energije. Tožeča stranka namreč prvič v pritožbenem postopku postavi trditev, da je pri sporni dobavi toplotne energije šlo za skupno odjemno mesto in da so najemniki podpisali delilnik stroškov ter da so s podpisom delilnika stroškov najemniki vstopili v pogodbeno razmerjo s tožečo stranko. Takih trditev tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala in zato pomenijo te pritožbene trditve navajanje novih dejstev, s tem pa uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na kar naj bi kazala dejstva navedena v pritožbi. Tožeča stranka takih trditev niti v sporih, ki niso spori majhne vrednosti, ne bi mogla uveljavljati v pritožbenem postopku, ne da bi izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla uveljavljati prej (1. odstavek 437. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti pa pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tudi z navajanjem svojih dejstev) sploh ni mogoče uveljavljati. Sicer pa iz navedb v pritožbi sami izhaja, da tožena stranka ni bila podpisnica prvotnega delilnika stroškov, ki ga je K. d.o.o. potrditvah v pritožbi predložil tožeči stranki skupaj s pogodbo o dobavi, in ki je sestavni del pogodbe o dobavi toplotne energije, pač pa naj bi tožena stranka po pritožbenih trditvah tožeče stranke vstopila v pogodbo o dobavi toplotne energije kasneje in sicer dne 10.11.2000, ko naj bi K. d.o.o. tožeči stranki predložil nov "nepodpisan delilnik" stroškov in najemne pogodbe novih najemnikov, med njimi tudi najemno pogodbo sklenjeno s toženo stranko. Tudi s temi pritožbenimi trditvami tožeča stranka v pritožbi prvič navaja neka dejstva, ki jih v prvostopnem postopku ni. Tudi s temi trditvami tožeča stranka uveljavlja nedovoljeni pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, na kar naj bi kazala v pritožbi na novo zatrjevana dejstva. Šele na podlagi teh v pritožbi na novo zatrjevanih dejstvih tožeča stranka očita sodišču prve stopnje, da je zmotno interpretiralo materialno pravo, to je pogodbo o dobavi toplotne energije in najemno pogodbo, sklenjeno med toženo stranko kot najemojemalcem in Kolizej-Dun d.o.o. kot najemodajalcem. Teh pritožbenih trditev sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Na podlagi dejstev, ki pa sta jih pravdni stranki navajali v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je zaključilo, da tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko glede dobave toplotne energije in da zato tožene stranke ne zavezuje splošni pogoji o dobavi toplotne energije tožeče stranke. Sicer pa je iz pogodbe o dobavi toplotne energije, ki jo je sklenila tožeča stranka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, s K. d.o.o. Ljubljana (priloga A18) razvidno, da je odjemalec po tej pogodbi lastnik. Najemnik pa je lahko zavezan po pogodbi le, če lastnik etaže dobavitelju, to je tožeči stranki predloži podpisano izjavo najemnika, da bo (najemnik) plačal vse obveznosti, ki jih po tej pogodbi o dobavi mora plačati lastnik (glej 16. člen pogodbe o dobavi). Sodišče prve stopnje pa je tako pravilno zaključilo, da take izjave ne predstavlja niti najemna pogodba (priloga A 20), niti poročilo K. d.o.o. tožeči stranki z dne 10.11.2000 (priloga A 3).

Zato je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju in zato ni odjemalec, ki bi ga zavezovali splošni pogoji tožeče stranke o dobavi toplotne energije. Zato so vsi nadaljnji razlogi sodišča prve stopnje o tem, ali je najemnika po Zakonu o energetiki sploh mogoče tretirati kot odjemalca neodločilni. Sodišče prve stopnje jih je v sodbi navajalo tudi le kot dodatne argumente za stališče, da tožena stranka ni zavezanec za plačilo vtoževanih računov. Sodba sodišča prve stopnje je pravilna že zato, ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da bi bila tožena stranka v pogodbenem razmerju s tožečo stranko.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.